{"links":{"first":"https://radioprvi.rtvslo.si/api/post?authors__slug=alenkaveber&include=categories%2Cfeatured_media%2Cfrontpage_image%2Cauthors&page=1&page_size=12","last":"https://radioprvi.rtvslo.si/api/post?authors__slug=alenkaveber&include=categories%2Cfeatured_media%2Cfrontpage_image%2Cauthors&page=7&page_size=12","next":"https://radioprvi.rtvslo.si/api/post?authors__slug=alenkaveber&include=categories%2Cfeatured_media%2Cfrontpage_image%2Cauthors&page=2&page_size=12","prev":null},"data":[{"type":"Post","id":"143160","attributes":{"wp-id":367749,"date":"2020-06-28T20:35:00+02:00","modified":"2020-07-04T12:27:15+02:00","slug":"duhovna-misel-1746","post-type":"post","title":"Alenka Veber: Božji prst","link":"https://radioprvi.rtvslo.si/2020/06/duhovna-misel-1746/","content":"

Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebno del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovita telesna zgradba človeka, ki pa vendarle ne deluje sama od sebe.
\nCenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako prvo kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj ne škoduje drugim.
\nVerjamem pa tudi, da je med vami kdo, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša polnih vreč zlata. Je pa častno.
\nNi vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Močno verni se popolnoma izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok planemo številni, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta.
\nBožji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge.
\nDandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami.
\nPa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebno predolgih.
\nIn kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost.

","excerpt":"Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebno del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na […]","featured-media-id":3177,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable_imported","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/duhovna-misel/174704353","abovetitle":"","subtitle":"","category-text":"False","permalink":"2020/06/duhovna-misel-1746/","show-start":"2020-07-04T05:50:00+02:00","show-end":"2020-07-04T06:00:00+02:00","audio-length":"352","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive06/2020/07/04/AlenkaVeberBojiprstMMC.PR1.20200704.6.0550.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174704353","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

Dobro jutro, cenjene poslušalke in spoštovani poslušalci, ali ste kdaj pomislili, kako dragocen del skupnosti ste? Celo drevo, ko nekega dne preda boj in se med nevihto podre, je še vedno dragoceno za skupnost. Pa čeprav bo od njegovih mogočnih vej ostal samo kup suhega dračja. Deblo pa bo zaradi gnitja počasi začelo postajati votlo. A še vedno bomo lahko iz njega izvabili zvoke ali pa ga uporabili za boben.
\nNe samo drevesa, ki za rast svoje popolnosti potrebujejo desetletja dolgo, tudi ljudje smo tisti, ki počasi začnemo odmirati, če v nas udari strela z jasnega in nas skupnost – družinska, verska, delovna – izloči. Ni nujno, da zaradi bogate razraščenosti naše krošnje ali plitvih korenin. Življenjske nevihte je težko napovedati. Vsakomur od nas se lahko zgodi, da bo vreden manj kot kup suhega dračja.
\nČasi, ko smo po domačem gozdu nabirali suho, odpadlo vejevje, so že zdavnaj minili. Le redko kdo zna še zvezati veje v butaro. Navadno so suho šibje ali praprot po gozdu nabirali revnejši ljudje. Butare so uporabljali za kurjavo, steljo in krmo. Ne glede na namen in vrsto dračja je bilo pomembno, kako je dračje zloženo in povezano v butaro. V lepo butaro si lahko povezal in pozneje zložil v suh prostor samo enako dolgo dračje.
\nTako nekako naj bi bilo tudi z našimi življenjskimi butarami. Nekdo bi nas moral, potem ko pademo, pobrati, še malo porezati in povezati v butaro. A veliko lažje je nabirati suho dračje kot pobirati zlomljene in nalomljene ljudi, mar ne? Še težje je v njih prepoznati in ceniti vrednost za širšo ali ožjo skupnost.
\nZakaj neki bi pobirali suho dračje okrog sebe, če pa okrog nas rastejo visoka in zdrava drevesa? Saj z njim res ne moreš storiti veliko, a podkuriš pa že.
\nTako kot vse drevesne vrste ne uspevajo enako na istih tleh, tudi ljudje ne rastemo in rojevamo istih sadov vsepovsod enako. Tako kot je treba presaditi okrasne rastline v nov lonec s svežo zemljo, bi se morali znati presaditi tudi ljudje. Poiskati nov in rodoviten prostor, kjer bomo lahko pognali sveže veje in se dobro zakoreninili. Le tako bodo življenjske butare dosegle svoj namen.
\nTudi za vas in zame je upanje. Tako kot je upanje za drevo: »[…] če ga kdo poseka, spet požene, njegov poganjek ne odneha. Čeprav njegova korenina v zemlji peša in njegovo deblo v prsti umira, če le začuti vodni hlap, spet zabrsti in požene veje kakor sadika« (Job 14,7–9).
\nPomlad je v teh dneh že dodobra vzbrstela. Vzemite si čas in se sprehodite po bližjem gozdu. Kaj mislite, da boste opazili? Da, opazili boste tudi suho dračje in trhla debla. A opazili boste tudi novo življenje. Še več, tudi vonjali ga boste.
\nIn ne pozabite: v zatohlem in nerodovitnem prostoru ne boste mogli pognati svežih vej.

