Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glasbena oddaja prinaša koncerte različnih glasbenih zvrsti s področja slovenske in svetovne popularne, jazzovske, tudi klasične glasbe.
Tokrat poslušamo posnetek koncerta Vollmaier: Ligeti. Lani smo namreč zaznamovali 100. obletnico rojstva tega madžarskega skladatelja. Pianist in skladatelj Sašo Vollmaier je po projektih Kind of Laibach ter Hvalnica prijateljstvu, za katera je zajemal iz glasbe zasedbe Laibach ter Friedricha Nietzscheja, zdaj segel po glasbi madžarskega skladatelja Györga Ligetija. Koncert nosi podnaslov Kako razložiti Ligetija mrtvemu občinstvu, saj je Vollmaier v svojem študijskem procesu našel zanimivo povezavo med performativnim umetnikom Josephom Beuysom in Györgyem Ligetijem. Kot osnovo za svoje ustvarjanje je vzel tri Ligetijeve skladbe: Musica Ricercata št. 1, Etuda št. 4 in L'escalier du diable – Hudičeve stopnice. Vsaka izmed Ligetijevih skladb dobi dve Vollmaierjevi variaciji, tudi z drugačnim zvočnim pomenom, saj se na trenutke poigrava z dodano elektroniko. Koncert je bil posnet 11. aprila 2023 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, za posnetek pa so poskrbeli tonska mojstra Tadej Tadič in Marko Turel, glasbeni producent Tone Jurca ter asistent Peter Križ.
Mandolinist in pevec Jimmy Gaudreau je bil kot profesionalni glasbenik kar 30 let eden najbolj iskanih mož v bluegrassu. Nocoj ga boste slišali v enournem koncertu. Prvič so ga opazili leta 1969, ko je zamenjal Johna Duffyja kot mandolinist in pevec-tenorist v skupini Country Gentlemen. V tem obdobju je sodeloval pri treh snemalnih projektih; zadnji je vključeval tudi pesem “Fox on the Run”, ki smo si jo tako dobro zapomnili prav po sloviti različici skupine Country Gentlemen. Po več letih v tej skupini je sodeloval pri ustanovitvi skupine Second Generation, v kateri je igral Eddie Adcock. Jimmy je sodeloval še s skupinami in glasbeniki, kot so: J. D. Crowe And New South, skupina Spectrum z Bela Fleckom, Glenn Lawson in Mark Schatz. Devet let je igral z zdaj žal že pokojnim Tonyjem Riceom in skupino Tony Rice Unit, zadnja leta pa sodeluje predvsem s Chesapeake, skupino, ki jo je ustanovil z Mikeom Auldridgeom, Michaelom Colemanom in Moondijem Kleinom. Njegov največji vzornik je vsekakor Bill Monroe in prav njegova vizija prepletanja tradicionalnega in progresivnega bluegrassa mu je skozi vsa desetletja ustvarjanja kazala pot. Na posebnem radijskem koncertu v studiu 14 sta ga spremljala dobroist Mike Auldridge in kitarist Richard Bennett, gost večera pa je bil švicarski basist Markus Fritzsche. Želimo vam veliko glasbenih užitkov. Igrajo vam Jimmy Gaudreau in njegovi glasbeniki.
Čeprav skupina The Holmes Brothers slovi kot eno največjih sodobnih gospelovskih odkritij, segajo njeni začetki v petdeset let oddaljeno zgodovino, ko sta Sherman Holmes in njegov mlajši brat Wendell rodni Christchurch v Virginiji zamenjala za bleščeče luči newyorških nočnih klubov. Današnja zasedba skupine se je dokončno oblikovala pred dobrimi tridesetimi leti, ko se je bratoma Holmes pridružil bobnar Willie "Popsy" Dixon. Stran od glasbenih trendov in neobremenjena z željo po širšem komercialnem priznanju sta brata Holmes razvila svojevrsten zvok s prepoznavnimi bluesovskimi in gospelovskimi koreninami. Čvrsta ritmična osnova basista Shermana in bobnarja Popsyja je poudarjena z Wendellovimi nenavadnimi energičnimi kitarskimi soli, svoje instrumentalne spretnosti pa vsi trije nadgrajujejo z veličastno triglasno harmonijo. Wendellovi surovi in temačni kriki, Popsyjev angelski falsetto in Shermanov živahen bariton ustvarjajo naravno vokalno mešanico bluesa, soula in gospela. Sherman in Wendell Holmes sta se rodila in odraščala v Christchurchu v Virginiji, v "majhnem mestu z le dvema semaforjema", kot se rad pošali Sherman. Starši so bili učitelji, ljubezen do glasbe svojih sinov pa so spodbujali z učenjem klavirja, klarineta in trobente. "Nobenih kitar," pripoveduje Sherman v intervjuju z Janetom Webrom. "Bolj kot gospel smo igrali tradicionalno baptistično glasbo, himne, hvalnice in spirituale." Trio se je leta 1991 podal na turnejo po evropskih Womadovih festivalih, odmevni obisk stare celine pa so kot prvi ameriški glasbeniki okronali s snemanjem za založbo Real World Petra Gabriela. Album Jubilation je sijajna zbirka tradicionalnih ter izvirnih hvalnic in spiritualov različnih kultur. Bratje Holmes so s posebnim gospelovskim programom, znanim s plošče za Petra Gabriela, nastopili v Cankarjevem domu v Ljubljani. Prišli pa so tudi na posebno snemanje za Radio Slovenija. Wendell Holmes: kitara, akustični klavir in vokal Sherman Holmes: bas in vokal Popsy Dixon: bobni, tolkala in vokal
