Christian Lequesne

foto: wikipedia.org

Francoski inštitut je sinoči v goste povabil profesorja političnih ved na prestižni pariški fakulteti SciencesPo, politologa Christiana Lequesna. V Ljubljani se je mudil v precej zanimivih časih tako za Evropsko unijo, ki je sicer v središču njegovega raziskovalnega dela, kot tudi za Francijo, torej za republiko, ki gre naprej, če naj današnjo Francijo okarakteriziramo s parafrazo imena političnega gibanja novoizvoljenega predsednika Emmanuela Macrona.

V grobem rečeno smo prisluhnili Lequesnovim razmislekom o prihodnosti Evrope, seveda skozi prizmo pričakovanj ob novoizvoljenem francoskem predsedniku. Zdaj, kakšna bosta Francija in Evropa po mandatu Macrona, je verjetno bolj vprašanje za preroka, a je vsesplošno prisotno in profesor se iskanja odgovora loteva nekako takole. Današnjo Evropo je treba najprej postaviti kontekst. Evropa je s krizo leta 2008 vstopila v neko novo obdobje. Čase od 80-ih let minulega stoletja je zaznamoval liberalizem, ki se je širil na krilih konca hladne vojne, ko je bila močna vera v odprtost družbe in meja, ko se je zdelo, da se najrazličnejše družbe trudijo zasledovati cilj skupnega dobrega.

»S krizo leta 2008 pa smo na celotnem političnem prostoru začeli opažati vzpon populizma. Populistične stranke so vodile svojo kampanjo in utemeljevale legitimnost svojega početja na zavračanju modela odprtosti družbe. Državljanom so sporočale, da je njihova dobrobit v prihodnje odvisna od močnejših političnih odločitev, sprejetih na nacionalni ravni, in zapiranju meja.«

To je torej ena stran, ki zaznamuje družbeni razkol, drugo predstavlja predsednik Macron. Ljudem vliva upanje v spremembe, ki jih lahko prinese odprtost družbe. S sociološkega vidika je Lequesne opozoril na pomen izobraževanja.

»Družbeni razkol v veliki meri opredeljujeta tudi izobrazba in socialni položaj. Želim reči, bolj ko si izobražen, bolj stabilnega se počutiš v družbi in bolj si naklonjen odprti družbi. In po drugi strani, manj ko je nekdo izobražen, večji ima občutek, da je ranljiv in bolj je naklonjen zapiranju meja in renacionalizaciji politike. In ta razkol je eden izmed večjih izzivov politikov, v tem primeru tudi predsednika Macrona, ki se bo moral ukvarjat s tem, kako povezati razcefrano družbo.«

Kaj pa vizija Evropske unije? Njena prihodnost je v marsičem odvisna od sodelovanja med Parizom in Berlinom. V ponedeljek se je Macron mudil na svojem prvem uradnem obisku v tujini. Le dan po zaprisegi je odpotoval v Nemčijo na spoznavno srečanje h kanclerki Angeli Merkel. Zanimivo bo spremljati, kako bo francosko-nemški vlak dobival pospešek in kateri vagoni bi si pripenjali na kompozicijo. Ampak na to bomo morali še nekoliko počakati.

»Pred nemškimi parlamentarnimi volitvami, ki bodo septembra, je zelo malo možnosti, da bi državi zagnali nek konkreten reformni program. Po mojem, če naj sklepam tudi po izidih volitev v nemških zveznih deželah, bo zmagala stranka Angele Merkel.«

Voditelja sta posredovala ambiciozen načrt sodelovanja, da bi okrepila gospodarstvo, ojačala evrsko območje, našla odgovore pri migracijskih vprašanjih, odpravljala birokratske ovire. Pri teh zadevah bi postopala z več pragmatizma, če je treba, bi razmislili tudi o spreminjanju evropskih pogodb. Ampak, je opozoril Lequesne – potrebni bodo kompromisi! Francija mora resno vzeti maastrichtske kriterije, spoštovati omejitve proračunskih primanjkljajev, sanirati javni dolg. A Macron utegne od Nemčije pričakovati, da ne bo togo zrla v kvantitativna merila, ampak pričakuje neko nemško prožnost. Denimo, da bi bil dovoljen večji primanjkljaj, pri čemer se bo lahko izpeljala gospodarska reforma.

»Tu pa sta možni dve reakciji. Najprej, ali se pristane na to prožnost, in tej ideji bil bili naklonjeni nemški socialisti, delno tudi krščanski demokrati. Ali pa se bo uveljavilo stališče, da je pravilo pač pravilo in ga je treba dosledno spoštovati, kar jaz poimenujem kot doktrino finančnega ministra Wolfganga Schaubla. In v tem primeru utegnejo nemško-francoski odnosi postati nekoliko težji.«

Naslednji pomemben izziv Evrope, na katerega je opozoril Lequesne, je solidarnost.

»Še naprej sem prepričan, da je eden večjih problemov Unije ta, da je širitvi leta 2004 in 2007 vzela kot projekt zagotavljanja geopolitične stabilnost, v manjši meri pa kot družben in gospodarski projekt.«

Skupni trg ljudem iz novih članic ni omogočil istega standarda, kot ga uživajo v starih članicah. Trčili smo ob zagate napotenih delavcev in odprtja trga delovne sile.

»Gre za znano direktivo, ki podjetjem omogoča, da v tujino napotijo svoje delavce, dobijo minimalno plačo po merilih gostujoče države, višino socialnih prispevkov pa odmerijo po kriterijih države, iz katere napoteni delavci prihajajo.«

In tudi v tem kontekstu je Lequesn opozoril na vprašanje varnosti v povezavi z migracijami. Po njegovem je treba strogo ločevati med ekonomskimi migranti in begunci. Sicer pa sem za trenutek dobil občutek, kot da bi se gost selil od točke do točke Macronovega političnega programa. Ko je, denimo, izpostavil potrebo po gospodarski reformi v nacionalnem okviru ob hkratnih spremembah na evropskem denarnem področju. Denimo potreba po opaznejši in vplivnejši vlogi članic evrskega območja, potreba po finančnem ministru tega območja, ločitvi proračuna, parlamentarni nadzor, in tako dalje, in tako dalje…

Ob samem koncu predavanja pa je sledil še pogled na francosko notranjepolitično sceno mesec dni pred parlamentarnimi volitvami. Tam je ena izmed dveh tradicionalno najmočnejših političnih strank, socialisti, ta trenutek v najresnejši krizi doslej in morda celo tik pred velikim razpadom. Del socialistov je že zapustil barko in skočil na Macronov krov. To je del sprememb, gre za prestop desnega krila socialistov, levo krilo pa se približuje radikalnemu levičarju Jean-Lucu Melenchonu. Macron je tudi z izbiro predsednika vlade Eduoarda Phillippa, ki sodi k levemu krilu sicer konservativne stranke Republikancev, skušal na svojo stran pridobiti tudi njih. Seveda je težko napovedovati izide junijskih volitev.

»Če Macron uspe na svojo stran ob poslancih svoje stranke dobiti še širok krog poslancev iz vrst socialistov in Republikancev, mu bo uspelo nekaj, kar je bilo doslej nemogoče. Pa mu bo to uspelo?«

No, to pa bomo izvedeli po koncu volitev 18. junija.