","excerpt":"Dobro jutro, cenjene poslušalke in spoštovani poslušalci, ali ste kdaj pomislili, kako dragocen del skupnosti ste? Celo drevo, ko nekega dne preda boj in se […]","featured-media-id":3177,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable_imported","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/duhovna-misel/174699265","abovetitle":"","subtitle":"","category-text":"False","permalink":"2020/05/duhovna-misel-1720/","show-start":"2020-06-10T05:50:00+02:00","show-end":"2020-06-10T06:00:00+02:00","audio-length":"401","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive06/2020/06/10/AlenkaVeberSuhodrajeMMC.PR1.20200610.3.0550.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174699265","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

Toplo, pomladno vreme me je zvabilo ven na bližnji hrib, ki stoji nedaleč stran od naše domačije. Na prisojni strani hriba druga za drugo stojijo štiri hiše. V prvi osamljeno jesen življenja preživlja starejša ženska, v tretji živita starša s svojo že odraslo hčerko. Na koncu prisoje se v četrti hiši število prebivalcev nenehno spreminja. Stanovalci prihajajo in odhajajo.
\nMed prvo in tretjo stoji druga hiša, najmanjša izmed vseh štirih. Prazna. Z dvojnimi okni, na katerih visijo doma izvezene zavese. Poleg kamnite hiše stojita drvarnica in manjši skedenj. Oba sta prazna in zaprta z rigljem. Skedenj stoji tik ob ozki asfaltni cesti, ki vodi do četrte hiše. Ob njem stoji klop iz grobo poskobljane deske, pribite z žeblji na dva okrogla neobdelana kosa lesa. Skedenj je z vseh štirih strani obdan s podolžno razžaganimi smrekovimi deskami, med katerimi so manjše ali večje reže zaradi sušenja lesa. Skoznje močan veter ob sneženju nanaša sneg v notranjost skednja.
\nPreden sem se usedla na ozko klop, sem se zazrla v deske na skednju. Pritrjene z dolgimi žeblji so še vedno pokončno stale. Le da niso bile več svetlih barv. S svojo sivo patino in z grčami nepravilnih okroglih oblik so tiho pripovedovale zgodbe o grčastih, pokončnih ljudeh. Ne samo zgodbe domačinov iz prve, druge, tretje in četrte hiše, temveč zgodbe cele vasi. Vasi, ki se prazni leto za letom, desetletje za desetletjem. In še mnogo več od tega: prazni se že stoletje.
\nDandanes na klopci pred skednjem posedam samo še jaz. In ker vem, da me nihče ne sliši, grčam tudi sama pripovedujem svojo zgodbo. O ljudeh, ki so živeli v tem kraju in danes umirajo drug za drugim. Sami, osamljeni in zapuščeni. Nekoč, še ne tako daleč nazaj, smo stare grče, tako smo rekli krepkim in trdnim ljudem, spoštovali ter občudovali njihovo modrost.
\nMed njimi je bil tudi naš sosed, ki je rad posedal na klopci pod domačo hruško. Posedanje v njegovem času ni bil greh, temveč povabilo k pogovoru. Čeprav neizobražen, je z radovednostjo zrl v svet in njegovo dogajanje. Velikokrat se spomnim njegovih besed: »Bog ve, kaj nas še čaka.«
\nSoseda ni več. Prav tako ne klopce in domače hruške. Je le še klopca na sosednjem hribu. In nekaj starih grčavih ljudi.
\nSpoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, starost, kakršno sem doživljala kot bosonoga deklica, in starost, kakršno doživljam danes, obuta v modrejše čevlje, je kakor stoleten skedenj, ki tiho ječi na bližnjem hribu. Dokler ne odpremo njegovih vrat, ne vemo, ali je prazen ali poln. Vanj lahko poškilimo tudi skozi luknjo izpadle grče. Mogoče bomo opazili samo pajčevino. Nič hudega. Tudi z nje lahko začnemo odmotavati spomine.
\n»Pred sivo glavo vstani, prikloni se staremu človeku,« (3 Mz 19,32) je Gospod naročil Mojzesu. Priklonimo se sivi starosti tudi mi.

","excerpt":"Toplo, pomladno vreme me je zvabilo ven na bližnji hrib, ki stoji nedaleč stran od naše domačije. Na prisojni strani hriba druga za drugo stojijo […]","featured-media-id":3177,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable_imported","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/duhovna-misel/174696213","abovetitle":"","subtitle":"","category-text":"False","permalink":"2020/05/duhovna-misel-1707/","show-start":"2020-05-28T05:50:00+02:00","show-end":"2020-05-28T06:00:00+02:00","audio-length":"419","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive04/2020/05/28/AlenkaVeberGrastiljudjeMMC.PR1.20200528.4.0550.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174696213","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

Letošnja prebujajoča se pomlad v našo deželo ni prinesla samo zdravih semen, zdravja in veselja, kot poje belokranjska pesem o treh tičicah, ampak tudi črni scenarij. Kaj vse bo pognalo z njive svetovne krize, ne vemo. Lahko samo ugibamo in se prepustimo modrovanju. Predvsem pa upamo, da bomo mi sami tisti, ki bomo spet vzkalili.
\nTako kot mora kmet vsako pomlad na novo rahljati zemljo s plugom in jo pobranati z železno brano, tako ostro bomo morali po njivah življenja zaorati prav vsi, ne samo kmetje. Če se nam je še do včeraj zdelo, da gre pšenica v klasje sama od sebe, smo se grenko motili. Se pa lahko zgodi, da bo šel pomladni črni scenarij res komu v klasje.
\n»Celo štorklja pod nebom pozna svoj čas, grlica, lastovka in žerjav se pri prihodu drže svojega časa: moje ljudstvo pa ne pozna Gospodove postave,« (Jer 8,7) je zapisal prerok Jeremija.
\nV naše gospodarsko poslopje se je letos vrnila prva lastovka, kmalu za njo druga. Vrnile so se v gnezda, ki so čez zimo samevala. Po splošnem verovanju naj bi lastovka prinašala srečo hiši, v kateri gnezdi, zato je pri nas vedno dobrodošla.
\nZa pticami z vitkimi krili se bodo počasi vračale tudi druge. Med njimi bodo moj domači kraj preletele jate žerjavov, ki bodo z glasnim kričanjem opominjali, da prav tako poznajo čas. Le železne ptice so bile letošnjo pomlad prisiljene za nekaj časa ostati na zemlji.
\nS pomladjo na podeželje prileti še ena ptica selivka: kukavica, ki odlaga jajca v gnezda manjših ptic pevk. Kljub kukavičjemu značaju imam rada to ptico, čeprav me iz leta v leto s svojim kukanjem prehiti. Vsaj pri nas še vedno velja, da je ob prihodu pomladi dobro imeti pri sebi denar, ko prvič slišimo kukavico, saj se nam tako v prihodnjem letu ne bo treba bati denarnih težav.
\nTako nekako se je do letošnje pomladi pri nas na podeželju pomlad bližala poletju. Čeprav so lastovke začele vse bolj čebljati in so zares prinesle pomlad, jih je preglasil letošnji kuku kuku. Kot opomin, namenjen tako meni kakor vam. A opomin ne odzvanja kot povabilo, da moramo v žepu imeti denar in bomo s tem odrešeni vseh težav in nadlog.
\nLetošnji kuku kuku odzvanja kot apel naši človečnosti v medsebojnih odnosih. Odmeval bo še dolgo, tudi po tem, ko se bodo iz kukavičjih jajc izvalile nove ptice pevke in kot vsako pomlad prepevale kuku kuku.
\nBog daj, dragi poslušalci in poslušalke, da bi v naše kraje letos priletela vsaj ena izmed treh belokranjskih tičic. Tista tretja: ta nosi zdravje in veselje. Za zdravo seme na polju in ljuljko pa bomo morali poskrbeti sami.

