{"links":{"first":"https://radioprvi.rtvslo.si/api/post?categories=343&hide_future=false&include=featured_media%2Cfrontpage_image%2Cauthors&page=1","last":"https://radioprvi.rtvslo.si/api/post?categories=343&hide_future=false&include=featured_media%2Cfrontpage_image%2Cauthors&page=18","next":"https://radioprvi.rtvslo.si/api/post?categories=343&hide_future=false&include=featured_media%2Cfrontpage_image%2Cauthors&page=2","prev":null},"data":[{"type":"Post","id":"150508","attributes":{"wp-id":392068,"date":"2020-10-09T00:32:13+02:00","modified":"2020-10-23T16:24:43+02:00","slug":"pesem-v-zepu-185","post-type":"post","title":"Sandra Erpe: Samote","link":"https://radioprvi.rtvslo.si/2020/10/pesem-v-zepu-185/","content":"

Kantavtorica in pesnica Sandra Erpe na novi plošči Samote raziskuje, kaj lahko glasba doda besedi in kaj se zgodi, če besedi odvzamemo glasbo. Štirinajst pesmi – sedem prebranih in sedem uglasbenih – nam naslika različne odtenke oddaljenosti med ljudmi: samoto, osamljenost, samost ...

»Vsekakor bi rekla, da gre za konceptualni album. Zanimal me je ta odnos med poezijo in uglasbeno poezijo: kaj lahko glasba doda besedi ali pa kaj se zgodi, če besedi vzamemo glasbo, mogoče je del albuma tudi tovrsten eksperiment.«

V ospredju pesmi ves čas ostaja besedilo, pa naj bo recitirano ali uglasbeno. Avtorica je obenem v posnetkih želela obdržati pristnost izvedbe, zato se je odločila za način snemanja brez nasnemavanja. Ob njej zaigrajo Jan Peteh (kitara), Andrej Marinčič (klavir, melodika) in Sašo Piskar (kontrabas), pri nekaj pesmih se kot gost pridruži še Jure Tori (harmonika).

Recitacije in uglasbitve se prelivajo ena v drugo ter tako sestavijo zgodbo, ki naj bi si jo vsak poslušalec interpretiral nekoliko po svoje:

»Če namignem, je plošča sestavljena tako, da vsaka recitacija poezije nekaj pove tudi o skladbi, ki prihaja za njo. Vsaka posebej delujeta, sta ločeni, ampak delujeta tudi kot celota in tudi kot celota nekaj povesta, skupaj. Rdeča nit plošče pa je samota v različnih odtenkih, samota v različnih oblikah in njeni bratje in sestre, kar pomeni osamljenost, samost, ki sta tudi mogoče ne nujno podpomenki samote, ampak definitivno sorodnici. Kaj želim povedati s ploščo? Vse to bi lahko strnili v en dan: od tega, ko se dan začne in s čim ga začnemo, pa do takrat, ko se konča, ker ga nekaj prekine, ker se je narisal le napol. Kaj ga prekine – ne bom zdaj konkretna, ampak mislim, da zadnja skladba dobro opiše, kaj ga prekine.«

»Kadar ustvarjam, ne izhajam iz 'happy place', oziroma v slovenščini, me neka pozitivna čustva, čustva radosti ne pripravijo do tega, ampak prav nasprotno, iz stiske prihajajo vse reči. Se mi zdi pa pomembno poudariti, da se teme skozi leta ne spreminjajo toliko, mi samo iščemo nov način izražanja v teh okvirih, ki so nam dani. In kadar mi to bolj ali manj uspe, sem seveda vesela.«

","excerpt":"Nova plošča s prebrano in uglasbeno poezijo","featured-media-id":33672,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/pesem-v-zepu/174726643","abovetitle":"","subtitle":"Nova plošča s prebrano in uglasbeno poezijo","category-text":"False","permalink":"2020/10/pesem-v-zepu-185/","show-start":"2020-10-22T22:30:00+02:00","show-end":"2020-10-22T23:00:00+02:00","audio-length":"1785","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive06/2020/10/21/SandraErpeSamote4951812.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174726643","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

»Vsekakor bi rekla, da gre za konceptualni album. Zanimal me je ta odnos med poezijo in uglasbeno poezijo: kaj lahko glasba doda besedi ali pa kaj se zgodi, če besedi vzamemo glasbo, mogoče je del albuma tudi tovrsten eksperiment.«

"},{"kind":"html","content":"

Recitacije in uglasbitve se prelivajo ena v drugo ter tako sestavijo zgodbo, ki naj bi si jo vsak poslušalec interpretiral nekoliko po svoje:

"},{"kind":"html","content":"

»Če namignem, je plošča sestavljena tako, da vsaka recitacija poezije nekaj pove tudi o skladbi, ki prihaja za njo. Vsaka posebej delujeta, sta ločeni, ampak delujeta tudi kot celota in tudi kot celota nekaj povesta, skupaj. Rdeča nit plošče pa je samota v različnih odtenkih, samota v različnih oblikah in njeni bratje in sestre, kar pomeni osamljenost, samost, ki sta tudi mogoče ne nujno podpomenki samote, ampak definitivno sorodnici. Kaj želim povedati s ploščo? Vse to bi lahko strnili v en dan: od tega, ko se dan začne in s čim ga začnemo, pa do takrat, ko se konča, ker ga nekaj prekine, ker se je narisal le napol. Kaj ga prekine – ne bom zdaj konkretna, ampak mislim, da zadnja skladba dobro opiše, kaj ga prekine.«

"},{"kind":"iframe","content":"

"},{"kind":"html","content":"

»Kadar ustvarjam, ne izhajam iz 'happy place', oziroma v slovenščini, me neka pozitivna čustva, čustva radosti ne pripravijo do tega, ampak prav nasprotno, iz stiske prihajajo vse reči. Se mi zdi pa pomembno poudariti, da se teme skozi leta ne spreminjajo toliko, mi samo iščemo nov način izražanja v teh okvirih, ki so nam dani. In kadar mi to bolj ali manj uspe, sem seveda vesela.«

Andraž Hribar se s svojo šesto ploščo Čas je vrača k rokerskim koreninam, kar napove tudi v naslovni pesmi: \"Čas je, da uglasim kitaro, prsti iščejo prijeme, niso še za staro šaro moje najstniške dileme …\" V pesmih se vseprisotni ljubezenski tematiki pridruži odziv na svet, ki nas obdaja, besedila pa so nastala v sodelovanju z njegovim očetom Milanom Hribarjem. Zaradi različnih glasbenih sodelovanj album zazveni večplastno, obenem pa povsem nevsiljivo vzpostavi povezavo med avtorjevimi glasbenimi vzori in sedanjostjo.