Trio Bluegrass Etc. - kitarist in mandolinist John Moore, bendžoist in goslač Dennis Caplinger in basist Wally Barnick - na koncertih zveni tako sveže, da nehote spominja na najboljše nastope Billa Monroeja in drugih velikanov bluegrassa. Glasba te odlične zasedbe je dosledno podrejena jasnim in strogim zahtevam bluegrassa. Izumitelj te razmeroma mlade zvrsti Bill Monroe je bil sijajen glasbenik; vedel je, da mora biti v bluegrassu navzoča popolna tehnika z veliko občutkov. Prav takšna pa je tudi glasbena vizija Johna Moora in njegovih prijateljev. Moorova kitara skoraj nikoli ni v ospredju, a njene strune zvenijo, kot bi nanje brenkal Riley Puckett ali kak drug kitarist iz zakotne hribovske vasice; nič manj razburljivo ni tudi virtuozno igranje drugih dveh glasbenikov. Glasba skupine Bluegrass Etc. je izjemno zanimiva tudi po vokalni plati - radi jo boste poslušali vsi, ki prisegate na ubrano petje skupine Crosby, Stills & Nash - in repertoarju pesmi, kot so: Oklahoma Borderline, October Rose, Jamaica Farewell in Ridin’ My Thumb To Mexico, ki se jim bluegrassovska zvočna preobleka še kako prilega. Trio Bluegrass Etc. je po mnenju navdušencev ena najboljših zasedb v današnjem bluegrassu, v glasbeni zvrsti, ki jo pri življenju ohranjajo tako karizmatični in vplivni glasbeniki, kot so dobroist Jerry Douglas, mandolinist David Grisman, banjoist Bela Fleck in kitarist David Grier. To bo še ena lepa priložnost za srečanje z mogoče najbolj hedonistično zvrstjo ameriške glasbe. Želimo vam prijetno poslušanje. Tonski mojster je bil Zoran Crnkovič, oddajo pa je pripravil Jane Weber. Igrajo vam John Moore in njegovi prijatelji iz skupine Bluegrass Etcetera.
Kalifornijski bluegrass je v primeri s tistim iz Apalačev mehkejši in bolj džezovski. Da je nekaj posebnega, smo se prepričali že na koncertih Johna Moora in njegove vizionarske skupine Bluegrass Etc. To upravičeno štejejo med bolj inovativne zasedbe, zavezane kalifornijskemu užitkarskemu zvenu in slogu, ki ga je ustoličil Clarence White. Med kalifornijske ustvarjalke, ki se držijo tradicionalnega sloga in se zato delno razlikujejo od prevladujočega precej inovativnega kalifornijskega toka, pa sodita Laurie Lewis in Kathy Kallick. Sodelovali sta pri projektu True Life Blues - The Songs Of Bill Monroe in za svoj prispevek dobili celo grammyja. V bluegrassu imajo ženske pač pomembno vlogo in omeniti moramo vsaj še imena, kot so: Hazel Dickens, Alice Gerrard, Claire Lynch, Ola Belle Reed in Suzanne Thomas. Želimo vam veliko glasbenih užitkov. Na odru Studia 2 Televizije Slovenija vam igra Kathy Kallick s svojo skupino. Artist/Izvajalec: The Kathy Kallick Band Venue/Studio/Dvorana: Studio 2 TV Slovenija Date/Datum: 23.3.2000 Sound Technican/Mojster: Zoran Crnkovič Producer/Producent: Jane Weber Assistent(s)/Editor(s)/Pomočnik: Zvone Tomac (TV Show) Musicians/Glasbeniki/Zasedba: Kathy Kallick: kitara, vodilni glas Amy Stenberg: bas, glas Avram Siegel: bendžo, kitara, glas Tom Bekeny: mandolina, violina, glas Trakova: G-42171; G-42172 pgm Song Tittle/Naslov pesmi Author/Publisher/Avtor Instruments/Glasbila Time 1 Train 45 Trad./Ljudska 2 Who’s Goin’ Down To Town Trad./add. Lyrics Kathy Kallick 3 Rocky Road Blues Bill Monroe 4 Thoughts Of Love and Home Kathy Kallick 5 Old Red Mandolin Trad. ??? Ne vem!!! 6 Moods Of A Fool Bell & Grant 7 Don’t Mind Me Kathy Kallick 8 Warmer Kind Of Blue Unknown 9 Tomorrow’s Breakdown Avram Siegel 10 I’d Jump the Mississippi George Jones & Johnny Mathis 11 Wings Kathy Kallick 12 Save Everything Kathy Kallick Do tu je prvi trak!!! 13 Call Me A Taxi Kathy Kallick 14 Close By Bill Monroe 15 Neon Chief/Fire In The East Tom Bekeny 16 Dark Moon Ned Miller 17 Water Bound Trad. 18 My Old Clinch Mountain Home A.P. Carter 19 Walkin’ In My Shoes Kathy Kallick 20 When I Wake Up To Sleep No More Marion W. Esterling 21 Honky Tonk Blues Hank Williams Skupna minutaža televizijske oddaje: 77'08"
Pogovor s Kathy Kallick GLAS KALIFORNIJSKE HRIBOVKE Kalifornijski bluegrass je v primerjavi s tistim iz Apalačev mehkejši in bolj jazzovski. Da je nekaj posebnega, smo se prepričali že na koncertih Johna Moorea in njegove vizionarske skupine Bluegrass Etc. To upravičeno štejejo med bolj inovativne zasedbe, zavezane kalifornijskemu užitkarskemu zvenu in slogu, ki ga je ustoličil Clarence White. Med kalifornijske ustvarjalke, ki sledijo tradicionalnemu slogu in zato deloma odstopajo od prevladujočega dokaj inovativnega kalifornijskega toka, pa sodita Laurie Lewis in Kathy Kallick. Sodelovali sta pri projektu True Life Blues - The Songs Of Bill Monroe in za svoj prispevek dobili celo grammyja. Slišali smo ju tudi pri nas. V bluegrassu imajo ženske pač pomembno vlogo. S Kathy smo se po telefonu pogovarjali pred nekaj dnevi pred izidom novega albuma. Verjetno se gre zahvaliti Maybelle Carter iz družinske zasedbe The Carter Family, da so