","excerpt":"Letošnja prebujajoča se pomlad v našo deželo ni prinesla samo zdravih semen, zdravja in veselja, kot poje belokranjska pesem o treh tičicah, ampak tudi črni […]","featured-media-id":3177,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable_imported","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/duhovna-misel/174691997","abovetitle":"","subtitle":"","category-text":"False","permalink":"2020/04/duhovna-misel-1690/","show-start":"2020-05-11T05:50:00+02:00","show-end":"2020-05-11T06:00:00+02:00","audio-length":"327","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive01/2020/05/11/AlenkaVeberKukavijiletMMC.PR1.20200511.1.0550.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174691997","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

Moja danes 80-letna mama v starinski kuhinjski kredenci še vedno hrani star čajni servis. Sem pa tja se spomni na češki porcelan in ga v ustni oporoki zapušča meni. Kakšno ceno bi na boljšem trgu doseglo šest čajnih skodelic s krožniki, sladkornica, posodica za mleko in vrč za čaj, ne vem. Vem pa, kako so vrednost v kredenci cenili moja mama, stara mama in prababica. Zato naš čajni servis ni na prodaj.
\nIz čajnega servisa nikoli nismo pili. Prav tako iz krhkih porcelanastih skodelic ni pil nobeden od naših gostov. Čemu potem iz roda v rod v kuhinjski kredenci hraniti čajni servis? Čemu za motnimi steklenimi vratci kredence hraniti neizmerno vrednost simbola krhke lepote, s kombinacijo uporabnosti in duhovnega veselja?
\nKaj nam lahko danes pove star čajni servis? Komu bi bilo lahko sploh še kaj mar za šest porcelanastih skodelic, ki v kredenci zavzemajo samo prostor in nič drugega?
\nZame ima češki porcelan neprecenljivo vrednost. Vrednost zato, ker govori o bogastvu mojih prednikov, ne toliko o materialnem kot o duhovnem bogastvu. To pa je večje od vrednosti kompleta čajnega servisa.
\nČajni servis, ki se ohranja iz roda v rod že več kot sto let, je še ne tako dolgo nazaj pomenil bogastvo tudi moji stari mami in njeni hčerki, moji mami. Ko sta obe okušali vojno in povojno lakoto, bi ga lahko pri usmiljenem trgovcu zastavili za vrečo črne moke, a tega nista storili. In zakaj ne?
\nKer sta se zavedali krhkosti in občutljivosti šestih čajnih skodelic s krožniki, sladkornice, posodice za mleko in vrča za čaj. Preveč tvegan bi bil že sam prenos od doma do trgovine. Stara mama in mama sta do vreče črne moke prišli z udinjanjem pri večjem kmetu, čajni servis pa je ostal pri hiši. Vse do današnjih dni. Kot najbolj čuvana dragocenost. Dragocenost, od katere se počasi poslavlja tudi mama, ki navkljub pešanju spomina ne pozabi dodati, da naj bom pri ravnanju s porcelanom previdna.
\nNe samo skodelice in vrči za čaj ali kavo, tudi ljudje smo krhki. Žal v življenju ne moremo samo topo ždeti v kredencah in čakati, da nihče ne bo loputal z vratci. Prav tako ne moremo pričakovati, da bodo tisti, ki na vso moč odpirajo in zapirajo vrata, prepoznali našo krhkost in lepoto. Mogoče marsikdo od vas nima tako skrbne mame, kot je moja, in vam nihče nikoli ni ne povedal ne pokazal, da ste krhki in dragoceni. Mogoče ste se že zdavnaj razleteli na tisoč črepinj. Skupaj vas lahko zlepi samo nekdo, ki vas ima neizmerno rad in ceni vašo krhkost. Sicer boste ostali samo kup črepinj v smetnjaku.
\nKo sem po nerodnosti razbila eno izmed skodelic, črepinj nisem vrgla v smeti. Prav tako mami nisem povedala za nesrečo. Poleg petih skodelic imam sedaj še kup črepinj, ki jih počasi sestavljam skupaj. In v tem je bistvo našega čajnega servisa.

