Sobotni glasbeni večer

Sobotni glasbeni večer - John Fahey izvaja pesmi Charleyja Pattona

Zgodnji posnetki Johna Faheyja v celovečerni oddaji

John Fahey
John Fahey, 1982
foto: Arhiv izvajalca: avtor Jo Ayres

John Fahey izvaja pesmi Charleyja Pattona

 

Če boste prebirali kakšno dobro antologijo akustične kitare zadnjih nekaj desetletij, boste gotovo naleteli tudi na ime Johna Faheyja, odličnega kitarista, ki ga številni poznavalci uvrščajo med najbolj vplivne mojstre akustične kitare po drugi svetovni vojni. John Fahey (1939 - 2001) je v zgodnjih šestdesetih letih za svojo lastno založbo Takoma - to je ustanovil že leta 1959 - izdal več plošč. Na snemanju leta 1964 ni imel niti svojega glasbila, zato je ključno ploščo The Dance Of Death posnel s sposojeno zelo trdo kitaro, ki pravzaprav ni bila najbolj primerna za takšno glasbo in je zahtevala dokaj krčevito igranje. Polovica pesmi na plošči prihaja iz različnih virov bluesa in countryja oziroma s plošč glasbenikov, kot so bili Bukka White, Clarence Ashley, Dock Boggs, Sylvester Waever in Elizabeth Cotten, druga polovica pa so Faheyjeve bolj ali manj avtorske skladbe, v večini napisane po vzoru že slišanega. Faheyjeva glasba je temačna, včasih prav groteskna, vedno pa virtuozna in kljub tradicionalni naravnanosti zelo vizionarska. Plošče Johna Faheyja ne smejo manjkati v nobeni dobri zbirki. V oddaji boste slišali zbirko pesmi, ki jih je Patton povzel po mojstru deltskega bluesa Charleyju Pattonu.  Oddajo pripravlja Jane Weber.

 

JOHN FAHEY: KAKO JE BLUEGRASS UNIČIL MOJE ŽIVLJENJE

     Producent založbe Rhino James Austin je v spremni besedi k antologiji Johna Faheyja zapisal: "Leta 1965, v času oživljanja folka, se je zame odprl povsem nov, vznemirljiv svet glasbe. Na radiu so se prvič pojavili glasbeniki kot so Bert Jansch, Mississippi John Hurt, Sandy Bull in John Fahey. Radijske postaje v Los Angelesu, med njimi KCBH z Johnom Davisom, so poleg folka in bluesa predvajale tudi glasbo številnih glasbenikov, ki so v ospredje postavljali akustično kitaro. Glasba Johna Faheyja združuje folk in blues s temačnim, nadrealističnim vzdušjem. Zaradi njegovih pesmi sem vzljubil eklektično glasbo in danes ga imenujem oče alternativne glasbe."

 

Zanimivo je, da je bilo Faheyjevo ustvarjanje že pred desetletji spoštovano tudi pri nas. Znan slovenski avdiofil in velik poznavalec različnih glasbenih zvrsti Miran Mesesnel je imel celo radijsko oddajo, v kateri je posebno pozornost posvečal prav izdajam Faheyjeve založbe Takoma, Faheyjeve plošče pa so se tu in tam znašle celo v elitni oddaji Tolpa Bumov na RŠ-u. V vseh teh letih se je mogoče v glasbi res zgodilo veliko novega, vendar Faheyjeve najboljše plošče še danes ostajajo enako dobre kot ob svojem nastanku. Fahey je znan po snemalnih eksperimentih, zato so nekateri izdelki tako po zvoku in glasbenem slogu dosledno tradicionalno obarvani, drugi pa pomenijo radikalen odmik od znanega. Sam John Fahey je aprila leta 1994 zapisal: "Leta 1953, ko sem od Searsa Roebucka kupil svojo prvo kitaro, se mi niti sanjalo ni, da bom nekoč pomemben glasbenik in da bodo zbiratelji iskali moje posnetke. Kitara je bila takrat predvsem način, kako spoznati čim več deklet. Za vzpon sem potreboval borih dvajset let, bil sem namreč precej počasen učenec in, po lastnem prepričanju, povsem nenadarjen. Imel pa sem božanski navdih in dal sem prosto pot nezavednemu."  Fahey je antologijsko ploščo založbe Rhino pospremil tudi s temi besedami: "Na pričujoči plošči so zbrani posnetki, ki so nastali tekom tridesetih let mojega ustvarjanja z akustično kitaro, inštrumentom, ki ga imam še danes rad in ga z veseljem vzamem v roke. Zahvaljujem se svojim starim in novim oboževalcem, da sem lahko z njimi delil svojo glasbo in da so dovolili moji potlačeni podzavesti, da privre na plan."