Naslovna pesem »Čas je« po Andraževih besedah pripelje rdečo nit:

»… Ta moment, ki se vleče skozi vse pesmi, ampak mogoče je pri drugih rahlo bolj prikrito, namreč: čas je, da uglasim kitaro, prsti iščejo po žepih med drobtinami spominov kakšno staro trzalico. Ali pa: čas je, da uglasim kitaro, prsti iščejo prijeme, niso še za staro šaro moje najstniške dileme. Pravzaprav tukaj se je nekje začela ta plošča … Žerjavica se je tu razpihala. Recimo, da sem tu ugotovil, da si res želim narediti spet eno lepo poprock ploščo.«

K ustvarjanju šeste plošče je povabil ekipo prekaljenih glasbenikov, sam pa je seveda odigral kitare. Ob njem med drugim zaigrajo Neža Buh - Neisha (hammond, klavir, el. klavir), Matej Tekavčič in Miha Koren (baskitara), Dorian Granda (bobni), Primož Malenšek - Pimps (tolkala), Tomaž O. Rous (sintetizatorji, programiranje) … Produkcijo albuma je zaupal Dejanu Radičeviću, vsem naštetim pa je Andraž pustil precej proste roke:

»Človeka med ustvarjanjem nekako samo nese. Jaz se vedno lotevam projektov na izjemno odprt način. Ne želim nikogar omejevati, v bistvu producentu pustim, da ga pelje po svoje, glasbeniki razpenjajo svoja jadra, vnašajo svoje karakterje, svojo energijo … Sploh pa če povabiš k sodelovanju ljudi, ki imajo svojo zelo močno izoblikovano glasbeno osebnost, je celo dobro, da jim pustiš delovati ali pa igrati, da izzvenijo nekako po svoje.«

Dejan Radičević in Tomaž O. Rous sta pripomogla k slojeviti zvočni sliki posameznih pesmi, pri čemer kakšna od njih spomni na pesmi skupine Prah, v kateri je v 70-ih letih ustvarjal Andražev oče Milan Hribar – ti vplivi so se v pesmi prikradli povsem podzavestno.

»Jaz moram priznati, da nisem razmišljal o tem, da bi se bližal zvoku Praha, ampak če zdaj pomislim, je dejansko Miha Kralj kot pionir elektronske glasbe takrat ogromno naredil o tem. Tudi tam se pojavlja ta slojevitost zvoka …«

Milan Hribar je obenem avtor polovice besedil na albumu; oče in sin se skozi besede izražata vsak na svoj način – Milanova besedila so romantične pripovedi, Andraževa pa bolj ekspresivna:

»Mogoče ravno to daje eno tako barvitost ne samo najinemu sodelovanju, ampak mogoče tudi najinemu odnosu. Ker je zelo zanimivo, da sva ne glede na to, da sva oče in sin, zelo dobra prijatelja.«

","excerpt":"Večplastno glasbeno raziskovanje","featured-media-id":33264,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/pesem-v-zepu/174723605","abovetitle":"","subtitle":"Večplastno glasbeno raziskovanje","category-text":"False","permalink":"2020/09/pesem-v-zepu-183/","show-start":"2020-10-08T22:30:00+02:00","show-end":"2020-10-08T23:00:00+02:00","audio-length":"1791","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive06/2020/10/08/4933425.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174723605","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

Naslovna pesem »Čas je« po Andraževih besedah pripelje rdečo nit:

"},{"kind":"html","content":"

»… Ta moment, ki se vleče skozi vse pesmi, ampak mogoče je pri drugih rahlo bolj prikrito, namreč: čas je, da uglasim kitaro, prsti iščejo po žepih med drobtinami spominov kakšno staro trzalico. Ali pa: čas je, da uglasim kitaro, prsti iščejo prijeme, niso še za staro šaro moje najstniške dileme. Pravzaprav tukaj se je nekje začela ta plošča … Žerjavica se je tu razpihala. Recimo, da sem tu ugotovil, da si res želim narediti spet eno lepo poprock ploščo.«

"},{"kind":"iframe","content":"

"},{"kind":"html","content":"

»Človeka med ustvarjanjem nekako samo nese. Jaz se vedno lotevam projektov na izjemno odprt način. Ne želim nikogar omejevati, v bistvu producentu pustim, da ga pelje po svoje, glasbeniki razpenjajo svoja jadra, vnašajo svoje karakterje, svojo energijo … Sploh pa če povabiš k sodelovanju ljudi, ki imajo svojo zelo močno izoblikovano glasbeno osebnost, je celo dobro, da jim pustiš delovati ali pa igrati, da izzvenijo nekako po svoje.«

"},{"kind":"html","content":"

»Jaz moram priznati, da nisem razmišljal o tem, da bi se bližal zvoku Praha, ampak če zdaj pomislim, je dejansko Miha Kralj kot pionir elektronske glasbe takrat ogromno naredil o tem. Tudi tam se pojavlja ta slojevitost zvoka …«

"},{"kind":"iframe","content":"

"},{"kind":"html","content":"

Milan Hribar je obenem avtor polovice besedil na albumu; oče in sin se skozi besede izražata vsak na svoj način – Milanova besedila so romantične pripovedi, Andraževa pa bolj ekspresivna:

"},{"kind":"html","content":"

»Mogoče ravno to daje eno tako barvitost ne samo najinemu sodelovanju, ampak mogoče tudi najinemu odnosu. Ker je zelo zanimivo, da sva ne glede na to, da sva oče in sin, zelo dobra prijatelja.«

Berlejbej je novi album in ime istoimenske zasedbe, ki jo vodi kitarist Tobija Hudnik. Dvanajst pesmi, ki jih je Tobija ustvaril pred nekaj leti, v najstniškem zanosu, po zaslugi njegovih prijateljev, izvrstnih mladih glasbenikov, oživi na zvočno razgibani kantavtorski plošči in nam pred očmi pričara skrivnostni naivni svet prvih ljubezni, v katerem ni nič nemogoče.