","excerpt":"Moja danes 80-letna mama v starinski kuhinjski kredenci še vedno hrani star čajni servis. Sem pa tja se spomni na češki porcelan in ga v […]","featured-media-id":3177,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable_imported","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/duhovna-misel/174689624","abovetitle":"","subtitle":"","category-text":"False","permalink":"2020/04/duhovna-misel-1679/","show-start":"2020-04-30T05:50:00+02:00","show-end":"2020-04-30T06:00:00+02:00","audio-length":"399","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive01/2020/04/30/AlenkaVeberajniservisMMC.PR1.20200430.4.0550.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174689624","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

Zadnje dni letošnjega marca je po mojem domačem kraju s svojim repom zamahnila še zima. Domačini smo težkih vremenskih razmer navajeni, saj je pri nas ena od redkih stalnic prav mrzla zima. Zaradi težkih življenjskih pogojev in navidezne odmaknjenosti so se domačini pred več kot stotimi leti množično izseljevali, a mnogi so po bridkih izkušnjah ugotovili, da sta med in mleko najboljša doma, čeprav v majhnih količinah.
\nDanes nas je v kraju malo. Nekaj deset praznih hiš grozeče sameva, v drugih so dve ali tri duše. Malo nas je. Zato se od daleč poznamo vsi, od blizu bolj malo. Obilje materialnih dobrin je tudi pri nas zarezalo v medčloveške odnose. Tudi pri nas znamo drug mimo drugega hoditi z mrkimi obrazi. V prijazno skupnost nas zares povežejo samo še naravne nesreče in zbiranje prostovoljnih prispevkov za najtežje obolele otroke.
\nMorečo sivino marčevskega popoldneva je k tlom pritiskalo še moje zavedanje, da se v življenju vseh zemljanov nekaj prelamlja. Brezbrižna in samozadostno razprta krila zaverovanosti vase smo bili prisiljeni zložiti. Preostalo nam je samo čakanje na stezi življenja, če nas prej ne bo odpihnil veter.
\nV običajnem življenjskem kolesju bi ob takšnem tuljenju vetra verjetno ostala doma ob toplem domačem ognjišču, tako pa sem se dobro oblekla in odšla v naravo, na bližnji hrib nad vasjo. Sama. Rada imam samoto in tišino. Pomagata mi namreč poiskati odgovore na najtežja življenjska vprašanja.
\nSledi za menoj je sproti brisal veter, široka prostranost pokrajine pa je vetru dajala še večjo moč. Verjetno si je ta dan kdo mislil, da sem malo čez les. Nič hudega. Od nekdaj sem veljala za nekoliko samosvojo in čudaško. Prav tako nisem kršila pravil gibanja. Dosegla sem svoj Špičasti vrh, ki je tokrat upravičil svoje ime. Travnata površina na vrhu je bila le toliko pokrita s snegom, da mi je dvakrat spodneslo noge. Bližnji zimzeleni iglasti grm je ublažil moja padca, sama pa sem se počutila kot koza, ki obira jagode. Z nasmehom na obrazu in celimi nogami.
\nCenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke, v zadnjih dneh pomladnega meseca nam je na spolzki podlagi zdrsnilo vsem. Zlomi, ki jih je povzročil padec, se bodo počasi celili in zacelili.
\nMogoče se bodo zmanjšale tudi razpoke med nami: med sosedi, na delovnih mestih, v družinah. Kar bo pa izjemno težko. Tokrat nas nesreča ni povezala, temveč prisilila, da se vsak zase povzpnemo na vrh svojega življenja. Eni po strmi, drugi po položni poti. Na obeh poteh lahko zdrsnemo in pademo. Se ponovno poberemo in prilezemo na vrh, s katerega vidimo vsi enako: ob jasnem vremenu daleč, v vetrovnem in sneženem samo bližnje obrise. Pa res vsi vidimo enako? Ne, nekateri še vedno ne bodo videli dlje od svojega nosa.

","excerpt":"Zadnje dni letošnjega marca je po mojem domačem kraju s svojim repom zamahnila še zima. Domačini smo težkih vremenskih razmer navajeni, saj je pri nas […]","featured-media-id":3177,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable_imported","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/duhovna-misel/174688053","abovetitle":"","subtitle":"","category-text":"False","permalink":"2020/04/duhovna-misel-1672/","show-start":"2020-04-23T05:50:00+02:00","show-end":"2020-04-23T06:00:00+02:00","audio-length":"412","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive01/2020/04/23/AlenkaVeberZdrsiinpadciMMC.PR1.20200423.4.0550.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174688053","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

