Za kolego Pavleta Jakopiča lahko brez zadržkov rečemo, da je »otrok Radia«. Kot fantič s Kolodvorske ulice se je često podil po otroškem igrišču, na prostoru, kjer stoji zdaj RTV center, in od tam je bila prav kratka pot do radijskih studiev: najprej je nastopal v skupinskih »rabarbarah«, po domače v množici nerazumljivih glasov, ki so bili v radijskih igrah nekakšna kulisa osrednjemu dogajanju pred mikrofonom, kmalu pa je »napredoval« celo do vlog z nekaj stavki. Ob teh občasnih angažmajih je pozneje – v gimnazijskih letih – začel prevajati pravljice za otroške oddaje, v »Skupini 67 četrtin« skupaj s sedanjima kulturnikoma Markom Simčičem, Matijo Milčinskim in politikom Dimitrijem Ruplom igral in prepeval v radijskih »Veselih večerih«, med študijem na pravni fakulteti pa je bil redni honorarni asistent v Radijski režiji. To delo mu je kot realizatorju, bralcu (jezikovno-govorno izobraževanje za napovedovalca je leta 1965 opravil pri legendarni Ani Mlakarjevi) in piscu odprlo vrata v številna radijska uredništva pa tudi na televizijo: v prvem slovenskem televizijskem Dnevniku 15. aprila leta 1968 je namreč postal »vremenko« in v tej pionirski vlogi je na malih ekranih vsak večer vedril in oblačil dobrih osem let.
Po diplomi se je leta 1970 redno zaposlil kot producent-redaktor v radijskem epp-eju, bil nato osemnajst let pomočnik direktorja Radia Ljubljana ter pozneje še slabi dve desetletji vodja Izvedbe radijskih programov.
V vseh teh letih se seveda ni izneveril svoji avtorski in pisateljski žilici (sam poudarja - »amaterski«), saj je pripravljal reportaže, intervjuje, pisal celo radijske igre, za svoje kratke zgodbe pa je prejel tudi nekaj nagrad. Dokumentarne oddaje »Na današnji dan« je začel pripravljati marca leta 1998.