tudi ženski glasovi že zgodaj preplavili radijske valove in utrli pot današnjim izvajalkam, ki jih je razmeroma veliko v prav vseh podzvrsteh countryja. Celo tako slavne pevke, kot je Dolly Parton, se včasih odkrito spogledujejo z bluegrassom in nič nenavadnega ni, če za velike založbe snemajo posladkane radijske uspešnice, v prostem času pa se zaprejo v studio in za kakšno neodvisno hišo posnamejo ploščo bluegrassa. Kathy Kallick v svoji skupini igra kitaro in poje vodilne in spremljevalne vokale, Tom Bekeny igra mandolino in violino ter poje harmonije, Amy Stenberg igra na akustični bas in poje vodilne in spremljevalne vokale, Avram Siegel pa igra na bendžo in kitaro in poje harmonije. Na plošči Walkin’ In My Shoes, o kateri smo v Muski pisali takoj po izidu, je skoraj polovica avtorskih skladb Kathy Kallick, izmed pol ducata priredb pa gre omeniti vsaj ognjevito izvedbo klasične skladbe Billa Monroeja Rocky Road Blues. Prav ta to zasedbo kaže v najboljši luči in daje vedeti, zakaj jo kritiki tako hvalijo in cenijo. Na plošči boste slišali tudi nekatere gostujoče glasbenike, najbolj pa brez dvoma izstopa violina, ki jo virtuozno igra Darol Anger. V bluegrassu je težko ponuditi kaj novega, vendar se na trenutke zdi, da Kathy Kallick velikokrat ob pomoči Avrama Siegela, ki skrbi za še neslišane vložke na bendžu, uspe prav to. V tistih starinskih melodijah najde nove podrobnosti in jih nadgradi oziroma prilagodi času. Seveda ni treba poudarjati, da gre za sijajne in tako rekoč nezmotljive inštrumentaliste. Avram Siegel je na primer na koncertih poznavalce presenetil z dokaj nenavadnim in zelo samosvojim slogom igranja na 5-strunski bendžo, ki bi ga težko sploh s čim primerjali. Iz osebnih radijskih izkušenj vem, da imajo poslušalci odpor do countryja in bluegrassa, vendar gre vsaj iz bolj tehničnega zornega kota poudariti, da je to dosledno akustična glasba, ki omogoča odlična snemanja brez uporabe kakršnihkoli efektov in drugih studijskih pomagal, zato lahko nudi posebne užitke ljubiteljem dobro posnete glasbe. Glasbila v tej glasbi so si po jakosti zelo različna (najglasnejši je na primer bendžo), zato je snemanje te glasbe prava mala znanost in nič čudnega ni, da včasih tudi vodilne avdiofilske revije zelo naklonjeno pišejo o bluegrassovskih ploščah in jih postavljajo ob bok ploščam jazza. S Kathy Kallick, dobitnico grammyja, smo se srečali na slovenski turneji, ko je nastopila v televizijskem studiu in v novogoriški Perli, ki je v zadnjem desetletju postala pravo koncertno središče za blues, country in podobno glasbo, ki je v Ljubljani skorajda ni slišati. Najprej nekaj besed o svoji karieri. Poznamo tvojo prijateljico Laurie Lewis. Rodila sem se v Chicagu in se nato preselila v Kalifornijo, kjer sem se naučila igrati hribovsko glasbo ameriškega severovzhoda, zdaj živim v Oaklandu v Kaliforniji. Z Laurie sva začele igrati bluegrass že v sedemdesetih letih, ko sva imeli skupino, v kateri so na začetku igrale le ženske, kar je bilo nekaj novega in nenavadnega za to glasbo. Pozneje sva ločeno nadaljevali z igranjem bluegrassa z različnimi glasbeniki, sama sem kmalu zbrala skupino, ki je igrala bluegrass s primesmi folka. Pesmi so vključevale tako izvirne izvedbe kot tudi avtorske pesmi posameznih članov skupine. Trenutna zasedba, imenovana The Kathy Kallick Band, obstaja že tri leta in pol. Povej našim bralcem kaj o svojem repertoarju, ki je zelo zanimiv in za bluegrass kar malce nenavaden. Veseli me, da se ti zdi mikaven. Tudi sama menim tako. Osnovo predstavljajo moje avtorske pesmi in tradicionalni napevi, ki jih skušamo podati na zanimiv način v okvirih tradicije bluegrassa in countryjevske glasbe. Kot se za to glasbo spodobi, je čutiti tudi vpliv irske glasbe, swinga in jazza. Veliko pesmi, ki jih igramo, so tradicionalni napevi in melodije. Za večino ne vemo niti, kdo jih je napisal. No, kmalu sem si kako pesem izmislila kar sama in njeno zgodbo zapisala v slogu tradicionalnega countryja. Nekaj pesmi je tudi z repertoarja družine Carter, to so namreč za nas korenine countryja. Carterjevi so našli veliko starih ljudskih pesmi - nekatere prihajajo mogoče celo z britanskih otokov in so pripovednega značaja - razširili so jih po vsej deželi in tako se je vse skupaj začelo.Te pesmi torej pripovedujejo zgodbo in takšna so tudi moja avtorska dela. Album Walking In My Shoes je dobil zelo dobre ocene. Plošča je posneta že leto dni. Bila je uspešna v Ameriki, kjer je bila deležna tudi pogostega radijskega predvajanja, za kar smo zelo hvaležni, saj ni ravno v navadi, da bi tudi vplivnejše radijske postaje vrtele takšno glasbo. Zdi se mi, da dobro ponazarja zvok naše skupine. Na njej je mešanica originalnih izvedb in priredb, ki smo jim dodali nova besedila ali jih zaigrali kako drugače. Imamo