»Če imaš grablje, moraš imeti tudi vile.« Tako mi draga prijateljica večkrat citira misel svoje mame.
\nPreprosto, a nepogrešljivo kmečko orodje, ki ga sicer danes bolj redko srečujemo tudi na kmetijah, je nekdaj preprostega človeka vsak dan bodlo v oči in govorilo o pasteh bogastva. Za grabljenje sena smo uporabljali grablje z lesenimi zobmi, za nošnjo gnoja iz hleva vile s štirimi železnimi roglji. Senene vile pa so bile navadno lesene in s tremi roglji, od katerih srednji ni ležal v isti ravnini. Tako je nekoč tekel čas na naši kmetiji: grabili smo seno in listje, oboje nalagali na voz in vozili domov, metali v skedenj in listnjak ter na pomlad gnoj vozili na njive in trde ledine. Izčrpani zemlji smo vračali, kar nam je sama dala čez poletje.
\nImeli smo grablje in vile ter vedeli, da ne smemo samo jemati, temveč tudi dajati.
\nČe je pri sosedu na spomlad zmanjkalo krme, nam pa je ta ostajala, smo mu presežek podarili, da živina ni izhirala od lakote. Na jesen pa smo v zahvalo dobili zaboj krompirja ali meter drv.
\nS preprostim kmečkim vedenjem, da v življenju ne smemo imeti samo grabelj, temveč tudi vile, s katerimi lahko dajemo, sem odšla v svet. Od takrat naprej na dlaneh skorajda nisem več dobila žulja, čeprav sem si kruh služila s trdim delom.
\nUpala sem, da mi bo pri delu pomagala filozofija grabelj in vil. A kot naivno kmečko dekle sem spoznala, da lahko nekateri živijo od tujih žuljev. Tudi od mojih.
\nSpoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, grabežljivost ni ravno med lepšimi človeškimi lastnostmi. Še zlasti če si nagrabimo večji kup listja, kot ga potrebujemo. A grabiti lahko nehamo. Ali ko ne vidimo več čez kup listja ali ko se nam zlomijo grablje, kar se prej ali slej tudi zgodi. Ko nam tako ostane samo kup listja, se bo iz njega naredil kup gnoja. Kup gnoja pa lahko v nas vzbudi darežljivost. Da bomo lahko gnoj raztrosili, zdaj potrebujemo samo še vile z dolgim ročajem. Le tako bomo lahko dosegli vse brazde okrog nas, tudi tiste najbolj oddaljene.
\nVsak izmed nas sam najbolje ve, kakšen kup gnoja potrebuje za svojo rast. A kup je samo kup, vse dokler ga ne raztrosimo. Le raztrosen lahko pomaga izčrpani zemlji.
\nZa obdelovanje svoje življenjske njive imam danes dovolj. Čeprav od svojih žuljev nisem obogatela, mi je ostalo dovolj, da sem lahko kupila nove lesene grablje in železne vile z ravno prav dolgima ročajema, tiste iz otroštva sem namreč prerasla.
\nPočasi grabim z mislijo, da mi slučajno ne bi kdaj prišlo na pamet, da bi se usedla na kup gnoja in se počutila kot petelin, zato raje sproti trosim.

","excerpt":"»Če imaš grablje, moraš imeti tudi vile.« Tako mi draga prijateljica večkrat citira misel svoje mame. Preprosto, a nepogrešljivo kmečko orodje, ki ga sicer danes […]","featured-media-id":3177,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable_imported","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/duhovna-misel/174684076","abovetitle":"","subtitle":"","category-text":"False","permalink":"2020/03/duhovna-misel-1656/","show-start":"2020-04-07T05:50:00+02:00","show-end":"2020-04-07T06:00:00+02:00","audio-length":"388","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive01/2020/04/07/AlenkaVeberGrabeljivostindareljivostMMC.PR1.20200407.2.0550.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174684076","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

Ali ste kdaj komu zadali življenjsko hud udarec in zlorabili njegovo zaupanje. Človek o svojih slabih lastnostih nerad govori. Lažje je pisati in govoriti o drugih, mar ne? Rade volje pa verjamem, da bi mi v trenutku odgovorili na vprašanje, ali ste tudi vi med tistimi, ki jim je bil že zadan življenjsko hud udarec, in ali so vas kdaj prizadeli ljudje, ki ste jim zaupali?
\nTokrat pustimo ob strani vsakodnevno medsebojno zbadanje na delovnem mestu ali sosedovo zavist in poglejmo nekoliko globlje. Bolečina najtežjih življenjskih udarcev in zlorabljenega zaupanja je veliko resnejša od vaških zdrah in predolgih jezikov.
\nKo nam kdo zada življenjsko hud udarec, ko nam kdo uniči ideale in izigra naše zaupanje, je dvig s tal izjemno težak. Toliko bolj, ker na udarec največkrat nismo pripravljeni. Iz preprostega razloga: ker niti pomislimo ne, da drugi sploh ne opazijo naše plemenitosti, naše žlahtnosti.
\nNa poti k lastni žlahtnosti se nenehno spotikamo, padamo, izpodrivamo drug drugega in si zadajamo udarce.
\nNajtežji življenjski udarci navadno ne puščajo modric ali zlomljenega nosu, puščajo pa globoke brazgotine in hromijo našo plemenitost. Lahko pa tudi zarišejo blage poteze na obraz. Da, življenjski udarci nas lahko tudi mehčajo, na zunaj. V svoji notranjosti pa postajamo bojevniki. A ne vsi.
\nMnogi samo nemočno in tiho sedijo na stolu v kotu svojega življenja. Sedijo vse do zadnjega udarca, ki jim spodnese stol, da pristanejo na tleh. Sami, brez zaupanja v druge. In kar je še huje: brez zaupanja vase.
\nKako in kje, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, najti ponovno zaupanje vase in pravi stol, s katerega ob življenjskih udarcih ne bomo padli na tla? Po kateri poti naj hodimo, da se ne bomo spotikali? In kako naj hodimo, da ne bomo spotikali drugih? Kako ponovno, za začetek, zaupati lastni moči?
\nKar je bila rešitev zame, ne pomeni, da bo rešitev za vas, če ste trenutno na tleh. Z vami lahko samo podelim svoja občutja, kako je, ko te prizadenejo ljudje, ki si jim zaupal.
\nOb najhujšem življenjskem udarcu se je zamajala tudi moja vera in zaupanje v Gospoda, ki je dovolil, da se je moja noga ujela v zanko (prim. Prg 3,26). A le tako, ujeta v zanko, sem lahko ohranila svojo žlahtnost, potemtakem ne smem biti preveč jezna nanj. Kakor tudi nisem več jezna na tiste, ki so zlorabili moje zaupanje.
\nV današnjem jutru sta moja strumnost in preudarnost, ki mi ju je uspelo dobojevati, moji duši življenje in mojemu vratu okras (prim. Prg 3,21–22). Tudi vam želim, da bi na vrvico svojega ovratnega nakita nanizali vse življenjske udarce in dobojevali zaupanje vase.