»Jaz sem celo življenje poslušal klasično glasbo, potem sem šel na konzervatorij študirat jazz kitaro. In pri šestnajstih letih so pač ti teksti z neko staro akustično kitaro privreli iz mene. Nisem imel kontrole nad tem, v kateri predalček bi jih dal, kaj bi s tem počel – sem pa imel ljudi okrog sebe, s katerimi še vedno rad sodelujem, ki so me pa znali podpreti. Tako da pravzaprav dandanes težko rečem, da razumem te komade … Seveda so mi všeč, ampak všeč so mi na nekem brezosebnem nivoju, skoraj kot da bi jih napisal nekdo drug. Torej ne jaz, tukaj, zdaj, kjer sem, kjer se ukvarjam z drugačno glasbo, kjer delam drugačne projekte, kjer konec koncev živim v drugačnem območju …«

Pesmi šestnajstletnika bi lahko zvenele amatersko, skupina Berlejbej se tej pasti izogne po zaslugi odličnih mladih glasbenikov – poleg avtorja na plošči zaigrajo še violinist Oskar Longyka, kontrabasist Janez Krevel, bobnar Matjaž Skaza in pianist Miha Gantar.

Pesmi na plošči se ukvarjajo s tematiko ljubezni, pri čemer poiščejo vzporednico tudi z zgodovinskimi zgledi, kot so pesmi Lorda Byrona in Franeta Milčinskega Ježka, v nekaterih pesmih pa skozi aranžmaje zazveni tudi tradicija slovenskega ljudskega petja.

»Pri tem projektu sem imel največ naivnosti v vseh svojih projektih do zdaj, največ neke spontanosti, kakšni bi rekli, največ neke iskrenosti. Težko je reči, ampak definitivno pa največ neke presežne energije …«

","excerpt":"Spontana najstniška kantavtorska izpoved","featured-media-id":33073,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/pesem-v-zepu/174721697","abovetitle":"","subtitle":"Spontana najstniška kantavtorska izpoved","category-text":"False","permalink":"2020/09/pesem-v-zepu-182/","show-start":"2020-10-01T22:30:00+02:00","show-end":"2020-10-01T23:00:00+02:00","audio-length":"1803","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive06/2020/09/30/TobijaHudnikBerlejbej4921217.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174721697","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

»Jaz sem celo življenje poslušal klasično glasbo, potem sem šel na konzervatorij študirat jazz kitaro. In pri šestnajstih letih so pač ti teksti z neko staro akustično kitaro privreli iz mene. Nisem imel kontrole nad tem, v kateri predalček bi jih dal, kaj bi s tem počel – sem pa imel ljudi okrog sebe, s katerimi še vedno rad sodelujem, ki so me pa znali podpreti. Tako da pravzaprav dandanes težko rečem, da razumem te komade … Seveda so mi všeč, ampak všeč so mi na nekem brezosebnem nivoju, skoraj kot da bi jih napisal nekdo drug. Torej ne jaz, tukaj, zdaj, kjer sem, kjer se ukvarjam z drugačno glasbo, kjer delam drugačne projekte, kjer konec koncev živim v drugačnem območju …«

"},{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"iframe","content":"

"},{"kind":"html","content":"

»Pri tem projektu sem imel največ naivnosti v vseh svojih projektih do zdaj, največ neke spontanosti, kakšni bi rekli, največ neke iskrenosti. Težko je reči, ampak definitivno pa največ neke presežne energije …«

V Pesmi v žepu nas je v svojem ustvarjalnem ateljeju sprejela legendarna slovenska pevka Neca Falk. Konec pomladi je dopolnila 70 let, njeno delo pa so zaznamovala številna sodelovanja, zaradi katerih je njen ustvarjalni opus izredno pisan: od popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih, seveda pa ne smemo pozabiti na mačka Murija, ki jo zvesto spremlja že skoraj štiri desetletja. Tokrat poslušamo drugi del pogovora.

V dobrih petdesetih letih svojega dosedanjega ustvarjanja je Neca Falk posegla na različna glasbena področja, največkrat kot vokalistka, v devetdesetih letih pa tudi kot avtorica – s kantavtorskim albumom Portreti leta 1996 in nato z uglasbitvijo poezije Kajetana Koviča z albumom Življenja krog štiri leta pozneje. Še prej pa je verjetno najbolj šokiral njen preobrat v rokerske vode, ki ga je leta 1980 zapečatila z albumom Najjači Ostaju, leto pozneje pa s ploščo Nervozna, na kateri so se znašle tudi »Banane«.

»Ja, seveda, takrat je bil to en precedens, ker tako divje in čisto druga zgodba, ko je bilo vse lepo umirjeno in urejeno, pride ena taka malodane vulgarna pesem – v bistvu pa je šlo tu samo zgolj za to, da si človek da duška in da pač podpreš tisti tekst, ki si ga je vsak potem razlagal, kakor si je želel. In pa seveda ostrina je, ki je ne vem, če je že dosegljiva. Ta pesem je pač taka, da se je ne more ravno vsak lotiti, tako kot se ne more vsak lotiti Janis Joplin. To so pač take izjeme, ki ostanejo vedno \"in\" ali pa so vedno aktualne, tudi če imajo že sto let.«

V sredini devetdesetih let so prvič zazvenele tudi njene avtorske pesmi:

»Kar se pa mojega ustvarjanja tiče, pa me je prijelo, da bi tudi jaz morala nekaj glasbenega iztisniti iz sebe. Tako da prva plošča Portreti je bila ful lepo opremljena z aranžerji kot Jani Golob in sami mojstri. In mi je zelo ljuba. Pesmi so kratke, lahko rečem, da so res miniaturke, ampak imajo eno lepo pripoved in vsebino.«

Njena najnovejša plošča Od daleč (2014) prinaša pesmi, ki jih je zanjo ustvaril kantavtor Boštjan Narat. Še prej pa sta Necine akustične zgodbe zaznamovali kitari Primoža Grašiča in Jerka Novaka.