namreč svoj slogan: Vroč bluegrass in sveži izvirniki! In temu preprostemu načelu sledimo za vsako ceno. V tvojem repertoarju so tudi otroške pesmi. Kje si se jih naučila? Posnela sem dve plošči s pesmimi za otroke. Glasbo za otroke sem začela snemati, ko sem dobila otroke. Imam trinajstletno hčer, drugi pa je pet let in pol. Album Use A Napkin Not Your Mum je znova mešanica mojih in tradicionalnih otroških pesmi, zaigranih v različnih glasbenih slogih, ki segajo od starodavnih melodij za violino in bendžo do bluegrassa in swinga. To je preprosto zanimiva in privlačna mešanica, ki k poslušanju pritegne tudi odraslega. Večina pesmi je zabavnih in smešnih, nekaj je uspavank, druge pa so bolj poskočne in za ples. Ob Woodyju Guthrieju oziroma njegovi glasbi sem odraščala. Njegove otroške pesmi so mi igrali moji starši, zato so se mi globoko vtisnile v spomin. On je torej tisti ključni vir. Bluegrass je zelo tradicionalen. Je takšna tudi tvoja skupina? V bluegrassu je veliko navad in običajev, ki segajo daleč v zgodovino. V Ameriki je tako v navadi, da se na vsakem bluegrassovskem nastopu občinstvo burno odzove, ko predstavim glasbenika in povem od kod prihaja. Iz kalifornijskega Berkeleyja prihaja bendžoist in pevec Avram Siegel. Iz Crocketta v Kaliforniji je basistka in pevka Amy Stenberg. O naslednjem glasbeniku ti bom povedala malce več. Igra mandolino in gosli, njegova linija pa gre nazaj dlje kot večina naših. Njegovi predniki prihajajo iz Madžarske, svoja mlada leta je preživel v Clevelandu v Ohiu, zdaj živi v San Franciscu v Kaliforniji. To je Tom Bekeny. Vsak član skupine je prinesel nekaj svojega. Amy zna na primer najti zanimive pesmi v countryju. Pesem I’d Jumped The Mississippi je prepeval George Jones, ko je v zgodnjih šestdesetih letih izdal razmeroma malo znano bluegrassovsko ploščo. Imela jo je njena mama in jo je vedno znova vrtela ob zibki male Amy. V repertoarju imamo tudi gospel, nabožno glasbo, ki je pomemben del bluegrassa. Nekaj takšnih pesmi sem napisala sama in Avram po navadi v njih igra fingerpicking kitaro, pojemo pa štiriglasno. Vsak član zasedbe ima torej zelo specifično in pomembno, tako rekoč nenadomestljivo vlogo. Tradicije je torej veliko; slišati jo je v vsaki noti! Literatura, viri in video: Knjiga CLAWHAMMER STYLE BANJO avtorja Kena Perlmana je ena boljših učnih knjig za vse, ki jih zanimajo razni slogi igranja na bendžo, v prvi meri pa gre za knjigo o starinskem slogu, ki ga je očitno absorbiral tudi Avram Siegel iz skupine Kathy Kallick (musicdispatch.com). Lomaxov video APPALACHIAN JOURNEY iz cikla založbe Stefana Grossmana v značilnem Lomaxovem slogu z dokumentarnimi avdio-vizualnimi posnetki prikazuje korenine bluegrassa. Alan Lomax je v metodologijo etno-muzikološkega dela vnesel kar nekaj novosti, predvsem pa je veliko delal na terenu, in ni sedel v pisarnah ter narcistično občudoval svoje znanje, kar velikokrat počnejo 'kabinetni poznavalci' (Stefan Grossman's Guitar Workshop, P.O. Box 262, Tonbridge, Kent TN10 3ZP, England; www.guitarvideos.com). Avdiofilski pogled na akustično glasbo Kathy Kallick, HI-FI Journal (HFJ42/2000, avtor J.W.) Televizijska koncertna oddaja, posneta 23. marca, 2000 v studiu 2 Televizije Slovenija
Tokrat lahko poslušate Chrisa Jonesa, odličnega pevca in kitarista bluegrassa, ki je pred leti nastopil celo na odru znamenitega Grand Ole Opryja v Nashvilleu. Bluegrass je razmeroma mlada zvrst in ima veliko skupnega z bluesom, irskimi jigi in reeli ter hribovskimi baladami, ki so jih snemali člani družine Carter. Med prve prave posnetke bluegrassa sodijo tisti, ki jih je leta 1948 naredil mandolinist in pevec Bill Monroe. Kam je v teh desetletjih prišla ta glasba, nam je 17. februarja v hrvaškem Čakovcu pokazal Bela Fleck, s katerim je na koncertu med drugimi igral tudi odlični violinist Michael Cleveland. Žal Bela Fleck tokrat ni prišel v Slovenijo, smo pa ga pred desetletji slišali z jazzovskim programom na Lentu v Mariboru. Zdaj pa nekaj besed o Chrisu Jonesu. "Mislim, da sem prvič slišal bluegrass pri enajstih ali dvanajstih letih, in to v Novi Mehiki, ki ni ravno znana po tej glasbi," se je v intervjuju z Janetom Webrom spominjal Chris Jones. Njegov oče je imel nekaj plošč, občasno pa je bilo to glasbo slišati tudi na radiu. Prvi glasbeniki, ki so ga resnično navdušili in obnoreli so bili Flatt & Scruggs, Osborne Brothers, nekoliko pozneje pa je odkril brata Stanley. Ralph Stanley je postal eden Jonesovih najljubših glasbenikov. Plošče s takšno glasbo so bile tedaj težko dosegljive, zato jih je naročal po pošti, jih skušal zbrati čimveč in se ob poslušanju česa tudi naučiti. Nastopati je začel v Novi Mehiki, se pravi na območju, ki leži precej zahodneje od bluegrassu bolj naklonjenih pokrajin, med katerimi prednjači Kentucky. .