","excerpt":"Ali ste kdaj komu zadali življenjsko hud udarec in zlorabili njegovo zaupanje. Človek o svojih slabih lastnostih nerad govori. Lažje je pisati in govoriti o […]","featured-media-id":3177,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable_imported","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/duhovna-misel/174680050","abovetitle":"","subtitle":"","category-text":"False","permalink":"2020/03/duhovna-misel-1638/","show-start":"2020-03-20T05:50:00+01:00","show-end":"2020-03-20T06:00:00+01:00","audio-length":"414","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive01/2020/03/20/AlenkaVeberZaupanjeMMC.PR1.20200320.5.0550.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174680050","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

Težko verjamem, da je v tem jutru z nami kdo, ki ga še nikoli ni zagrabila jeza. Včasih je dovolj že, da nam ob jutranjem kuhanju kave ta prekipi in že nas zagrabi sveta jeza. Kljub prijetnemu vonju razlite kave nam majhen kuharski spodrsljaj lahko pokvari nekaj jutranjih minut. Verjetno vas bo jeza minila že ob brisanju štedilnika. Potrebujete le nekaj kapljic čudežnega čistila za posodo in gobico. In dan se lahko ponovno začne. Kavo pa boste spili v službi ali pa si poiskali dobro družbo. Če pa ste bolj samotarski tip, si jo lahko skuhate še enkrat. Med srkanjem vroče kave se vam lahko ohladi tudi jeza.
\nŽivljenje ni samo kuhanje kave. Prinese nam tudi trenutke, ko smo jezni na ves svet in ne moremo več nadzorovati svojih čustev. Modri Sirah pravi, da »jeza krajša življenje« (prim. Sir 30,24), včasih smo v šaljivem tonu znali reči, da jeza škodi lepoti.
\nJeza ima različne obraze: od zelenega do rdečega pa tudi bledega. Ena se hitro razkadi, spet druga se v nas kuha in kuha. In na koncu prekipi. Ljudje lahko postanemo jezni zaradi prekipele kave ali pa gneče v jutranji prometni konici.
\nIzmed vseh valov jeze se sama najbolj bojim tistega, ki se rodi iz moje nemoči sobivanja z boleznijo meni drage osebe. Nemoči, ki me hromi in pripelje do najvišje stopnje jeze: do besa, ko bi najraje zatulila kot lačen volk.
\nCenjeni poslušalci in poslušalke, kaj storiti z jezo, ki prerašča v divjost in postaja čedalje nevarnejša? Ne samo za nas, temveč tudi za naše bližnje in širše okolje. Kaj storiti, ko se v nas nabira jeza in postaja trdovratna usedlina, ki je ni moč očistiti z nekaj kapljicami čudežnega čistila? Kaj storiti, ko ne pomaga ne molitev in ne vera?
\nZaupala vam bom misel iz dragocene inuitske tradicije. »Če ste tako jezni, da ne morete več nadzorovati svojih čustev, vam ukažejo, da zapustite dom in hodite v ravni črti, dokler vas jeza ne zapusti. Potem s palico označite v snegu točko, kjer vas je jeza zapustila. Na ta način se izmerita dolžina in moč besa.«
\nVerjetno se boste strinjali z menoj, da je najrazumnejša stvar, ki jo lahko naredimo, če smo jezni, da za nekaj časa odidemo stran od predmeta svoje jeze. In ne dovolimo, da bi se jeza razvila v bes. Vem, enostavneje je z ognja odmakniti džezvo kot pa oditi stran od svojih problemov.
\nKo boste izmerili dolžino in moč svojega besa, bodo problemi še vedno ostali. A mogoče se vam bodo pokazali v drugačni luči. In kar je najdragocenejše: mogoče vam bo merjenje pomagalo, da v današnjem dnevu ne boste stresali jeze na druge.

","excerpt":"Težko verjamem, da je v tem jutru z nami kdo, ki ga še nikoli ni zagrabila jeza. Včasih je dovolj že, da nam ob jutranjem […]","featured-media-id":3177,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable_imported","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/duhovna-misel/174675253","abovetitle":"","subtitle":"","category-text":"False","permalink":"2020/02/duhovna-misel-1618/","show-start":"2020-02-29T05:50:00+01:00","show-end":"2020-02-29T06:00:00+01:00","audio-length":"374","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive01/2020/02/29/AlenkaVeberJezaMMC.PR1.20200229.6.0550.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174675253","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

Dobro jutro, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke. Tokrat sem, da vas dodobra prebudim, za vas pripravila nalogo. Predstavljajte si, da ste po večurni hoji, potem ko ste zašli s planinske poti, premraženi ravnokar prispeli do odprte zimske sobe z majhno železno pečjo, pripravljenimi drvmi in starim, a suhim časopisom. Bolje se vaša pustolovščina ne bi mogla končati. A nečesa ne vi ne preprosta zimska soba nimate: škatlice suhih vžigalic, še manj vžigalnika.
\nKako bi zakurili ogenj brez vžigalic? Kaj bi dali za kratke paličice z vnetljivo glavico, kajne? Bojim se, da vas tudi moje modrovanje ne bo pripeljalo do prave rešitve.
\nOgenj je eden najstarejših človekovih izumov. V hladni, nezakurjeni zimski sobi pa nam bodo teorije o tem, kako so odkrili ogenj, bolj malo pomagale. Seveda lahko čakate na udar strele, ki bi vžgal bližnje drevo, vendar je pozimi to bolj malo verjetno.
\nKako torej zakuriti ogenj brez vžigalic? Mojstrom preživetja v naravi bi mogoče to uspelo, a tudi oni potrebujejo vsaj dve palici, kamen in obilico suhe trave. A pod snežno odejo bomo suho travo zaman iskali.
\nUpam, da vas ne skrbi preveč, kako se bo naša donkihotijada končala. V tem jutru namreč niste edini, ki ste si zavetje poiskali v zimski sobi. Ravnokar si je nekdo ob prag vrat otresel zasnežene čevlje in vstopil v sobo. In s seboj ima škatlico suhih vžigalic. Drug drugega se razveselita, čeprav sta popolna neznanca. Vam je v trenutku postalo toplo, neznanec pa se je vzradostil ob pogledu na nepričakovano družbo. V tem jutru bi drug za drugega dala roko v ogenj.
\nNavadno se ravnokar povedano dogaja samo v pustolovskih zgodbicah, v resničnih življenjskih zgodbah pa je vedno dobro s seboj imeti škatlico suhih vžigalic ali vžigalnik. Če nič drugega, boste s plamenom lahko odtajali zamrznjeno avtomobilsko ključavnico in se mirno odpeljali dnevu naproti.
\nA na nekaj moramo še biti pozorni. Potem ko nam uspe zakuriti ogenj, vanj raje glejmo iz varne razdalje. Igranje z ognjem je lahko tudi nevarno. Dajanje rok v ogenj za drugega pa sploh. Lahko se namreč hudo opečete.
\nPredvsem pa si ne dovolite, da bi v vas ugasnil ogenj življenja. Ko enkrat dogorevajoči kosi naših življenjskih moči nehajo tleti in popolnoma ugasnejo, škatlica vžigalic ali katerokoli drugo netivo ne moreta več zanetiti plamena ali pa to storita le zelo težko.
\nNe samo v ledeno mrzli zimski sobi, tudi v naših medsebojnih odnosih potrebujemo toploto. Potrebujemo rahlo odprta vrata, da skozi majhno špranjico zapiha vsaj toliko vetra, da naša žerjavica začne ponovno tleti.

