Že tri desetletja je zapisan etno glasbi in še posebej romski glasbi. Še vedno ima stalen sedež na avtobusu, ki vozi med Tavčarjevo 17 in skopsko Prolet b.b.. Ob vikendih pa ga lahko najdete na večerji v Radeckem in še pogosteje v Sidru na zemunskem Keju oslobodjenja. S poletjem 2014 je spet pokrpal svojo barko Okopi slave in z njo ponovno jadra proti preštevilnim obzorjem popularne glasbe, najraje ob sobotah pred polnočjo.
Ilkka na novem albumu prepleta arhaičnost, prastare ljudske melodije in načine igranja na godalo jouhikko, in sodobne urbane jezike – glasbe sveta, novi jazz, scensko in resno glasbo.
Album se precej bolj izrazito kot predhodni odpre proti lovers rocku in pa novodobnim urbanim vzporednicam, tako da v večih skladbah izziva naša, roots reggae prvinam precej bolj naklonjena ušesa.
Dude oziroma nyckelharpa so več kot posrečena zamenjava za električne kitare. Saksofon je žanrsko precej težje ukalupiti, še posebej, če nanj igra glasbenica s folkjazzovskimi izkušnjami.
Za glasbenico so pohodi po naravi podobni ustvarjalnemu delu, saj prav tako terjajo popolno osredotočenost in odpiranje čutov, še posebej pa globoko poslušanje.
Na albumu nas skupina preseneti s čudaškim, že kar post-hippy freakovskim ležernim, pogosto minimalističnim in low-fi spojem različnih glasbenih jezikov.
Tako kot rimski bog ima album »Janus« z novonastalim gradivom, ki je odziv na že obstoječo, praviloma ljudsko glasbo, dvojni obraz: obraz dveri, prehodov, neulovljivega spreminjanja in nenadnih presenečenj.