Steve Earle – v oddaji, ki jo ureja Jane Weber, ga boste slišali v koncertu – je pred leti stopil na novo pot. Zaradi odličnih pesmi in razuzdanega življenja so ga razglasili za dediča Hanka Williamsa. Zaradi ljubezni do folka, countryja in bluesa so ga rokerji imeli za odpadnika, v Nashvillu pa so se zmrdovali zaradi njegovega rokovskega vedenja. Ker so pri njem našli heroin, je bil v zaporu, a se je zmagoslavno vrnil. Ozdravljen in z novimi izvrstnimi ploščami in pesmimi. Na novo pot smo Steva Earla z gosti The Delavantes pospremili tudi pri nas s koncertoma v Cankarjevem domu in novogoriški Perli, Earle pa se je tedaj predstavil tudi zagrebškemu občinstvu. Nocoj boste lahko slišali posnetek njegovega koncerta iz Ljubljane. Steve Earle se je rodil leta 1955 v mestecu Fort Monroe v Virginiji, odraščal je v Teksasu, pri enajstih letih pa je začel igrati akustično kitaro. Kmalu je spoznal Townesa Van Zandta in se za vedno navzel njegovih lepih pesmi (in tudi nekaj slabih navad). Svojemu velikemu vzorniku, ki je umrl tik pred prej omenjeno turnejo in za katerega je večkrat izjavil, da je najboljši pisec pesmi vseh časov, je Steve tudi posvetil veliko svojih del. Earlova glasba je tudi na albumu Jerusalem pretanjena mešanica različnih glasbenih slogov, znanih tako z albumov Brucea Springsteena, Neila Younga in Boba Dylana kot tudi že s skoraj pozabljenih vinilnih plošč izvajalcev tradicionalnega folka, bluegrassa in bluesa. Svoj prvenec z naslovom Guitar Town je Earle sicer izdal dokaj pozno, šele leta 1986, vendar pa so ga sprejeli izredno dobro. Steve svojega samosvojega glasbenega poslanstva in prepričanja ni spremenil niti takrat, ko je za založbo MCA posnel šest albumov in so ga štirikrat predlagali za gremija, ostal pa mu je zvest tudi, ko se je leta 1995 v velikem slogu vrnil na glasbeno prizorišče z bluegrassovsko obarvano ploščo Train A Comin. Earle je s svojo prelomno ploščo I Feel Alright, ki je izšla pri založbi E-Squared/Warner Bros, dokazal, da ni le preživel, ampak je zaradi težkih in bolečih življenjskih izkušenj postal boljši kot kdaj koli prej. Preživel je obdobje, ko mu je obsodba zaradi heroina zagrenila življenje in zasenčila njegovo nadarjenost. Zdaj so njegove misli že več let osredotočene le na glasbo. Earlovo glasbo lahko slišite tudi v filmu Dead Man Walking. Steve skladbo Ellis Unit One šteje med svoja najboljša dela, z njo pa se je znašel v ugledni druščini glasbenikov, kot so Bruce Springsteen, Johnny Cash, Eddie Vedder, Nusrat Fateh Ali Khan in Mary Chapin Carpenter. V izbrani družbi je bil tudi na plošči, ki jo je pripravil Bob Dylan, posvečena pa je Jimmieju Rodgersu. Earle je priredil Rodgersovo pesem In The Jailhouse Now, svoje priredbe pa so prispevali še Jerry Garcia, Bob Dylan, Van Morrison in drugi zvezdniki. 1 Christmas In Washington Steve Earle 2 You Know The Rest Steve Earle 3 Angry Young Man Steve Earle 4 My Old Friend The Blues Steve Earle 5 Someday Steve Earle 6 South Nashville Blues Steve Earle 7 CCKMP Steve Earle 8 Now She's Gone Steve Earle 9 More Than I Can Do Steve Earle 10 Tom Ames' Prayer Steve Earle 11 Hometown Blues Trad./ Arr. Doc Watson (???) 12 Sometimes She Forgets Steve Earle 13 Goodbye Steve Earle 14 Rex's Blues Townes Van Zandt 15 So Different Blues Trad. (Mance Lipscomb) 16 My Starter Won't Start This Morning Lightnin' Hopkins 17 Valentine's Day Steve Earle 18 Outlaws Honeymoon Steve Earle 19 Somewhere Out There Steve Earle 20 New York City (N.Y.C.) Steve Earle
Laurie Lewis je dobila številne glasbene nagrade in priznanja. Že večkrat je nastopila na odru znamenite dvorane Grand Ole Opry v Nashvilu, basist Todd Phillips, ki jo je spremljal na pričujočem koncertu, pa je pred kratkim dobil celo grammyja. Laurie Lewis je pevka, pesnica, violinistka in kitaristka, znana po virtuoznem igranju in sijajnem petju, ki bi ga lahko primerjali s tistim Emmylou Harris. Prvič je snemala pred več kot tridesetimi leti, pred kratkim pa je pri založbi Rounder izdala osmo veliko ploščo z naslovom "Seeing Things". To je najbolj nenavadna plošča te glasbenice doslej. Nova glasba Laurie Lewis namreč ne sledi zgolj načelom bluegrassa ter se v večini skladb jasno in odločno dotika jazza in drugih zvrsti, zelo posrečene pa so tudi bolj keltsko zveneče skladbe, ki govorijo o irskih koreninah countryja in bluegrassa. Laurie Lewis se je učila ob ploščah Billa Monroeja in Ralpha Stanleyja, v svojem repertoarju ima še pesmi bratov Louvin in Delmore, zelo rada izvaja skladbe družine Carter, na pričujoči plošči pa se je izkazala tudi kot odlična avtorica. Na plošči so tako samo tri priredbe, najbolj posrečena pa je skladba kultnega pisca pesmi Toma Russella z naslovom "Manzanar". Laurie Lewis je nastopila pri nas na kar dveh koncertih. Mi vam tokrat predstavljamo posnetek televizijskega koncerta, ki je tokrat doživel prvo celovito radijsko predvajanje.