","excerpt":"Dobro jutro, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke. Tokrat sem, da vas dodobra prebudim, za vas pripravila nalogo. Predstavljajte si, da ste po večurni hoji, potem […]","featured-media-id":3177,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable_imported","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/duhovna-misel/174672870","abovetitle":"","subtitle":"","category-text":"False","permalink":"2020/02/duhovna-misel-1608/","show-start":"2020-02-19T05:50:00+01:00","show-end":"2020-02-19T06:00:00+01:00","audio-length":"402","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive01/2020/02/19/AlenkaVeberKakozakuritiogenjMMC.PR1.20200219.3.0550.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174672870","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

Pred skoraj pol stoletja so moje otroštvo in otroštvo mojih sovrstnikov zaznamovale bele in ostre zime. Nizke temperature in visoki snežni zameti so nedvomno prispevali k izoblikovanju moje pokončnosti. Ko sem se pozneje začela vzpenjati po življenjskih gričih in gorah, sem verjetno zaradi svoje značajnosti marsikomu šla na živce, mogoče sem komu stopila na žulj. Verjetno me kdo tudi ni razumel ali pa ni hotel razumeti in prebiti moje ledene skorje.
\nŽivljenjska pot je marsikoga od nas odnesla in tudi zanesla na različne poljane. Fižolovke, okrog katerih smo s prevelikimi smučmi otroci vijugali, so kaj kmalu nadomestili debeli koli. Le da sama nisem več vijugala okrog kolov, temveč sem jih s kolom dobivala po glavi. Upam pa, da je zaradi mojega udrihanja s kolom, glava bolela čim manj ljudi.
\nOb pravih zimah in visokih zametih vsaj vemo, kdo je krivec za zdrs na ledu in slabo splužene ceste, mar ne? Veliko težje pa je s prstom pokazati na krivca, ko se znajdemo v težkih, nemalokrat čudnih življenjskih zametih. Še težje je uperiti prst vase. Res pa je tudi, da za vse padce in zdrse v življenju nismo krivi sami.
\nSrčika mojega današnjega razmišljanja ni iskanje izgubljenega krivca v kupu snega in ledu, prav tako ne iskanje zmagovalca, ki se je iz golega veselja zaril v kup snega. Spregovoriti želim le o našem vijuganju po progi življenja.
\nPo moji ali vaši progi življenja, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, so postavljeni različni količi. Tako kot so proge naših življenj različno dolge. Nekateri elegantno vijugajo mimo količev, spet drugi mogoče šele stojijo na startu življenja in s strahom zrejo v globino.
\nNe, v življenju nimamo vsi enakih možnosti. Tako kot tudi enako ne prenašamo ostrih in dolgih zim. Nekaj pa vendarle imamo skupnega. Progo življenja, pa naj bo ta še tako zavita, moramo prevoziti vsi. In to od vrha navzdol. Še prej pa se moramo na vrh povzpeti: s smučkami na rami ali pa s kabinsko žičnico. Lahko pa se nam zgodi tudi, da bo sneg, preden bomo prišli na vrh vzpetine, skopnel. A to ne pomeni, da moramo čakati na prihod nove zime, navzdol se lahko spustimo tudi po suhi travi.
\nNa kako visoko zasneženo goro se morate povzpeti vi, da boste začeli vijugati v globine svojega življenja, ne vem. Vem pa, da se lahko že z manjše vzpetine zazremo v čisto belino življenja. Šele z vrha vzpetine ali ledene gore bomo lahko opazili umazane zaplate snega, ki tudi za snežne kepe niso več primerne. Snežni zameti pa bodo videti majhni in lažje premostljivi.
\nIn še nekaj: življenje ni sestavljeno samo iz ene discipline. Včasih se vrtimo na eni nogi, drugič na obeh. Predvsem pa moramo paziti pri doskoku. Lahko še tako dolgo letimo in na svet okrog sebe gledamo zviška, na koncu lahko pristanemo v kupu umazanega snega. Pa mirno in varno vijuganje vam želim.

