O zgodovini razstavljanja likovne umetnosti na Slovenskem od 19. do 21. stoletja

Obiskovalka in obiskovalec stalne razstave v ljubljanski Narodni galeriji bosta svoj ogled začela, kot so si očitno zamislili kustosi naše osrednje ustanove, posvečene likovni umetnosti, med nabožnimi gotskimi skulpturami visokega srednjega veka. Potem pa bosta, sprehajajoč se iz ene razstavne sobane v drugo, potovala v času naprej, skoz zgodnji novi vek, prek 19. v zgodnje 20. stoletje.

To se zdi precej naravno, a ob tem se vendarle lahko vprašamo, ali bi bila ta razstava mogla biti tudi drugačna? Bi bila lahko bistveno manjša in bi zgodbo likovne ustvarjalnosti na Slovenskem predstavila samo v dveh ali treh sobanah? Bi, ravno nasprotno, mogla biti večja in bi ob bok Jožefa Tominca, Ivane Kobilce ali Ivana Groharja torej postavili še koga, ki ga danes poznajo samo umetnostni zgodovinarji pa bi bilo dobrodošlo, ko bi ga ali jo poznali tudi laiki? Kaj pa če bi scela opustili kronološki princip in bi v prvi sobi skupaj razstavili vse svete Jurije, ki se borijo z zmajem, v drugi bi našli brez reda pomešane portrete bolj pa tudi manj odličnih mož in žena 18., 19. in 20. stoletja, no, v tretji sobi pa bi lahko zelo neposredno primerjali, kako so gozdne pejsaže slikali v 19. in kako v 20. stoletju?

Vsekakor je očitno, da kustosi in kustosinje, ko postavljajo razstavo, kakršna je ta v Narodni galeriji, izbirajo med večjim številom konceptualnih zasnov, kako predstaviti likovno umetnost. Kako se torej odločijo za eno samo možnost? Kakšni so preudarki, ki jih pri delu vodijo? Kako na kustose vpliva stanje raziskav v umetnostnozgodovinski vedi, kako ideje in družbene vrednote, ki razgibavajo naš čas, kako njihov individualni estetki okus?

To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem govorimo o zgodovini razstavljanja likovne umetnosti na Slovenskem od 19. stoletja do danes. Pri tem nam je v pomoč umetnostna zgodovinarka in predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Beti Žerovc. Naša gostja je odlična poznavalka te problematike, saj vodi večletni znanstveno-raziskovalni projekt Likovno in arhitekturno razstavljanje med umetnostnimi in ideološkimi koncepti. Primer Slovenije 1947–1979, konec aprila pa je organizirala tudi drugi interdisciplinarni simpozij o razstavljanju likovne umetnosti, arhitekture in oblikovanja ter o razstavnih institucijah na Slovenskem.

Goran Dekleva