Začetek letošnjega leta je pomenljivo zaznamoval koncert Mednarodnega komornega zbora Utopija in Realnost, ki ga vodita naša priznana dirigentka Urša Lah in prav tako znani norveški dirigent Ragnar Rasmussen. Urša Lah je dolgo pri nas vodila zbore in jih dvignila na visoke ravni ter jih na tekmovanjih vodila do zmag. Največje vplive je pustila v Mladinskem mešanem zboru Veter, nato v Komornem zboru naše RTV in v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič Univerze v Ljubljani. Ragnar Rasmussen je zborovsko kariero gradil na Norveškem. Trenutno sta oba dejavna na Akademiji za glasbo v Trontheimu, kjer sodelujeta pri izvedbah velikih vokalno inštrumentalnih in opernih del. Že pred pojavom koronavirusa in teamsov ter zooma je zbor Utopija in Realnost vadil prek video komunikacij in na intenzivnih vajah pred koncerti. Tako je bilo tudi tokrat, vaje so potekale v času praznikov ob premeni koledarskega leta. Koncert z naslovom Lieberty and Love – Svoboda in ljubezen se je odvil 6. januarja v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Spored sta sestavljali dve celoviti partituri: Figure humaine Francisa Poulenca in Le cantique des cantiques Daniela Lesurja. Prvi del koncerta je uvedla skladba Jamesa MacMillana Data est mihi omnis potestas, zaključila pa skladba slovenske skladateljice Nane Forte Tanto tempore. Drugi del je uvedla skladba Oliverja Messiaena O sacrum convivium in zaključila skladba Knuta Nystedta Peace I leave with you. Pred koncertom se je z dirigentoma Uršo Lah in Ragnarjem Rassmusenom ter dvema pevcema Primožem Perkom ter Janom Trilerjem pogovarjala urednica Simona Moličnik.
Na drugem programu Radia Slovenija bomo v oddaji Janeta Webra nocoj predvajali posnetek koncerta Johna Hammonda, posnetega novembra 1993 v Ljubljani. John Hammond je na bluzovskem prizorišču navzoč že od prve polovice šestdesetih let, do danes pa je pri različnih založbah izdal več kot 30 albumov. Poznavalci pravijo, da je eden najboljših belih izvajalcev bluza, nekateri kritiki so mu celo dali vzdevek "Beli Robert Johnson". Danes 81-letni John Hammond je znan predvsem kot mojster igranja na akustično kitaro, z nekaj novejšimi ploščami pa je dokazal, da je tudi uspešen vodja skupine in da mu leži tudi elektrificirana glasba. Eden prvih Hammondovih vzornikov je bil Jimmy Reed, njegov vpliv je čutiti tudi v današnji Hammondovi glasbi. John Hammond ne piše svojih pesmi, ima pa pester nabor bluza iz prve polovice prejšnjega stoletja. Največkrat nastopa z akustično kitaro in orglicami in v tej luči ga boste spoznali tudi danes v koncertnem posnetku našega tonskega mojstra Januša Luznarja. Radio Slovenija Glasbeni program/Music Program Tavcarjeva 17 1550 Ljubljana Slovenia, Europe CONCERT/RADIO SESSION Artist/Izvajalec: John Hammond Venue/Studio/Dvorana: Festivalna dvorana, Ljubljana Date/Datum: 17. 11. 1993 And here are the results from Germany (Stefan Wirz): pgm Song Title Author/Publisher (as far as I know) Instruments/Glasbila Time 1 JUST YOUR FOOL Walter Jacobs (=Little Walter) 2 GAMBLIN’ BLUES Lil Son Jackson 3 UP THE LINE Walter Jacobs (=Little Walter) 4 DREAMY EYED GIRL Hambone Willie Newburn 5 DROP DOWN MAMA Sleepy John Estes 6 COME ON IN MY KITCHEN Robert Johnson 7 MOTHER-IN-LAW BLUES Don Robey 8 HARD TIME KILLING FLOOR BLUES Nehemiah ‘Skip’ James 9 STEP IT UP AND GO Fulton Allen (=Blind Boy Fuller) 10 HONEST I DO Jimmy Reed 11 NO PLACE TO GO Chester Burnett (=Howlin’ Wolf) 12 WALKIN' BLUES Robert Johnson 13 LOVE CHANGIN’ BLUES Blind Willie McTell 14 LOW DOWN DOG BLUES Fulton Allen (=Blind Boy Fuller) 15 I WISH YOU WOULD Billy Boy Arnold 16 MY TIME AFTER AWHILE Robert L. Geddins / Ronald Dean Badger (first [?] played by Buddy Guy) 17 WILD MAN ON THE LOOSE Mose Allison 18 TERRAPLANE BLUES Robert Johnson 19 PREACHIN' BLUES Son House / Robert Johnson 20 EVERYBODY’S CRYIN’ MERCY Mose Allison 21 WHO DO YOU LOVE Ellas McDaniel (=Bo Diddley)