»Z Jerkom sva tudi igrala kakšno mojo glasbo – oziroma ne mojo, glasbo za odrasle, jaz tega nikoli ne ločujem, za odrasle in za otroke … In sva tudi koncertirala, nekaj finih koncertov sva imela, tudi na Izštekanih recimo sva predelala pesmi, ki so bile na Slovenski popevki. Tako da tu sva se kar družila in se druživa še zmeraj.«

»Vsako obdobje je imelo eno fino noto, seveda – rokerska je bila perfektna, potem tudi te akustične so super. Še vedno to z veseljem počnem, ne vem, kako dolgo še – ampak dokler bodo odrasli otroci prihajali na Mačka Murija, verjetno še malo … Nekateri imajo eno svojo maniro, kot se reče tudi v slikarstvu, da ustvarjajo nenehno ene in iste stvari, da so znani po njih. Zdaj pa, če preskočiš ovire, te in one, delaš lahko vse drugo in predvsem pa te veseli, da se malo igraš. Ker ne razumejo, marsikdo misli, pa kako je bilo lepo takrat, ko so bile popevkice pa to – ja seveda je bilo lepo, vsako obdobje je bilo lepo, ampak eni pač malo odrastemo pa delamo naprej … Samo nazaj ne gledati. Ne, prej bi me zamikalo, da še kaj nemarnega naredim. Ampak glej, to ima človek pred očmi, če se zgodi, se zgodi, če ne pa – saj smo lepo pospravili vse za sabo.«

Neca Falk se torej ne ozira nazaj, saj še naprej ustvarja, zadnje čase predvsem kot slikarka. V glasbenem svetu pa bo zagotovo ostala ustvarjalka, ki navdihuje številne generacije.

»V glavnem, kar koli sem počela, mi je bilo v največje veselje. To je pa tudi največ. Saj, kaj si pa hočeš več želeti kot to – da narediš vse s polnimi pljuči pa da drugi tudi uživajo potem v tem.«

","excerpt":"2. del pogovora z legendarno slovensko pevko","featured-media-id":32935,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/pesem-v-zepu/174720231","abovetitle":"","subtitle":"2. del pogovora z legendarno slovensko pevko","category-text":"False","permalink":"2020/09/pesem-v-zepu-179/","show-start":"2020-09-24T22:30:00+02:00","show-end":"2020-09-24T23:00:00+02:00","audio-length":"1740","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive06/2020/09/24/NecaFalkKarkolisempoelamijebilovnajvejeveselje4912148.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174720231","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

»Ja, seveda, takrat je bil to en precedens, ker tako divje in čisto druga zgodba, ko je bilo vse lepo umirjeno in urejeno, pride ena taka malodane vulgarna pesem – v bistvu pa je šlo tu samo zgolj za to, da si človek da duška in da pač podpreš tisti tekst, ki si ga je vsak potem razlagal, kakor si je želel. In pa seveda ostrina je, ki je ne vem, če je že dosegljiva. Ta pesem je pač taka, da se je ne more ravno vsak lotiti, tako kot se ne more vsak lotiti Janis Joplin. To so pač take izjeme, ki ostanejo vedno \"in\" ali pa so vedno aktualne, tudi če imajo že sto let.«

"},{"kind":"iframe","content":"

"},{"kind":"html","content":"

V sredini devetdesetih let so prvič zazvenele tudi njene avtorske pesmi:

"},{"kind":"html","content":"

»Kar se pa mojega ustvarjanja tiče, pa me je prijelo, da bi tudi jaz morala nekaj glasbenega iztisniti iz sebe. Tako da prva plošča Portreti je bila ful lepo opremljena z aranžerji kot Jani Golob in sami mojstri. In mi je zelo ljuba. Pesmi so kratke, lahko rečem, da so res miniaturke, ampak imajo eno lepo pripoved in vsebino.«

"},{"kind":"iframe","content":"

"},{"kind":"html","content":"

»Z Jerkom sva tudi igrala kakšno mojo glasbo – oziroma ne mojo, glasbo za odrasle, jaz tega nikoli ne ločujem, za odrasle in za otroke … In sva tudi koncertirala, nekaj finih koncertov sva imela, tudi na Izštekanih recimo sva predelala pesmi, ki so bile na Slovenski popevki. Tako da tu sva se kar družila in se druživa še zmeraj.«

"},{"kind":"iframe","content":"

"},{"kind":"html","content":"

»Vsako obdobje je imelo eno fino noto, seveda – rokerska je bila perfektna, potem tudi te akustične so super. Še vedno to z veseljem počnem, ne vem, kako dolgo še – ampak dokler bodo odrasli otroci prihajali na Mačka Murija, verjetno še malo … Nekateri imajo eno svojo maniro, kot se reče tudi v slikarstvu, da ustvarjajo nenehno ene in iste stvari, da so znani po njih. Zdaj pa, če preskočiš ovire, te in one, delaš lahko vse drugo in predvsem pa te veseli, da se malo igraš. Ker ne razumejo, marsikdo misli, pa kako je bilo lepo takrat, ko so bile popevkice pa to – ja seveda je bilo lepo, vsako obdobje je bilo lepo, ampak eni pač malo odrastemo pa delamo naprej … Samo nazaj ne gledati. Ne, prej bi me zamikalo, da še kaj nemarnega naredim. Ampak glej, to ima človek pred očmi, če se zgodi, se zgodi, če ne pa – saj smo lepo pospravili vse za sabo.«

"},{"kind":"html","content":"

Neca Falk se torej ne ozira nazaj, saj še naprej ustvarja, zadnje čase predvsem kot slikarka. V glasbenem svetu pa bo zagotovo ostala ustvarjalka, ki navdihuje številne generacije.

"},{"kind":"html","content":"

»V glavnem, kar koli sem počela, mi je bilo v največje veselje. To je pa tudi največ. Saj, kaj si pa hočeš več želeti kot to – da narediš vse s polnimi pljuči pa da drugi tudi uživajo potem v tem.«

V Pesmi v žepu nas bo v svojem ustvarjalnem ateljeju sprejela legendarna slovenska pevka Neca Falk. Konec pomladi je dopolnila 70 let, njeno delo pa so zaznamovala številna sodelovanja, po zaslugi katerih je njen ustvarjalni opus izredno pisan: od popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih, seveda pa ne smemo pozabiti na Mačka Murija, ki jo zvesto spremlja že skoraj štiri desetletja. Tokrat poslušamo prvi del pogovora.

Marjetka Falk, na krajše Neca Falk, je na oder stopila konec šestdesetih let, v času, ko se je zlata doba slovenske popevke počasi začela poslavljati:

»Globoko spoštovanje do kolegic, ki so bile takrat v prvih vrstah. Mnogo smo se naučili od njih, seveda, bilo je bolj prijateljsko vzdušje, bili so festivali, tam smo se družili. Nikoli ni bilo nekih takšnih pogledov, da je starejša ali pa mlajša generacija. Ni bilo teh razlik.«

V sedemdesetih letih je izšel njen prvenec Danes (1977), na katerem so skladbe z besedili Andreja Brvarja, Elze Budau, Dušana Velkaverha, Branka Šömna, njene sestre Lučke Falk; glasbo in aranžmaje so napisali Jani Golob, Bojan Adamič in Dečo Žgur, ki je album tudi produciral.

