Osamelci

Baba nad Kokro, 2010.

foto: Katja Hrobat Virloget.

Ljudje so že od pradavnine dojemali krajino, prostor drugače kot danes. Niso ga dojemali dvodimenzionalno, tako kot to velja po sodobnem zahodnjaškem modelu, ampak so trem vidnim silam dodali še četrto dimenzijo, ki je pomenila onostranstvo. V krajini najdemo tudi številne nenavadne naravne oblike: kamnite osamelce, stebre, igle, monolite, stene in podobno. V številnih primerih so take oblike imenovali Babe in Dedci, najdemo pa tudi Kamnite mize, Kamnite lovce, Kamnite svate in druge. Vendar vse skalne oblike niso mitične, in prav tako imamo tudi na tisoče kraških jam, pa imajo le nekatere mitično vlogo in pomenijo stik z onostranstvom. V oddaji Sledi časa se bomo sprehodili po krajini skozi oči prednikov oziroma bomo sledili ostankom izročila, ki je ohranjeno v številnih povedkah, opisih in podobno.

Mitska gora Nanos, 2015.

foto: Katja Hrobat Virloget.

Mitska gora Krasa je Nanos, ki naj bi na svojih stebrih grozil s poplavo iz svoje notranjosti, na njem naj bi živela nadnaravna kača, bele žene in druga folklorna bitja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013).

Babe na Kamniškem sedlu, okrog 1930.

foto: Arhiv Milan Trobič.

Zakladnica izročila

Krajina je našim prednikom veljala za zapis preteklosti oziroma tradicije. Ljudje niso poznali neke abstraktne preteklosti, ampak so to vedenje o svoji zgodovini preoblikovali v povsem materialno domačo krajino. To pomeni, da če so v vasi poznali zgodbe o Turkih in njihovih vpadih, potem so se ti tudi udejanjili v domači krajini. Podobno velja za izročilo o vdorih hunskih bojevnikov, in zato najdemo v številnih krajih tudi  domnevni grob njihovega poveljnika Atile. Enako velja to tudi za čas uveljavljanja krščanstva na naših tleh. Ljudje niso sprejemali tega, kar uči Cerkev o abstraktnih čudežih, ki so se zgodili nekje daleč v sveti deželi. Te čudeže so materializirali v domačem okolju, v krajini. Zato imamo v vsaki vasi Marijine stopinje in Marijin sedež.

Marijina stopinja v Repentaboru-Monrupino, Italija, 2010.

foto: Katja Hrobat Virloget.

Potem sta tu recimo Jezus in sveti Peter, ki hodita po svetu in ustvarjata kraške jame. S temi prenosi so ljudje posvetili domači kraj in okolico. V dojemanju krajine, okolja, ki je ljudi obdajalo, so od nekdaj igrali zelo pomembno vlogo katastrske meje, križišča, mrtva počivala-kjer so se pogrebci, ki so nosili krsto s pokojnikom ustavili, zmolili molitve, in zamenjali nosače ( s taki postankom se je pokojni tudi “obredno poslovil” od domače vasi, doma)  pove naša sogovornica dr. Katja Hrobat Virloget.

Mrtvo počivalo, Gropada, 2015.

foto: Monika Milici.

Prehod med svetom živih in mrtvih je v tradicijski kulturi najbolj odprt na križiščih, zato so na njih postavljena tudi krščanska znamenja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.)

Križišče v vasi Voglje, 2015.

foto: Katja Hrobat Virloget.

Sogovorniki

dr. Katja Hrobat Virloget

Dr. Katja Hrobat Virloget, 2017.

foto: Milan Trobič.