Tokrat smo pripravili posnetek koncerta, ki smo ga posneli 15. novembra 2023 v Siti teatru v Ljubljani. Na abonmajskem koncertu Big Banda RTV Slovenija je gostovala pevka in skladateljica Zvezdana Novaković, orkester pa je vodil Lojze Krajnčan. Zvezdana Novaković, umetnica, skladateljica, pevka, harfistka, je končala študij glasbene pedagogike v Mariboru, v Gradcu študij jazzovskega petja, v Bolgariji magisterij ljudskega petja slovanskih in balkanskih kultur, na Švedskem pa magistrski študij kompozicije in nordijskega petja. Izobraževala se je tudi na področju indijske glasbe, veliko sodeluje z gledališči ter tudi poučuje. A vse to je le delček vsega, kar Zvezdana Novaković počne, saj je njeno delo izredno široko in pestro. Na koncertu z Big Bandom RTV Slovenija je Zvezdana Novaković predstavila tako avtorske skladbe kot tudi skladbe iz zakladnice tradicijskih pesmi. Pod aranžmaje se je podpisal Lojze Krajnčan. .
Orkester šteje 48 glasbenikov, skupno število zaposlenih je 58. Glasbeniki vadijo vsak dan individualno, po sekcijah ali z različnimi zasedbami orkestra. Koncertni orkester je največja zasedba. Ceremonialni orkester sodeluje pri sprejemih z vojaškimi častmi in slovesnostih, Big Band izvaja koncerte z različnimi solisti in igra na različnih dobrodelnih plesih ter prireditvah. Komorne zasedbe (trobilni kvintet, kvartet klarinetov, pihalni trio idr.) so nepogrešljive pri odprtjih razstav in drugih kulturno-umetniških prireditvah. Orkester vsako leto načrtuje koncerte ob dnevu Slovenske vojske, v jesenskem terminu pripravi letni koncert, v božično-novoletnem času pa nastopa v večjih slovenskih mestih.Tokrat predvajamo novoletni koncert.
Eno najbolj prepoznavnih imen angleško-irskega punkovskega prizorišča in pevec slovite skupne The Pogues Shane MacGowan je po dolgi in hudi bolezni novembra lani umrl v 66. letu starosti. Novico je po pisanju tujih tiskovnih agencij na Instagramu sporočila njegova žena, pri nas pa jo je objavila agencija STA. MacGowan, ki je bil od julija v bolnišnici v Dublinu, je najbolj znan kot avtor največje uspešnice skupine The Pogues, božične pesmi Fairytale of New York, ki jo je leta 1987 za ploščo skupine The Pogues zapel z gostujočo pevko Kirsty MacColl. Prav v božičnih dneh je bil MacGowan tudi zaradi te skladbe v spominih svojih številnih oboževalcev po vsem svetu, ki imajo radi irsko glasbo. Tudi rodil se je na božični dan, leta 1957, v angleški grofiji Kent, a je večino otroštva preživel na Irskem. V svoji glasbi se je vrnil k irskim koreninam; pogosto je pisal o irski kulturi in nacionalizmu. Poznal je irsko prozo in poezijo, pa tudi številne ljudske pesmi in melodije. Znan je bil po številnih uspešnicah in prepoznavnem glasu, pa tudi po načinu življenja, s katerim nikakor ni prizanašal svojemu zdravju. Piti je začel že kot otrok in je pozneje trpel zaradi posledic zlorabe alkohola in drog. Leta 2000 ga je irska pevka Sinead O'Connor prijavila zaradi posedovanja drog, da bi ga rešila odvisnosti. Njen namen je uspel in MacGowan se ji je pozneje za to zahvalil. Irski predsednik Michael D. Higgins je ob novici o glasbenikovi smrti v izjavi za javnost zapisal, da se bodo Shana »spominjali kot enega največjih piscev glasbenih besedil«. Za nocoj smo na Prvem izbrali posnetek ljubljanskega koncerta. Shane MacGowan je 21. decembra 1998 nastopil v ljubljanski Tivolski dvorani s svojo tedanjo skupino The Popes, ki jo je ustanovil, ko so ga nagnali iz matične skupine The Pogues. Želimo vam prijetno poslušanje ekskluzivnega koncertnega posnetka, ki je delo našega tonskega mojstra Januša Luznarja. Pel vam bo Shane MacGowan s skupino The Popes.
Podajamo se na dvaintrideseto Kreslinovanje in poslušamo enega od tradicionalnih decembrskih koncertov Vlada Kreslina v Cankarjevem domu. Nekaj dni pred koncerti, ki so bili 6., 7. in 8. decembra lani, je praznoval sedemdeset let, zato je tokratni koncertni program zasnoval kot glasbeni sprehod skozi vsa leta svoje ustvarjalne poti. V drugem delu poslušamo skladbe od 90. let prejšnjega stoletja do danes, pri nekaterih se Vladu in Malim bogovom na odru pridružijo člani Beltinške bande, vključno z Milanom Kreslinom, mlajšo generacijo pa zastopajo pevke Masayah, Marina Martensson in Ajdina Kreslin.