»Moram predvsem poudariti, da sem vedno iskala besedila, tekste, ki so bili ustvarjeni od pesnikov – od Andreja Brvarja naprej, da ne omenim Kajetana Koviča. Skratka, izhodišče mi je bila beseda, tako da sem vedno našla nekoga, ki je na ta način gledal na poezijo, recimo Jani Golob. Tu smo se krasno našli.«

»Tukaj je res izhodišče bilo besedilo, cel kup imenitnih pesnikov … Taka prehodna plošča se mi zdi, da je bila, iz tiste velike zasedbe v eno manjšo. Tako da lahko rečem, da se je tudi tu že nakazovalo, da bom delala z manjšimi zasedbami.«

V naslednjih letih sta se tako vzporedno tkali dve njeni ustvarjalni niti: tista bolj kantavtorska, ki jo je spletla v sodelovanju z Andrejem Šifrerjem (album Vsi ljudje hitijo, 1978), ter tista z uglasbitvami poezije Kajetana Koviča; začela se je z albumom Zlata ladja (1978), pri katerem je sodelovala s kitaristom Jerkom Novakom, čez leta pa sta ustvarila legendarno ploščo Maček Muri in Muca Maca (1984):

»Eno druženje je bilo, kjer smo gostovali na Švedskem. In se je dogodilo eno jutro, ko smo se peljali skozi snežno pokrajino, mrzlo, minus 15 najmanj, 29. november je bil. In nekdo je gledal slikanico, ne vem, kdo – Mačka Murija. Potem je pa padla ideja, kaj pa če bi tudi Mačka Murija uglasbili. In je bila ena dilema takrat za Jerka [Novaka], ker je služil vojaški rok in je imel eno možnost: da naredi klasični koncert ali pa da posnamemo Mačka Murija. In na vso srečo se je potem odločil seveda za mačka.«

»Seveda se ni vedelo, da bo to šlo v eno tako širjavo oziroma da nas bo spremljalo leta in leta – seveda z največjim veseljem, kar se mene tiče. Prihajajo pač prvi otroci, ki so to slišali, s svojimi otroki. Ali pa prihajajo samo odrasli otroci … Vse skupaj se mi zdi, da je taka srečna kombinacija poezije, glasbe in mojega vokala.«

Pozneje se je Neca lotila tudi uglasbitev Kovičevih pesmi za odrasle, zbranih na albumu Življenja krog (2000):

»Kar se tiče [plošče] Življenja krog, kjer so pesmi Kajetana Koviča, sem pa imela hudo tremo, ker to so le kapitalna dela Kajetana Koviča. In mi jih je z veseljem prepustil, da naredim z njimi, kakor mislim, da je prav. In sem se potrudila, mislim, da so nastale fine stvari, bolj komorno resne, z vsebino, ki je mnogo bolj angažirana … In on je bil zadovoljen s to ploščo, nič ni komentiral, en tak dobrodušen mačkon je bil, v lepem spominu ga imam …«

Vzporedno s pesmimi o Mačku Muriju so nastajale tudi pesmi za odrasle, ki so se v začetku osemdesetih let prevesile v rock. Album Najjači ostaju (1980) je zaradi odmika iz nežnejših popevkarskih melodij marsikoga presenetil ali celo šokiral; Neca se je lotila besedil v srbohrvaščini, pri plošči pa je znova sodelovala z Andrejem Šifrerjem:

»Ja, tista plošča je, lahko rečem, res vrhunec. Je imenitno narejena v vseh pogledih, je sestavljena glasbeno, tekstovno, tehnično, moram reči – snemali smo jo v Londonu. Predvsem je bil pa izziv zame, ker sem pela v jeziku, ki ni moj …«

","excerpt":"1. del pogovora z legendarno slovensko pevko","featured-media-id":32766,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/pesem-v-zepu/174718652","abovetitle":"","subtitle":"1. del pogovora z legendarno slovensko pevko","category-text":"False","permalink":"2020/09/pesem-v-zepu-181/","show-start":"2020-09-17T22:30:00+02:00","show-end":"2020-09-17T23:00:00+02:00","audio-length":"1771","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive06/2020/09/17/NecaFalkMojeizhodiejepripoved4903352.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174718652","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

Marjetka Falk, na krajše Neca Falk, je na oder stopila konec šestdesetih let, v času, ko se je zlata doba slovenske popevke počasi začela poslavljati:

"},{"kind":"html","content":"

»Globoko spoštovanje do kolegic, ki so bile takrat v prvih vrstah. Mnogo smo se naučili od njih, seveda, bilo je bolj prijateljsko vzdušje, bili so festivali, tam smo se družili. Nikoli ni bilo nekih takšnih pogledov, da je starejša ali pa mlajša generacija. Ni bilo teh razlik.«

"},{"kind":"html","content":"

»Moram predvsem poudariti, da sem vedno iskala besedila, tekste, ki so bili ustvarjeni od pesnikov – od Andreja Brvarja naprej, da ne omenim Kajetana Koviča. Skratka, izhodišče mi je bila beseda, tako da sem vedno našla nekoga, ki je na ta način gledal na poezijo, recimo Jani Golob. Tu smo se krasno našli.«

"},{"kind":"iframe","content":"

"},{"kind":"html","content":"

»Tukaj je res izhodišče bilo besedilo, cel kup imenitnih pesnikov … Taka prehodna plošča se mi zdi, da je bila, iz tiste velike zasedbe v eno manjšo. Tako da lahko rečem, da se je tudi tu že nakazovalo, da bom delala z manjšimi zasedbami.«

"},{"kind":"html","content":"

»Eno druženje je bilo, kjer smo gostovali na Švedskem. In se je dogodilo eno jutro, ko smo se peljali skozi snežno pokrajino, mrzlo, minus 15 najmanj, 29. november je bil. In nekdo je gledal slikanico, ne vem, kdo – Mačka Murija. Potem je pa padla ideja, kaj pa če bi tudi Mačka Murija uglasbili. In je bila ena dilema takrat za Jerka [Novaka], ker je služil vojaški rok in je imel eno možnost: da naredi klasični koncert ali pa da posnamemo Mačka Murija. In na vso srečo se je potem odločil seveda za mačka.«

"},{"kind":"iframe","content":"

"},{"kind":"html","content":"

»Seveda se ni vedelo, da bo to šlo v eno tako širjavo oziroma da nas bo spremljalo leta in leta – seveda z največjim veseljem, kar se mene tiče. Prihajajo pač prvi otroci, ki so to slišali, s svojimi otroki. Ali pa prihajajo samo odrasli otroci … Vse skupaj se mi zdi, da je taka srečna kombinacija poezije, glasbe in mojega vokala.«