","excerpt":"Pred skoraj pol stoletja so moje otroštvo in otroštvo mojih sovrstnikov zaznamovale bele in ostre zime. Nizke temperature in visoki snežni zameti so nedvomno prispevali […]","featured-media-id":3177,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable_imported","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/duhovna-misel/174669444","abovetitle":"","subtitle":"","category-text":"False","permalink":"2020/01/duhovna-misel-1580/","show-start":"2020-02-04T05:50:00+01:00","show-end":"2020-02-04T06:00:00+01:00","audio-length":"421","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive05/2020/02/04/AlenkaVeberVijuganjaMMC.PR1.20200204.2.0550.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174669444","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

Ena izmed nepogrešljivih priprav na naši domačiji je bila in je na simbolni ravni še vedno lestev. Priprava s prečnimi klini ali deščicami za vzpenjanje ali sestopanje. Lestve so bile narejene iz lesa. Uporabljali smo jih vsi, tudi tisti, ki so imeli vrtoglavico. Še več: pri nas so svojo lestev imele celo kokoši. Če so se pod večer želele pred zvito lisico umakniti v kurnico, so morale splezati na varno. Čim strmejša je bila lestev, tem težje je po njej plezala zvitorepka. A za varnost kokošnjaka smo morali poskrbeti sami in zapreti vrata.
\nTako smo nekdaj na domačiji in okrog nje plezali mladi ob budnem očesu starejših. Kako visoka je stara tepka, smo otroci spoznali šele potem, ko smo splezali na njen vrh. Če smo hruške pobirali samo s tal, se nam drevo ni zdelo veliko.
\nTega, da ne smemo trgati nezrelih sadežev, smo se zelo hitro naučili. Z lestvijo smo torej nekoč premagovali višine, previse, se vzpenjali in sestopali. In hvala Bogu, vedno varno sestopili.
\nOtroškemu in mladostnemu plezanju po jesensko obarvanih krošnjah je za večino od vaške otročadi sledil odhod v boljši svet. Tako so naše prve lestve ostale prislonjene doma.
\nMladostne vezi so se pretrgale, začeli sta se drugačno vzpenjanje in sestopanje. Začeli so se tudi padci. Nekaterim je lestev spodnesel že rahel piš vetra, drugi še vedno žalostno sedijo na prvem klinu, tretji pa kraljujejo v vrhu krošnje in čakajo, da jim kateri izmed prijateljev prisloni lestev nazaj, ker se bojijo padca in ponovnega vzpenjanja.
\nSpoštovane poslušalke in poslušalci, padci se dogajajo vsem. Tako tistim, ki se vzpenjajo po kariernih lestvah, kot tistim, ki lezejo iz čistega veselja do plezanja v vrh krošnje ali da dosežejo varnost kokošnjaka.
\nStopnje težavnosti naših življenjskih lestev so različne. Mnogi stojijo na najnižjem klinu družbene lestve. Ti so občutili padec, še preden so se začeli vzpenjati. Le vi sami veste, na katerem klinu življenjske lestve ste v tem trenutku in ali ste jo zaradi svojega lastnega vzpenjanja komu spodnesli. Vi sami ste tisti, ki lahko presodite, kolikokrat ste s svojih življenjskih lestev zdrsnili po neumnosti in kolikokrat so vam lestev spodnesli drugi.
\nV krščanstvu je Jakobova lestev – ali stopnice, ki se pojavljajo v novejšem prevodu Svetega pisma – najpomembnejši svetopisemski simbol povezave med nebeškim in zemeljskim svetom.
\nTako lestev kot stopnišče simbolizirata stopnje poti do cilja. Če želimo spremeniti življenje, se moramo povzpeti na prvo stopnico in se stanovitno vzpenjati, le tako bomo premagali celotno pot. Predvsem pa ne poskušajmo preskakovati stopnic ali klinov.

","excerpt":"Ena izmed nepogrešljivih priprav na naši domačiji je bila in je na simbolni ravni še vedno lestev. Priprava s prečnimi klini ali deščicami za vzpenjanje […]","featured-media-id":3177,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable_imported","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/duhovna-misel/174666737","abovetitle":"","subtitle":"","category-text":"False","permalink":"2020/01/duhovna-misel-1582/","show-start":"2020-01-23T05:50:00+01:00","show-end":"2020-01-23T06:00:00+01:00","audio-length":"383","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive05/2020/01/23/AlenkaVeberLestevMMC.PR1.20200123.4.0550.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174666737","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"293"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"355"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"3177"},"links":{"related":"https://radioprvi.rtvslo.si/api/media/3177"}},"frontpage-image":{"data":null}}}],"included":[{"type":"Author","id":"355","attributes":{"slug":"alenkaveber","name":"Alenka Veber","twitter":"","facebook":"","title":"","description":"","image":"","image-landscape":""}},{"type":"Category","id":"293","attributes":{"wp-id":43,"description":"Razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere, duhovnosti in humanizma.","link":"https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/","name":"Duhovna misel","slug":"duhovna-misel","parent-wp-id":0,"permalink":"duhovna-misel/","show-description":"Razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere, duhovnosti in humanizma.","show-image":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/01/duhovna-misel-1400x1400-360x360.jpg","show-no-gradient":false,"broadcast-day":"dnevno","broadcast-hour":"5:50","sidebar":"","hide-future":true,"show-removal-notice":false,"format":"square"},"relationships":{"show-links":{"data":[{"type":"CategoryShowLink","id":"32"},{"type":"CategoryShowLink","id":"33"},{"type":"CategoryShowLink","id":"103"}],"meta":{"count":3}}}},{"type":"Media","id":"3177","attributes":{"wp-id":76029,"title":"duhovna-misel","caption":"","media-source":"Duhovna misel","media-source-url":"","src-large-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2016/01/duhovna-misel-980x551.jpg","src-small-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2016/01/duhovna-misel-360x215.jpg","src-square-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2016/01/duhovna-misel-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2016/01/duhovna-misel-1024x576.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}}],"meta":{"pagination":{"page":1,"pages":7,"count":83}}}