Mednarodni festival robotike v Pisi

foto: pixbay.com/Owensart

V Pisi v italijanski Toskani se je končal sedemdnevni Mednarodni festival robotike. Tokrat so ga organizirali prvič, a glede na množičen obisk in navdušene odzive že napovedujejo, da bo festival postal stalnica. Na festivalu so različni raziskovalni centri in podjetja predstavljali najnovejše dosežke na področju industrijske in kirurške robotike, pa tudi terapevtske robote človeku podobne androide.

Pisa slovi po poševnem stolpu svoje katedrale, a ne v znanstvenih krogih. Raziskovalci z vsega sveta se v to toskansko mestece že tri desetletja zgrinjajo zaradi novih tehnoloških dognanj, zlasti na področju robotike. Pisa ima 80 tisoč prebivalcev in okoli 50 tisoč študentov – že ta dva podatka razkrijeta pravo identiteto mesta, v katerem delujejo tri visokošolske ustanove. Centre odličnosti najdemo na vseh treh: na 200 let stari Normalni šoli, na tehniški fakulteti državne univerze ter zlasti na Inštitutu za biorobotiko Visoke šole svete Anne, ki so jo pred 30-imi leti ustanovili v nekdanjem istoimenskem samostanu, kjer je zvezde menda opazoval že Galileo Galilei.

Zato mednarodni festival robotike prav v Pisi. Organizirali so ga na 12ih lokacijah starega mestnega središča, zlasti v Arzenalih in na nekdanji železniški postaji Leopolda, kjer so razstavljali robote – pa tudi v mestnih galerijah, namenjenih retrospektivi likovnih del na robotsko temo in zimzelenemu Leonardu da Vinciju.

Ena od organizatoric festivala, profesorica Arti Ahluwalia iz centra Biaggio Tehniške fakultete razkriva, da se trenutne raziskave v Pisi vrtijo okoli fleksibilnosti prijema robotskih rok.

Izpostaviti velja mehke roke, ki smo jih predstavili tudi na festivalu. Razvila jih je skupina okoli profesorja Bicchija. Delujejo kot človeška roka, saj lakho spreminjajo čvrstost prijema, glede na teksturo in obliko predmeta. Takšna roka je primerna za ravnanje z jajci, recimo, ali z mehkim sadjem – pa tudi pri protetiki pri amputiranih udih.

Področje mehkih robotov raziskujejo tudi v Centru za biorobotiko Višje šole svete Ane v Pisi. Profesorica Cecilia Laschi:

Za izdelavo robotov uporabljamo mehke materiale, ki spreminjajo obliko glede na okolje in dotik. Takšen je silikon, ki ga veliko uporabljamo. Začeli smo z opazovanjem hobotnice, ki je seveda zelo lep primer mehkega telesa. Potem smo začeli raziskovati tehnologije, s katerimi bi lahko posnemali gibe, pa tudi moč za premikanje predmetov, gibanje in podobno. Se pravi: brez okostja, samo z mehkimi materiali. Ta tehnologija je uporabna v številnih sektorjih, zlasti v medicini. Mehke robote razvijajo tudi v drugih raziskovalnih središčih po svetu.

V tukajšnjih Arzenalih smo videli tudi številne mnogoročne robote, namenjene kirurškim posegom ter najnovejše izdelke robotizirane protetike – namenjene ne le ljudem, ki so ostali brez katerega od udov, ampak tudi paraplegikom. Ob tem velja izpostaviti androide, kot je robotinja Face, ki jo v centru Biaggio razvijajo že 12 let.

V glavi ima 32 mikro motorjev, ki so povezani s silikonsko kožo. Z njihovo pomočjo obraz dobi različne izraze. Glavnih izrazov obraza je šest: nevtralen, jeza, odpor, zadovoljstvo, žalost in presenečenje. Seveda lahko ustvarimo tudi vse vmesne izraze, ki jih je veliko in se razlikujejo tako po tipu kot po jakosti. Robotinja vidi, sliši, in ima vgrajen program za pozornost. Kadar je okoli nje več ljudi, se sama odloči, koga bo poslušala.

Tako njen oče, profesor Danilo De Rossi, ki dodaja, da je robotinja Face tehnična platforma, ki omogoča razvoj v različne smeri. V preteklosti so že preverjali njeno uporabnost pri terapevtskem delu z avtističnimi ljudmi, ki so v stiski, ko se soočijo s širino čustvenih izrazov pri sogovornikih. Glavni izziv razvoja tega androida pa je ustrezno izražanje osnovnih čustvenih stanj v odnosu do različnih oseb.

Vsak impulz, ki ga ta stroj vsrka vase, se shrani kot multimedijska mapa. Program jih arhivira s »somatskimi markerji«, kot je to poimenovan nevroznanstvenik Damasio. Vsakemu torej pripiše drugačno raven pomembnosti, tip in vlogo – pač glede na jakost, pozitivnost ali negativnost izkušnje.

Organizatorji sedemdnevnega festivala robotike so v spremni program uvrstili številne kulturne dogodke. Tako se je v minulem tednu odvijal mini festival kratkometražcev z robotsko tematiko, ob njem pa par glasbenih koncertov. Vrhunec je prireditev doživela s sinočnjim klasičnim koncertom v mestnem Verdijevem gledališču s filharmoničnim orkestrom iz Lucce in skupino keltskih harf, vendar pa zvezda večera ni bil, kot bi pričakovali, gostujoči tenorist Andrea Bocelli. Njegova svetovna slava je za šest minut ostala v senci Yumija – clevelandskega robota, ki ga je maestro Andrea Colombini naučil dirigirati.

Robot ima izjemno gibljivi roki. Zato smo lahko zelo dobro delali z njim. Moram priznati, da je bilo na začetku težko stroju dopovedati, kakšen gib naj naredi. Stroj je še vedno stroj in ni človek.

In tako smo lahko slišali odlomek iz Mascagnijeve Cavallerie Rusticane in Poccinijevo arijo Oh mio bambino caro, pod dirigentskim vodstvom dvoročnega robota, ki je – milo rečeno – ko so ga pripeljali na oder še najbolj spominjal na šivalni stroj. Toda skladnost in prepričanost sprogramiranih gibov je kmalu prepričala nabito gledališče.

Robot za mojim hrbtom, ki je dirigiral orkestru, pač ne bi bil vreden nič, če ga ne bi sprogramiral dirigent – ne le z znanjem, ampak tudi s svojo strastjo – je po koncertu priznal predsednik organizacijskega sklada festivala, Franco Mosca.

V Pisi so zadnji teden našteli 10 tisoč prodanih vstopnic, zato so prepričani, da bo prvi izvedbi že prihodnje leto sledila druga. Pridite brez skrbi na naslednji mednarodni festival robotike v Pisi. Pridite se spoznati z njimi – z radovednostjo, in brez strahu, je ob današnjem zaključku še povedal pobudnik festivala Franco Mosca.