"},{"kind":"html","content":"

Pozneje se je Neca lotila tudi uglasbitev Kovičevih pesmi za odrasle, zbranih na albumu Življenja krog (2000):

"},{"kind":"html","content":"

»Kar se tiče [plošče] Življenja krog, kjer so pesmi Kajetana Koviča, sem pa imela hudo tremo, ker to so le kapitalna dela Kajetana Koviča. In mi jih je z veseljem prepustil, da naredim z njimi, kakor mislim, da je prav. In sem se potrudila, mislim, da so nastale fine stvari, bolj komorno resne, z vsebino, ki je mnogo bolj angažirana … In on je bil zadovoljen s to ploščo, nič ni komentiral, en tak dobrodušen mačkon je bil, v lepem spominu ga imam …«

"},{"kind":"html","content":"

»Ja, tista plošča je, lahko rečem, res vrhunec. Je imenitno narejena v vseh pogledih, je sestavljena glasbeno, tekstovno, tehnično, moram reči – snemali smo jo v Londonu. Predvsem je bil pa izziv zame, ker sem pela v jeziku, ki ni moj …«

Uglasbena poezija zazveni najlepše, kadar se avtor glasbe poistoveti z besedami pesnika. Prav zato je novi album Cesta, ki pelje v sanje nekaj čisto posebnega: kantavtor Luka Gluvić je na njem namreč uglasbil poezijo svojega očeta Gorana Gluvića. Idejo za uglasbitve je dobil ob prebiranju očetove nove zbirke Samo koraki v dežju:

»Takoj sem opazil ene pesmi, ki so zelo klicale po glasbi. Že sam ritem besedil in vsega je bil že kontekst za pesmi … S temi pesmimi, katere sem izbral, sem se tudi poistovetil, tako da ko jih potem uglasbiš, malo izgubiš ta občutek – nekako sebe prepričaš, da si ti napisal to besedilo.«

Pesmi na plošči so po glasbeni plati močno minimalistične in učinkujejo kot skice, ki jih Luka Gluvić (vokal, kitara) izvaja s saksofonistom Rudijem Javornikom. Na ta način izstopi predvsem besedilo, kar je tudi sicer značilnost njegove kantavtorske ustvarjalnosti:

»Način, kako jaz snemam – da raje, kot da je spolirano, da zveni bolj kakor croquis. To mi je všeč, nekako bolj spontano je. Potem tisto poliranje mene več ne zanima, jaz grem že naprej … Rad poslušam instrumentalno glasbo, tudi igram, ampak nekako to, kar ustvarjam, kar hočem ustvarjati, bo pa vedno bolj poudarek na pesništvu, besedilu in glasbi, ki spremlja …«

","excerpt":"Novi album z uglasbeno poezijo Gorana Gluvića","featured-media-id":32610,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"","abovetitle":"","subtitle":"Novi album z uglasbeno poezijo Gorana Gluvića","category-text":"False","permalink":"2020/08/pesem-v-zepu-180/","show-start":"2020-09-10T22:30:00+02:00","show-end":"2020-09-10T23:00:00+02:00","audio-length":"","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":null,"instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":null,"embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

»Takoj sem opazil ene pesmi, ki so zelo klicale po glasbi. Že sam ritem besedil in vsega je bil že kontekst za pesmi … S temi pesmimi, katere sem izbral, sem se tudi poistovetil, tako da ko jih potem uglasbiš, malo izgubiš ta občutek – nekako sebe prepričaš, da si ti napisal to besedilo.«

"},{"kind":"html","content":"

»Način, kako jaz snemam – da raje, kot da je spolirano, da zveni bolj kakor croquis. To mi je všeč, nekako bolj spontano je. Potem tisto poliranje mene več ne zanima, jaz grem že naprej … Rad poslušam instrumentalno glasbo, tudi igram, ampak nekako to, kar ustvarjam, kar hočem ustvarjati, bo pa vedno bolj poudarek na pesništvu, besedilu in glasbi, ki spremlja …«

Ob koncu poletja je pred mikrofonom Prvega z nami generalni sekretar Slovenskega glasbenoinformacijskega centra (SIGIC) Peter Baroš.

»Danes imamo občutek, da je slovenska glasba v krizi, kar nedvomno drži. Ampak to seveda ne pomeni, da je bilo pred tem vse v najlepšem redu. Določena dejstva so povezana s povsem objektivnimi okoliščinami – da je naš glasbeni trg relativno majhen, da smo strastni uvozniki glasbenih vsebin, izvažamo pa v precej manjši meri, da na tem področju nimamo sistemsko urejenih stvari. Jaz se nadejam tega, da je trenutna situacija na nek način lahko dober motiv, da se te stvari urejajo tudi sicer.«

Peter Baroš pravi, da glasbeniki te dni ne mirujejo, kar potrjujejo številni koncerti, zgoščenke in drugi avtorski izdelki. Slovenski glasbenoinformacijski center njihovo delo budno spremlja, na svoji spletni strani pa objavlja napovedi in kritike koncertov, recenzije plošč, vabila na delavnice in druge koristne povezave. Za (samostojno) profesionalno delovanje v glasbi pa seveda ni dovolj zgolj ustvarjalna žilica; prav pridejo tudi druge veščine:

»Predvsem je potrebno znanje o tem, kako svojo glasbo monetizirati. Se pravi, pri nas ne samo, da imamo majhen trg, imamo tudi relativno ozek nabor znanj in veščin glasbenikov in njihovega podpornega kadra v smeri, kako preživeti, kako ustvariti določen kapital, ki bo ne le zagotavljal plačevanje najemnin in položnic, ampak tudi tisto, kar se mi zdi ključno za profesionalnega glasbenika – ki mu bo omogočil predvsem vlaganje. Se pravi vlaganje v svoj razvoj, vlaganje v svojo opremo, delati boljše, kakovostnejše, bolj konkurenčne izdelke. In to je tisto, čemur se kot skupnost ne posvečamo dovolj. To je tudi motiv SIGIC-a, da skozi raznorazna izobraževanja skušamo opolnomočiti ta segment.«

Zaradi majhnosti našega prostora (in seveda ambicij po širšem dosegu) se mnogi glasbeniki ozirajo čez meje naše države. Neredko se to pozna tudi v njihovi glasbi:

»Tu je v osnovi zelo posplošeno izhodišče, češ, če želim svojo glasbo predstaviti širšemu glasbenemu trgu, moram temu prilagoditi tudi izrazni jezik, se pravi večinoma gre za angleščino. To je ena stvar. Druga stvar: da zelo veliko skupin predvsem s področja popularne glasbe išče svoj vzor v anglosaksonski kulturi in pozablja, da je največji čar tovrstnih aplikacij glasbenih stilov ravno v tem, da to glasbo, ta žanr povežeš z nekim svojim izrazom, neko svojo kulturo. In sam sem zelo zagovornik stališča, da slovenska glasba v tujini je in bo zanimiva tudi zaradi jezika, ki ga imamo. Recimo, sam zelo obožujem raznorazne turške zasedbe – in všeč so mi tudi zaradi tega, ker pojejo v turščini, jeziku, ki ga ne poznam, ampak vendarle skozenj doživljam nek poseben patos, ki ga želijo sporočiti. Ob tem pa mi dandanašnja tehnologija pomaga, da lahko prav vsak tekst tudi razumem. Tako da mislim, da je jezik nekaj, kar predstavlja neko vrsto butičnosti scene, iz katere ta glasba prihaja, in da je v bistvu ta butičnost tista, ki bi lahko slovensko glasbo izpostavila v mednarodnem merilu.«

","excerpt":"Pogovor z generalnim sekretarjem Slovenskega glasbenoinformacijskega centra","featured-media-id":32280,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/pesem-v-zepu/174713956","abovetitle":"","subtitle":"Pogovor z generalnim sekretarjem Slovenskega glasbenoinformacijskega centra","category-text":"False","permalink":"2020/08/pesem-v-zepu-178/","show-start":"2020-08-27T22:30:00+02:00","show-end":"2020-08-27T23:00:00+02:00","audio-length":"1723","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive06/2020/08/26/PeterBaroSlovenskaglasbajeinbovtujinizanimivatudizaradijezikakigaimamo4876111.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174713956","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

Ob koncu poletja je pred mikrofonom Prvega z nami generalni sekretar Slovenskega glasbenoinformacijskega centra (SIGIC) Peter Baroš.

"},{"kind":"html","content":"

»Danes imamo občutek, da je slovenska glasba v krizi, kar nedvomno drži. Ampak to seveda ne pomeni, da je bilo pred tem vse v najlepšem redu. Določena dejstva so povezana s povsem objektivnimi okoliščinami – da je naš glasbeni trg relativno majhen, da smo strastni uvozniki glasbenih vsebin, izvažamo pa v precej manjši meri, da na tem področju nimamo sistemsko urejenih stvari. Jaz se nadejam tega, da je trenutna situacija na nek način lahko dober motiv, da se te stvari urejajo tudi sicer.«

"},{"kind":"html","content":"

»Predvsem je potrebno znanje o tem, kako svojo glasbo monetizirati. Se pravi, pri nas ne samo, da imamo majhen trg, imamo tudi relativno ozek nabor znanj in veščin glasbenikov in njihovega podpornega kadra v smeri, kako preživeti, kako ustvariti določen kapital, ki bo ne le zagotavljal plačevanje najemnin in položnic, ampak tudi tisto, kar se mi zdi ključno za profesionalnega glasbenika – ki mu bo omogočil predvsem vlaganje. Se pravi vlaganje v svoj razvoj, vlaganje v svojo opremo, delati boljše, kakovostnejše, bolj konkurenčne izdelke. In to je tisto, čemur se kot skupnost ne posvečamo dovolj. To je tudi motiv SIGIC-a, da skozi raznorazna izobraževanja skušamo opolnomočiti ta segment.«

"},{"kind":"html","content":"

Zaradi majhnosti našega prostora (in seveda ambicij po širšem dosegu) se mnogi glasbeniki ozirajo čez meje naše države. Neredko se to pozna tudi v njihovi glasbi:

"},{"kind":"html","content":"

»Tu je v osnovi zelo posplošeno izhodišče, češ, če želim svojo glasbo predstaviti širšemu glasbenemu trgu, moram temu prilagoditi tudi izrazni jezik, se pravi večinoma gre za angleščino. To je ena stvar. Druga stvar: da zelo veliko skupin predvsem s področja popularne glasbe išče svoj vzor v anglosaksonski kulturi in pozablja, da je največji čar tovrstnih aplikacij glasbenih stilov ravno v tem, da to glasbo, ta žanr povežeš z nekim svojim izrazom, neko svojo kulturo. In sam sem zelo zagovornik stališča, da slovenska glasba v tujini je in bo zanimiva tudi zaradi jezika, ki ga imamo. Recimo, sam zelo obožujem raznorazne turške zasedbe – in všeč so mi tudi zaradi tega, ker pojejo v turščini, jeziku, ki ga ne poznam, ampak vendarle skozenj doživljam nek poseben patos, ki ga želijo sporočiti. Ob tem pa mi dandanašnja tehnologija pomaga, da lahko prav vsak tekst tudi razumem. Tako da mislim, da je jezik nekaj, kar predstavlja neko vrsto butičnosti scene, iz katere ta glasba prihaja, in da je v bistvu ta butičnost tista, ki bi lahko slovensko glasbo izpostavila v mednarodnem merilu.«

"},{"kind":"html","content":"

V poletnem izboru bodo s svojimi pesmimi tokrat v naši družbi slovenski glasbeniki mlajše generacije: kantavtorica in kantavtorja Mojca Prejac, Martin Ramoveš in Daniel Vezoja ter skupini Indigo in Počeni škafi.

","excerpt":"Mojca Prejac, Martin Ramoveš, Daniel Vezoja, Indigo in Počeni škafi","featured-media-id":32105,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"","abovetitle":"","subtitle":"Mojca Prejac, Martin Ramoveš, Daniel Vezoja, Indigo in Počeni škafi","category-text":"False","permalink":"2020/08/pesem-v-zepu-118/","show-start":"2020-08-20T22:30:00+02:00","show-end":"2020-08-20T23:00:00+02:00","audio-length":"","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":null,"instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":null,"embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

V tokratnem poletnem izboru bomo v Pesmi v žepu poslušali šansone: nekaj smo jih izbrali z albuma »Ljuba« Nike Vistoropski, obenem pa smo pobrskali med posnetki z nedavnega nastopa dua Hostnik-Krečič, ki nam je v živo zaigral v Prvi vrsti.