Podajamo se na dvaintrideseto Kreslinovanje in poslušamo enega od tradicionalnih decembrskih koncertov Vlada Kreslina v Cankarjevem domu. Nekaj dni pred koncerti, ki so bili 6., 7. in 8. decembra, je praznoval sedemdeset let, zato je tokratni koncertni program zasnoval kot glasbeni sprehod skozi vsa leta svoje ustvarjalne poti. V prvem delu poslušamo skladbe iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja, iz časa Kreslinovega sodelovanja v različnih zasedbah, kot so Apollo, Horizont in Martin Krpan.
Tradicionalni slavnostni božični koncert Simfoničnega orkestra RTV Slovenija je prežet z najlepšimi božičnimi melodijami slovenske in svetovne glasbene zakladnice in tremi izjemnimi pevskimi solistkami: Nuško Drašček, Nino Strnad in Majo Keuc -Amayo. Patrik Greblo, dirigent in aranžer ter snovalec tokratnega glasbenega večera je v koncertni spored spretno vpletel prav vse glasbene sestave RTV Slovenija - simfonike, Big Band, Otroški in Mladinski pevski zbor pod vodstvom Anke Jazbec in Alenke Podpečan.
The Harlem Spiritual Ensemble, ki ga bomo slišali nocoj, je Francois Clemmons ustanovil zato, ker se je zavedel potrebe po ohranitvi izročila afroameriške duhovne pesmi, pomembne umetniške izrazne glasbene oblike, hkrati pa živega sestavnega dela ameriške zgodovine. Pripravil je nekaj svojih priredb tradicionalnih pesmi, zbral skupaj nekaj najožjih prijateljev in skupaj z njimi nastopil v harlemski School of the Arts. Uspešnemu prvemu nastopu so sledili nastopi v evangelistični cerkvi sv. Janeza in koncert za ameriško notranje ministrstvo. Od svoje ustanovitve leta 1986 so glasbeniki z velikim uspehom nastopali po Združenih državah in na tujem: v Washingtonu, Chicagu, Bostonu, Kansas Cityju, Clevelandu, Oklahoma Cityju, Miamiju, Los Angelesu in Pittsburghu. V znani newyorški Carnegiejevi dvorani so prvič nastopili leta 1991. Že leta 1989 so na turneji v Italiji doživeli izjemen uspeh; v Italijo so se do ljubljanskega koncerta podali že osemkrat, gostovali pa so tudi v Nemčiji, Avstriji, Franciji in na Finskem. Z velikim navdušenjem so jim prisluhnili tudi na Japonskem in v Koreji. Od leta 1990 The Harlem Spiritual Ensemble snema za družbo Arcadia. V skupini je šest pevcev in dva instrumentalista; glasbi se posvečajo poklicno in poleg tako imenovanih črnskih duhovnih pesmi odlično poznajo tudi klasičen repertoar. Želimo vam prijetno poslušanje spiritualov. Na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma nastopa The Harlem Spiritual Ensemble.
Nocoj bosta v sobotnem koncertu nastopila Raül Refree (beri: refri), kitara, in Maria Mazzotta, glas. Katalonski glasbeni čarodej Raül Refree se ne ustavlja in tudi novo sodelovanje z Mario Mazzotto je bilo čutiti v zraku. Branje zgodovine namreč nakazuje prihodnost. Refreejeva glasbena preteklost je veličastna in odločilna za uspeh sodelujočih. Njegovo sodelovanje s Sílvio Pérez Cruz iz Granade, Rosalío iz Los Ángelesa in Lino, s katero je nastopil tudi v Ljubljani, je bilo ključno za začetek njihove uspešne poti. Ob tem pa je gojil svoje lastne zamisli in jih posredoval na dveh sijajnih albumih za založbo Glitterbeat Records v Ljubljani. A srečanje z Mario Mazzotto je nekaj popolnoma drugega, je zapisal organizator v predstavitvenem besedilu. Omenjene glasbenice so bile vendarle le mlade princese, Mazzotta pa je kraljica Apulije in ko zapoje, njen glas ponese vse od Balkana do Pirenejskega polotoka in še dlje. Mario smo občudovali že v zasedbi Canzoniere Grecanico Salentino, njena samostostojna ustvarjalnost pa je predmet občudovanja številnih ljubiteljev glasbe. In tako je decembra zazvenela Barcelona. V čudovitem okolju za glas, kitaro in subtilne klaviature. Ni šlo za spajanje različnih kultur, temveč za stik sorodnih duš. In točno tak je bil tudi koncert ob odprtju letošnje Druge godbe. Šlo je za veličastno praznovanje sorodnih duš. Koncert smo posneli 22. maja letos v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani na koncertu ob začetku festivala Druga godba 2023. Želimo vam prijetno poslušanje.
Radio Koper se ob prvi obletnici smrti spominja izjemnega primorskega avtorja številnih zimzelenih skladb. Na koncertu v spomin Enza Hrovatina, ki ga bomo na radiu v soboto, 2. decembra, ob 20-ih neposredno prenašali iz kulturnega doma v Izoli, bodo nastopali Drago Mislej - Mef, Rudi Bučar, Gregor Ravnik, Kompanija Izolana, Martina Feri, Manica Smrdelj, Stevo Vujić in Lean Kozlar Luigi. Enzo Hrovatin je bil pevec, kitarist in avtor skladb skupine Faraoni, ene najuspešejšnih skupin pri nas, ki je kar trikrat slavila na odru festivala Melodije morja in sonca. Prenos so pripravili na Radiu Koper.