Kot so zapisali na spletni strani primorci.si:

Je znanstvena sodelavka na Univerzi na Primorskem Znanstveno-raziskovalnem središču in docentka na Fakulteti za humanistiko in na Turistici. Diplomirala je na oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani z delom o povezavi ustnega izročila in arheologije v Brkinih in v okolici. Od 2004 do 2009 je bila zaposlena kot mlada raziskovalka/asistentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bila v okviru raziskovalnega projekta zaposlena do 2011. Na istem oddelku je doktorirala leta 2009 z disertacijo o percepciji časa, prostora in mitične krajine skozi ustno izročilo o krajini Krasa. Leta 2009 je bila na isti fakulteti zaposlena kot koordinatorka za izvedbo mednarodnega projekta Noč raziskovalcev. Vključena je v več raziskovalnih projektov. Trenutno v okviru podoktorskega etnološkega raziskovalnega projekta z naslovom Breme preteklosti, Sobivanje prebivalstva na Obali v luči formiranja povojne Jugoslavije raziskuje konfliktne spomine/pozabe različnih narodnosti na povojni čas v Istri, njihov odnos do nacionalnega spomina, identitet, nacionalizme ipd. Sicer je stalnica njenega raziskovanja tema ustnega izročila in mitologije s poudarkom na Krasu, ki ga postavlja v širši slovanski in predslovanski kontekst. Je avtorica znanstvene monografije in več člankov v tujini in doma, kjer se je udeležila več mednarodnih znanstvenih simpozijev. Članek o povezavi arheologije in folklore iz European Journal of Archeology je na izpitni literaturi na Univerzi v Washingtonu. Je prejemnica več mednarodnih štipendij in skupaj s sodelavci Parka Škocjanske jame so prejemniki Valvazorjevega častnega priznanja za razstavo. Področja raziskovanja: ustno izročilo, etnogeografija, percepcija prostora, časa, mitično izročilo in pokrajina, povezava arheologije z etnologijo, konflikti spomina, pozaba, identiteta, nacionalizem.

 

Dušica Kunaver

Dušica Kunaver, upokojena profesorica angleščine, že 30 let zbira in zapisuje ustno izročilo in ga tudi predstavlja zaniteresirani javnosti, tako v pisni obliki kot  z besedo na predavanjih in srečanjih bodisi v vrtcih, osnovnih šolah, kot v domovih za starejše. Po njenem prepričanju je v vsaki zgodbi kanček resnice, na opise kamnitih osamelcev pa gleda z velikim spoštovanjem.

Dušica Kunaver, 2017.

foto: Milan Trobič.

 

dr. Bogomir Celarc

Kot lahko preberemo na spletni strani Geološkega zavoda Slovenije; je  Bogomir Celarc vodja organizacijske enote Regionalna geologija.

Raziskovalna področja: stratigrafija triasa, strukturna geologija, aktivna tektonika.

Izobrazba

2004 : Doktor znanosti. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba severovzhodnega dela Kamniško – Savinjskih Alp

2001 : Magister geologije. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Logarske doline

1996 : Univerzitetni doiplomirani inženir geologije. Univerza v Ljubljani. Naravoslovnotehniška fakulteta
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Borovnice

 

Izbrani projekti

  Regionalna geologija

  Seizmotektonski model Ljubljanske kotline

  Določitev optimalnega ravnotežja med varovanjem in izkoriščanjem podzemnih virov mineralne in izvirske vode – Rogaška Slatine

  EMODnet-Geology

  Geohazard – razvoj metodologije za oceno geološko pogojene nevarnosti

Geološke in strukturno geološke raziskave za 2. tir Diavača – Koper

Raziskave geosfere in hidrosfere za potencialno lokacijo odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na potencialni lokaciji Vrbina.

 

Dr. Bogomir Celarc, 2017.

foto: Milan Trobič.