","excerpt":"Nika Vistoropski, Duo Hostnik-Krečič","featured-media-id":31892,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/pesem-v-zepu/174707745","abovetitle":"","subtitle":"Nika Vistoropski, Duo Hostnik-Krečič","category-text":"False","permalink":"2020/07/pesem-v-zepu-44/","show-start":"2020-08-13T22:30:00+02:00","show-end":"2020-08-13T23:00:00+02:00","audio-length":"1649","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive06/2020/07/22/Poletniizbor20207.delanson4842936.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174707745","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

V tokratnem poletnem izboru slovenskih kantavtorskih pesmi se odpravljamo na glasbeno potovanje in poslušamo pesmi, ki so jih ustvarili Katarina Juvančič, Nika Solce, Marko Grobler in Tomaž Pengov.

","excerpt":"Nika Solce, Katarina Juvančič, Marko Grobler, Tomaž Pengov","featured-media-id":31825,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"","abovetitle":"","subtitle":"Nika Solce, Katarina Juvančič, Marko Grobler, Tomaž Pengov","category-text":"False","permalink":"2020/07/pesem-v-zepu-29/","show-start":"2020-08-06T22:30:00+02:00","show-end":"2020-08-06T23:00:00+02:00","audio-length":"","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":null,"instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":null,"embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"343"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"508"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"31825"},"links":{"related":"https://radioprvi.rtvslo.si/api/media/31825"}},"frontpage-image":{"data":null}}}],"included":[{"type":"Author","id":"508","attributes":{"slug":"teja-klobcarrtvslo-si","name":"Teja Klobčar","twitter":"","facebook":"","title":"Glasbena urednica","description":"Teja Klobčar se je po študiju muzikologije in slovenskega jezika s književnostjo podala na raziskovanje skrivnosti slovenske ljudske in popularne glasbe. Poznavanje pesmi iz slovenske ljudske zakladnice jo je leta 2015 pripeljalo na program ARS, kjer je dobro leto ustvarjala oddajo Za en bokal muzike, dokler je niso povsem začarali valovi Prvega in jo odnesli novejšim glasbenim izzivom naproti. Kot glasbena urednica največ pozornosti posveča slovenski, še posebno kantavtorski glasbi, ki vse od leta 2011 predstavlja središče njenega raziskovalnega zanimanja. Jeseni 2016 je zaživela njena avtorska oddaja Pesem v žepu, v kateri zasleduje nove glasbene izdaje, v pogovorih z ustvarjalci pa poskuša na podlagi analize besedil in glasbe poslušalcem približati živopisane svetove avtorjev in izvajalcev.","image":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2018/09/img_20180906_100948_1-360x360.jpg","image-landscape":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2018/09/img_20180906_100948_1-980x551.jpg"}},{"type":"Media","id":"31825","attributes":{"wp-id":377985,"title":"20200806_190458","caption":"","media-source":"Pixabay","media-source-url":"","src-large-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/07/20200806_190458-980x551.jpg","src-small-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/07/20200806_190458-360x215.jpg","src-square-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/07/20200806_190458-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/07/20200806_190458-1200x688.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"31892","attributes":{"wp-id":378969,"title":"20200811_225149","caption":"","media-source":"Pixabay","media-source-url":"","src-large-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/07/20200811_225149-980x551.jpg","src-small-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/07/20200811_225149-360x215.jpg","src-square-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/07/20200811_225149-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/07/20200811_225149-1200x693.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"32105","attributes":{"wp-id":380972,"title":"paint-2710975_1920","caption":"","media-source":"Pixabay","media-source-url":"","src-large-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/paint-2710975_1920-980x551.jpg","src-small-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/paint-2710975_1920-360x215.jpg","src-square-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/paint-2710975_1920-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/paint-2710975_1920-1200x780.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"32280","attributes":{"wp-id":382456,"title":"Baroš","caption":"Peter Baroš","media-source":"Janez Klenovšek","media-source-url":"","src-large-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/baros-980x551.jpg","src-small-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/baros-360x215.jpg","src-square-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/baros-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/baros-1200x865.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"32610","attributes":{"wp-id":385568,"title":"Luka Gluvić","caption":"Knjiga in album","media-source":"Luka Gluvić","media-source-url":"","src-large-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/luka-gluvic-980x551.jpg","src-small-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/luka-gluvic-360x215.jpg","src-square-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/luka-gluvic-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/08/luka-gluvic-1200x793.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"32766","attributes":{"wp-id":387112,"title":"Neca - foto Tone Stojko2","caption":"Neca Falk","media-source":"Tone Stojko","media-source-url":"","src-large-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/neca-foto-tone-stojko2-980x551.jpg","src-small-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/neca-foto-tone-stojko2-360x215.jpg","src-square-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/neca-foto-tone-stojko2-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/neca-foto-tone-stojko2-1200x800.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"32935","attributes":{"wp-id":388691,"title":"Maček Muri in Muca Maca","caption":"Neca Falk s skupino","media-source":"Tone Stojko","media-source-url":"","src-large-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/macek-muri-in-muca-maca-960x551.jpg","src-small-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/macek-muri-in-muca-maca-360x215.jpg","src-square-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/macek-muri-in-muca-maca-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/macek-muri-in-muca-maca.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"33073","attributes":{"wp-id":390262,"title":"Berlejbej_1 foto Rok Mlinar","caption":"Berlejbej","media-source":"Rok Mlinar","media-source-url":"","src-large-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/berlejbej_1-foto-rok-mlinar-960x551.jpg","src-small-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/berlejbej_1-foto-rok-mlinar-360x215.jpg","src-square-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/berlejbej_1-foto-rok-mlinar-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/berlejbej_1-foto-rok-mlinar.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"33264","attributes":{"wp-id":391936,"title":"Andraž Hribar","caption":"Andraž Hribar","media-source":"Željko Stevanić","media-source-url":"","src-large-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/andraz-hribar-980x551.jpg","src-small-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/andraz-hribar-360x215.jpg","src-square-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/andraz-hribar-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/andraz-hribar-1200x800.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"33672","attributes":{"wp-id":395603,"title":"2020-09-12-19-50-55-0441","caption":"Sandra Erpe","media-source":"Alan Orlič","media-source-url":"","src-large-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/2020-09-12-19-50-55-0441-980x551.jpg","src-small-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/2020-09-12-19-50-55-0441-360x215.jpg","src-square-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/2020-09-12-19-50-55-0441-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/2020-09-12-19-50-55-0441-1200x664.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}}],"meta":{"pagination":{"page":1,"pages":18,"count":172}}}