Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
S slamo krita Kovkarjeva kajža v Pustotah že kakih tristo let stoji tam na Loškem, torej v območju Škofje Loke. Privlačen opis ima na spletnem mestu kovkarjeva-kajza.si, kjer se ponaša z (naj)pridevnikoma: najlepša in najstarejša lesena hiša. Diši po minulih časih in molče pripoveduje zgodbe. Bogate zgodbe o svojih ljudeh. O tistih bolj oddaljenih, katerih akterji so zanesljivo pokojni, se govori več, o tistih, katerih zemlja je še rahla, pa mnogo manj. Spoznamo življenjsko zgodbo nepismenega samorastnika, ki je s pripovedovanjem rim zabaval ljudi in tako razglašal tudi črno kroniko, kot je bil detomor, na primer. To je bil v Kovkarjevi kajži rojeni Franc Vidmar - Pustotnik. Prav tako je ta kajža nudila zavetje intelektualcu, nadarjenemu literatu Janezu Okornu, ki je zaradi pomanjkanja financ trpel hudo lakoto v času izobraževanja, živel v neprimernih življenjskih pogojih in je mnogo prezgodaj umrl zaradi jetike. V času Druge svetovne vojne je bila Kovkarjeva kajža partizanska postojanka Zagreb. Danes kajža nudi topel prostor kulturnim dogodkom in medse pogosto sprejme tudi Murnove godce, potomce znanih godcev Selške doline. Oddaja odstira zgodbo Kovkarjeve kajže in njenih ljudi.
Oddaja predstavlja glasbeno življenje med Slovenci v Ameriki pred stoletjem. V dvajsetih letih 19. stoletja se je začelo pomembno obdobje slovenske glasbene industrije, ki so jo zanetili Slovenci v Ameriki. Med najizrazitejšimi glasbeniki je bil gotovo nadarjeni godec iz Sodražice Matija Arko oziroma Matt Hoyer. V mladosti se je izselil v Ameriko, s seboj pa odnesel izkustvo slovenskega godčevskega izročila, veder značaj, diatonično harmoniko ter izjemen glasbeni dar. Nekaj let nazaj sta sodelavca Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU dr. Rebeka Kunej in dr. Drago Kunej temeljito raziskala in znanstveno opredelila osebnost Matta Hoyerja ter pomen njegove dediščine. Objavila sta monografijo z naslovom Glasba z obeh strani. Slovenskega glasbenika, ki je pomembno soustvarjal ameriško oziroma svetovno glasbeno zgodovino in čigar glasba je v Clevelandu še vedno živa podrobneje predstavita v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Glasbenonarodopisni inštitut pa letos obeležuje devet desetletij svojega delovanja in ob takih oddajah spomnimo tudi na pomen raziskovalnega dejavnosti sodelavcev inštituta, ki odstirajo bogate plasti zgodovinskega spomina.
Marko banda je zasedba, ki odraža skupno rast že več kot tri desetletja, ob vsebini, ki je članom zapisana v genskem kodu in za katero velja površno javno prepričanje, da je ni več mogoče nadgrajevati. V zasedbi Marko banda na novo blestijo nekatere viže, ki so utonile v zgodovinskem spominu in so svoje mesto imele le še v arhivu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. Plesne viže so v vsebinskem jedru in kažejo na zlivanje posebnosti osrednjeslovenskega, avstrijskega oz. nemškega in madžarskega prostora, ki je izrazno samosvojost našel v Prekmurski ljudski glasbi. Zgodovina prekmurske duše dobiva svoj izraz v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki teče v živo iz Doma kulture Kamnik.
Vsebina oddaje se poklanja Srečku Kosovelu.V osredje postavi aktualnost njegovih sporočil in jih prepleta s pripovedno tematiko ljudskih pesmi ter razmišlja o temeljnih postulatih slovenskega človeka - od rojstva do smrti. Pripovedujejo in pojejo: Ljudske pevke Trstenke, Ženska pevka skupina Cintare, Moški pevci Krajnski furmani, Melita Turnšek, Družinska pevska zasedba Miklavž iz Mislinje, Micka in France Anzeljc iz Blok, Franc Pibernik, Šentanelski pauri in Pevska skupina Ragle iz Trebnjega.