 

Osamelci- Babe in Dedci

Dr. Katja Hrobat Virloget je leta 2010 izdala izjemno pomembno znanstveno monografijo- Ko Baba dvigne krilo, Prostor in čas v folklori Krasa

V uvodu je zapisala: ” Ko Baba dvigne krilo, ” pomeni, drugi dan, da bo lepo vreme,” pravijo v Rodiku. Na Vipavskem  “se zjasni, ko Furlanka dvigne krilo.” V naslovu sem se poigrala s kraškim izročilom o “stari šmrkavi babi”, pa čeprav se bo marsikomu zdelo preveč opolzko. V resnici je knjiga kot znanstveno delo daleč od tega. Baba, v naslovu predstavlja eno izmed treh preučevanih tematik v ustnem izročilu Krasa, mitično izročilo oziroma mitično krajino. Za naslovom se skriva namig na občutke večine sogovornikov ob spominih na ustrahovanje s “šmrkavo babo”, ki so se počutili nelagodno, sramežljivo ali so se smejali. Na babo se pač veže precej opolzka tradicija, kar pa ni nič nenavadnega, gledano z vidika staroslovanskih in drugih verovanj, ki jih je povrh vsega še krščanska cenzura izrinila na raven zasmehljivega, odvratnega. Kljub temu ali pa prav zaradi tega so se na Krasu in drugod dragocena stara verovanja ohranila vse v današnje čase….”

Ko Baba dvigne krilo, 2010.

foto: Milan Trobič.

“V folklori slovanskih narodov Baba označuje pojave od ženskega demona, starke, do kruha, zadnjega snopa žita, delov orodij in arhitekture, hribov, padavinskih pojavov, ozvezdij, delov leta itd. Po njej ali delih njenega telesa so poimenovani hribi, skale, gore, polja, jame…” (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).

Babe so imele  različne vloge, z njo so recimo strašili otroke.   “Z vidika učinkovanja folklore je groteskna in strašljiva baba, starka veljala za učinkovit element družbene kontrole- nadzora nad gibanjem otrok v pokrajini. Ker so se otroci bali odvratne starke, so ostajali doma, medtem ko so njihovi starši odhajali po opravkih v bližnje mesto…” (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 57). Na spodnji risbi, ki jo je leta 2010 narisala Jasna Majda Peršolja, je  danes uničena Baba iz Rodika, otroke spominjala na staro babo s prsmi, popkom in zadnjico.

Baba iz Rodika, 2010.

foto: Arhiv Katja Hrobat Virloget.

 

Baba in Dedec v Preložah. Levi Dedec kaže hrbet nižji Kamni Babi, 2015.

foto: Boris Čok.

 

Babe se pojavljajo tudi v navezavi s spolnostjo, pa tudi minljivostjo, najdemo jo  v rastlinskem svetu.

Baba del vhodnega portala, Golac Čičarija, 2010.

foto: Katja Hrobat Virloget.

Kamnite osamelce najdemo ne samo na področju Slovenije, ampak tudi daleč na jugu v Makedoniji, na Dinarskem območju, pa tudi v romanskem svetu, od Italije do Francije.

Baba na Velebitu, 2010.

foto: Katja Hrobat Virloget.

Kot je zapisala dr. Katja Hrobat Virloget: “ Na hrvaškem Velebitu, na Rujanski kosi na meji med Velikim in Malim Rujnom, so pastirice na določen dan prinesle nekaj plodov Babi, kamnitemu bloku, v zahvalo za varstvo in plodnost živine …”(Hrobat, 2010, 201).

Baba nad Prilepom, 2010.

foto: Katja Hrobat Virloget.

“Na Babi nad Prilepom v Makedoniji, na robu višinske akropole iz helenističnega (4. stoletje pr.n.št.), pozno rimskega in slovansko-bizantinskega obdobja stoji mogočen monolit po imenu Baba. Tik pod njo stoji izstopajoča oblikovana skala, ki deluje kot kultna kapela…Po pripovedi,  naj bi Baba nastala zaradi okamenitve starke kot kazen zaradi nespoštljivega odnosa do mitično personificiranih mesecev…” (Hrobat, 20120, 205).

Kamen Mati na območju Gropade, 2015.

foto: Monika Milici.

“Ob poti v Gropado stoji skala Mati ali Pri Materi, ki pooseblja znanilko domačega, ob kateri so si domačini na poti domov odpočili. Po imenu in izročilu spominja na kamnite babe. Kamen neposredno povezujejo z napovedjo vremena- dežja. Ko je bil kamen moker in so bili drugi okrog njega suhi, so Gropajci rekli, da “se je poscal” in takrat so vedeli, “da se bo menjalo vreme”. Zaradi napovedi dežja po njem spominja Mati na druga folklorna bitja in hribe z imenom baba, starka, po katerih so ravno tako napovedali dež…”(Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 67).

Baba ali Lepa Vida pod Devinskim gradom, 2015.

foto: Robert Trieste.

“Na klifu pod Devinskim gradom, ki izhaja iz besede deva, stoji kamen Baba ali Lepa Vida, ki naj bi okamenela po tem, ko je skočila iz gradu. Nekateri povezujejo vseslovanski motiv devinega skoka z mitično pripovedjo o tem, da je slovansko božanstvo Perun kaznovalo Mokoš zaradi njene nezvestobe …” (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).

 

Jame in Babe

Dr. Katja Hrobat Virloget pravi, da so kraške jame povezane v Babami. Tu gre tako za obrede plodnosti, vendar je treba biti pri tem previden. Jame predstavljajo stik z onostranstvom in so prostor za darovanje predmetov in živali in tudi človeških pokopov že od bronaste dobe dalje.  Tak primer  so Škocjanske jame, kjer je svetovno znana Mušja jama, v kateri so odkrili številne obredno darovane predmete.

Škocjan z zraka, 2015.

foto: Jure Škrlep.

So pa znane povezave  “starovercev” s črno Babo,  monolitom ob katerem so izvajali določene obrede, njihovo kultno središče pa je bilo v Babji jami.  Sicer pa imajo med tisočerimi jamami mitični vidik le nekatere, primer je Triglavca, kjer sta kapnika z imenom- Deva in Devač, kjer naj bi izvajali obrede plodnosti.

Spodmol Triglavca, 2015.

foto: Boris Čok.

Šlavrova jama– tu naj bi škrat ali zmaj ženske, ki so naredile samomor v breznu, ponesel v nebesa.

Šlavrova jama, 2010

foto: Katja Hrobat Virloget.

Cikova jama– skozi to jamo se je v krajini okrog Rodika odpiral prehod v onostranstvo. Iz nje pa naj bi se tudi po sto letih vrnil pastirček, ki je nekoč padel v brezno.

Cikova jama, 2010.

foto: Katja Hrobat Virloget.

Osamelci v izročilu

Dušica Kunaver je skupaj s sodelavkami in sodelavci v zbirki: Slovenija dežela legend, Legende treh rek, 2017,  zapisala legende, kjer nastopajo mitična bitja, okamenele osebe in podobno.

Legende treh rek, 2017.

foto: Milan Trobič.

Tak primer je zapis o Ajdovski deklici.

Ajdovska deklica.

foto: Tine Marenče.

Tu najdemo legendo o Babjem zobu  pod Jelovico, ki se je nekoč imenoval Zmajev zob.

Babji zob, nekoč Zmajev zob, 2017.

foto: France Kunaver.

Zaradi krutosti pa je okamenela tudi grofična, in njen kamniti lik imenujejo danes Poljanska Baba.

Poljanska Baba.

foto: Jože Mihelič.

 

Dodatek

Kogar podrobneje zanimajo predstavljene teme dodajam nekaj predlogov:

Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.

Nesnovna krajina Krasa, 2015, urednici Katja Hrobat Virolget in Petra Kavrečič, Koper.

Deva_URN_NBN_SI_DOC-MGKYY0KU

Pleterski_2015_Preplet

Percepcija_URN_NBN_SI_DOC-BXH3KDJ3 (1)

Kozmina_URN_NBN_SI_DOC-28L2AM23 (1)

Opis_URN_NBN_SI_DOC-JBWFEHBI