Gregorjevo je, ptički se ženijo in prinašajo pomladno prebujenje. Prebujo slovenske ljudske glasbe je ob letu dvatisoč ustvarilo društvo Folk Slovenija. Društvo prireja koncerte, delavnice, predavanja, okrogle mize, simpozije, ukvarja pa se tudi z založniško dejavnostjo. Izdalo je tri zvočne albume z naslovom Sodobna ljudska oz. Tradicijska glasba na Slovenskem. Vsebino odlikujeta glasbena pestrost ter geografska raznolikost. Prav raznoličnost je motiv, ki jedra posameznih albumov združuje v čvrsto enovitost vsake enote kot tudi celotne zbirke. Ob Gregorjevem spominjamo na tovrstno prebujo, ki pomeni svojevrsten prelom na poti iz ljudske k etno glasbi.
Primorska poje je eden od najbolj zanesljivih znanilcev pomladi že 55 let. To je edinstveni pevski festival v Evropu in na svetu. Pojejo mesta, pojejo vasi. Letos se bo na 35-ih prizoriščih predstavilo 210 zborov in pevskih zasedb, zapelo bo 3500 grl. Primorska poje poteka po vsej Primorski in v zamejstvu v Italiji ter na Hrvaškem. Festival se je pričel 23. februarja v Vili Vipolže in bo trajal do 24. maja 2024. Oddaja prinaša utrinke prvih koncertov letošnjega festivala.
»Saj treba vedet’ ni ljudem, kar znano je tihim nočem…,« pravi ena od ljudskih pesmi. Z izborom starih pesmi in viž bomo v oddaji vodili misel k mitološkim znanilcem pomladi, k brstenju ljubezni in vonju preteklosti. Spomnili bomo na bajeslovno bitje Zelenega Jurija in dalje na svetega Jurija, opozorili na številne upodobitve, ki jih je ta zgodba doživela tako v glasbeni, kot v literarni umetnosti ter ohranili stik s preprosto ljudsko dediščino nastalo ob jurjevanju. Zatem bomo pozornost usmerili v neskončni izraz ljubezni, ki pomenljivo, pa silno neposredno in hkrati vsakič drugače žari iz ljudskih pesmi. Vsebinsko nit bodo oblikovali: Tamburaši KUD Gradac, Grad gori!, Trutamora Slovenica & Vedun, Družina Gostiša, Vokalna skupina Lan iz Metlike, godec Jazo, Kresnice, Viniški tamburaši, Ljudski pevci Tuhinjske doline, Pritrkovalci iz Šentvida pri Stični, Hrušiški fanti ter Mira Huber in Tomaž Rauch.
Noreia je petčlanska glasbena zasedba, ki jo vznemirja ljudski melos: od keltskih in romanskih zvokov prek slovanskih korenin do samolastnega avtorskega izraza. Izdali so štiri zvočne albume, prvi ima naslov Viže, glasbena vsebina prinaša preplet ljudskih pesmi in plesov različnih kultur v povezavi s slovensko glasbeno tradicijo, sledil je projekt Kilt Roberta Burnsa skupaj z Janijem Kovačičem, pa Nova Keltika z orkestrom Nova, pred kratkim pa je izšel novi zvočni album Setev, ki prinaša izključno avtorske skladbe članov zasedbe Noreia. Noreia ustvarja glasbo z zelo različnimi klasičnimi in ljudskimi glasbili, med njimi so irske dude, udu, irski buzuki in drugo. Navdih za skladbe novega zvočnega albuma izhaja predvsem iz poezije Jakoba Konde in Jamesa Joyca. Člani zasedbe Noreia so: Ana Novak, Gašper Šinkovec, Anej Ivanuša, Robert Bone in Stane Škarja. V oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi predstavljajo novi zvočni album: Setev.
Pustne šege v vasi Ponikve na Dolenjskem imajo edinstveno in daljnosežno tradicijo. Tam so doma Ponikovske mačkare, polne pomenljivih zgodb. Desetletje je to dogajanje opazoval in raziskoval etnolog in kulturni antropolog dr. Tomaž Simetinger, ki je nato objavil monografijo o Ponikovskih mačkarah. Z njim sva Ponikve na pustni torek obiskala tudi Matej Mali in Simona Moličnik ter ujela utrip bogatega dogajanja.
Oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi vas spremlja, spoštovane in spoštovani, že 57. leto. Leta 1966 so to oddajo osnovali tedanji sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. To je najstarejši inštittu v Sloveniji in letos je vstopil v deveto desetletje delovanja. Številni dogodki bodo zaznamovali častitljivo obletnico. Prvi se je zgodil že v sredo, 24. januarja v Atriju ZRC. O delovanju inštituta nekoč in danes so spregovorile: dr. Mojca Kovačič, dr. Marija Klobčar, dr. Rebeka Kunej in mag. Anja Serec Hodžar.
To je tretji iz niza koprodukcijskih koncertov v Domu kulture Kamnik: Glasba z okusom. Zanimiv preplet ljudskih pesmi in viž so ustvarili Maroltovke in Maroltovski godci. Slišati je mogoče ljudske pesmi in viže v starih, večglasnih izvedbenih praksah, pa tudi v novejših interpretativnih pristopih. Program sta pripravila Jasna Žitnik Remic - vodja pevske zasedbe Maroltovke in Žan Kajzar - vodja godčevske zasedbe Maroltovski godci. Posnetek so pripravili: glasbeni producent Tone Jurca, tonski mojster Jean Markič, vodja reportažnega avtomobila Dragan Petkovšek in asistenta Gašper Vodlan in Matjaž Šercelj.
Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, katerega sodelavci so leta 1966 na tedanjem Radiu Ljubljana sprožili idejo o objavi terenskih posnetkov ljudske glasbene dediščine, oddajo pa so poimenovali Slovenska zemlja v pesmi in besedi, letos obeležuje 90 let obstoja. Leta 1934 ga ustanovil France Marolt. Ob tem se bodo vse leto vrstili številni dogodki, tudi taki, ki bodo ozavestili pomen nekoč zbiranja ljudskih pesmi, danes pa aplikativnega etnomuzikološkega raziskovanja. Praznovanju pa pridružuje tudi naša oddaja. Obilo vsebin je podala v svojih 58-ih letih, nekatere najbolj pomenljive bomo ponudili ponovno v posluh. Tokrat opozarjamo na večer, ki ga sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta že vrsto let ustvarjajo skupaj s Prvim programom Radia Slovenija, večer, ki v prestolnico privabi ljudsko glasbo. To je prireditev Zajuckaj in zapoj. Izjemno zanimiv posnetki so nastali v vseh teh letih, izbor bo prikazal pestrost ljudske glasbe, ki še zdaleč ni statična, kot se zdi na prvi pogled, temveč je obrušena s prostorom in časom, v katerega je vpeta.
Tokrat je v ospredje postavljena ljudsko glasbo s poudarkom na njeni razsežnosti. V eni uri se zvrsti pesemsko izročilo od starejših do novejših glasbenih praks, različnih priredb in izvedb, od ljudskih prek zborovskih do tako imenovane etno glasbe. Izpostavljena je bogata razvejanost ljudske glasbe ne eni strani ter njena večnost in neizčrpen vir navdiha na drugi.
Bilo jih je deset, kdaj tudi več, kdaj nekoliko manj. Danes istrske pesmi prihajajo iz štirih grl in štirih src, iz štirih pevcev skupine Kantadore, ki deluje v okviru Kulturnega društva Gradin. Tri desetletja skupaj pojejo in med drugim negujejo pevsko tradicijo stare ljudske prakse petja v istrskem dvoglasju: na debelo in na tenko. Novembra lani so na državnem srečanju poustvarjalcev ljudskega izročila Napev Odsev, ki ga organizira Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti usvojili srebrno priznanje. Pred tremi desetletji pa se je začelo v Abitantih, v tedaj skorajda osameli vasi istrskega zaledja. Kantadore še pojejo, v Abitantih pa se je po skoraj pol stoletja zgodilo novo rojstvo. Pevce Kantadore, vas Gradin in vas Abitante je obiskala Simona Moličnik.
Zimski sončev obrat vznemirja tako posameznika kot manjše in večje družbene skupine. Ko se staro poslavlja in se prebuja novo, je čas voščil. Evropski narodi so posejani z raznovrstnojo koledniških obhodov, pesmi in voščil. A eno je enako - prinašajo blagoslov in srečo, sporočajo želje po miru in dobrem: IN NA ZEMLJI MIR LJUDEM. Oddaja prinaša novoletne glasbene voščilnice kolegov glasbenih urednikov Evropske radiodifuzne zveze.
Cintare zase pravijo, da so pevske zdraviteljice. Cintara je namerč eno od ljudskih imen zdravilne tavžentrože. Dvajset let že poustvarjajo slovensko pesemsko izročilo. So ene redkih pevskih zasedb, ki pojejo pesmi različnih pokrajin z vsemi posebnostmi in ljudsko glasbenimi veščinami. Jubilejni koncert so priredile zadnji novembrski dan v Atriju ZRC. Ob njih so nastopili še: tamburaška skupina Ad Hoc, istrska glasbena zasedba Vruja in Kvartet klarinetov godbe ljubljanskih veteranov. Koncert je z besedo prepletel Tomaž Simetinger.
Ljudska glasbena skupina Kranjski furmani je dejavna znotraj Akademske folklorne skupine Ozara iz Kranja. To je zasedba desetih mož, ki že tri desetletja načrtno oživlja zamrlo prakso večglasnega moškega oz. fantovskega petja in tudi godčevskega vižanja za ples. Vokalna polnozvočnost, ki se je nekoč razlegala po vaseh, je pri posameznikih te skupine očitno še tako navzoča v notranjem občutenju, da je prodrla tudi v sodobni glasbeni svet. Pesemsko podajanje odlikujejo ubrana, mehka in čista sozvočja ter dober čut za homogenost zvoka. Glasovi so vodeni v načinu tako imenovanega ljudskega petja: naprej, čez in bas, pri nekaterih pesmih pa najdemo tudi posebnosti, kot je okrasek, ki se imenuje petje na treko ali tretko. Godčevske viže starih plesnih ritmičnih obrazcev v zasedbi kot narekujejo starejše prakse (violina, klarinet, diatonična harmonika in kontrabas) pa igrivo kontrapunktirajo pesemskemu naboru in celoto vežejo v prijetno nostalgično zvočno doživetje. Ko nas zajame moč zimskega sončevega obrata ali po novem veseli december, se ta skupina poda na pot med ljudi s prav posebnim koledniškim voščilom prinaša praznično vzdušje ter občutenje topline in miru. Ko se oglasijo kolednice, duše stoletnikov spregledajo življenje. To je dar, kakršnega ni mogoče kupiti, moč ga je doživeti. Vabljeni k poslušanju in doživetju koledniškega obreda Kranjskih furmanov!
Katere misli se utrnejo ob besedni zvezi ljudska pesem? V decembrskem času se zdi, da nas ljudska glasba nagovarja s posebno, samosvojo močjo. Prostor ji zdaj odpiramo v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki prinaša posnetek drugega dela državnega srečanja poustvarjalcev ljudskega izročila Napev - Odsev 2023. Pesmi na ustih in viže v prstih prinašajo mladi in tudi malo manj mladi poustvarjalci izročila iz vse Slovenije. V drugem delu so nastopili: Glasbeni sestav Leščeček, Kulturnega društva Slavko Osterc Veržej, Maroltovke in Maroltovski godci Akademske folklorne skupine France Marolt in Kantadore Kulturnega društva Gradin. Prireditev je vodila Slavica Bučan.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
"Najbolj me je vedno zanimalo, zakaj to počnejo. Zanimiv mi je bil ravno tak odgovor. Ko so mi rekli, 'ker je to naše'.” V oddaji se posvetimo večplastnemu in kompleksnemu vprašanju (sodobnega) ljudskega gledališča na Slovenskem. Bi pod to kategorijo uvrstili pustne obhode? Kaj pa Škofjeloški pasijon! "Zakaj pravzaprav sploh igra?" Natančnejše odgovore iščemo v pogovoru z etnologinjo in kulturno antropologinjo dr. Ano Vrtovec Beno, katere monografsko delo pod naslovom Od ljudskega gledališča do uprizarjanja dediščine je pred kratkim izdal Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU.