 

John Fahey in new age

Bill Monroe je oče bluegrassa ("countryja, ki ga igra z višje uglašenimi inštrumenti", kot bi rekel Fahey), Muddy Waters pa je v Chicagu odkril električni blues. Glasba, ki jo je prvi igral John Fahey, še nima podobno zvenečega imena (med predlogi je bila tudi »ameriška primitivna kitara« in temu predlogu je sledil tudi naš koncertni znanec Steve James), nedvomno pa je Fahey, tako kot Monroe in Muddy pred njim, odkril povsem izviren in hkrati močno vpliven slog ameriške glasbe. Prvi je pokazal, da lahko z ubiranjem strun, ki je bilo sicer značilno za tradicionalno country in blues kitaro s kovinskimi strunami, izrazi še druge netradicionalne glasbene ideje – harmonije in melodije, ki bi jih pripisali Bartoku, Charlesu Ivesu ali jih celo uvrstili med indijsko glasbo. Celoten glasbeni fenomen imenovan »new age« se morda ne bi niti zgodil, če ne bi bilo Faheya in njegove glasbe, kljub temu pa Fahey odločno zavrača vse zasluge ali krivdo za pojav new agea.

 

Barry Hansen se takole spominja srečanja s Faheyjem: "Ko sem leta 1964 skrbel za ton in luči v Ash Grovu, najboljšem losangeleškem nočnem klubu s tradicionalno glasbo, in sodeloval pri organizaciji Folk Festivala losangeleške univerze (tedaj sem bil absolvent študija ljudske glasbe), sem spoznal vrsto odličnih glasbenikov. Živo se še spominjam svojega prvega srečanja z Johnom Faheyem: v študentskem naselju je 180 cm visoki suhec v kavbojkah z lagodnim korakom stopal proti meni, v rokah pa je nesel cel kup plošč, med njimi tudi Death Chants, Breakdowns, & Military Waltzes in John Fahey – Guitar. Vprašal sem ga, če je to Faheyjev novi album, hip nato pa sem se zavedel, da govorim z njim samim. Le malo ljudi je poznalo njegov prejšnji album; sam sem si ga nekaj let pred tem, ko sem obiskoval še Reed College, sposodil in presnel. Obstajalo je namreč le 95 izvodov njegove plošče iz leta 1959: na eni strani je pisalo John Fahey, na drugi pa Blind Joe Death in nič drugega. Posnetek sem nekajkrat zavrtel na študentskem radiu, še precej večkrat pa doma. Faheyja, ki je prišel v mesto zaradi folk festivala, je moje poznavanje njegovega zgodnjega dela prijetno presenetilo in kmalu sva odkrila, da je obema všeč blues in country, posnet na ploščah z 78 obrati na minuto, ki so nastale pred drugo svetovno vojno, klasična glasba 20. stoletja in pesmi, ki govorijo o vlakih."

 

Študent ljudske glasbe

Tiste jeseni je tudi John Fahey pričel s študijem ljudske glasbe na univerzi v Los Angelesu. V svoji diplomski nalogi je predstavil enega svojih vzornikov, Charleyja Pattona, mississippijevskega velikana bluesa izpred druge svetovne vojne. Pri tem je imel eno samo težavo: mentor je zahteval, da John v svojo nalogo vključi tudi standardni notni zapis Pattonove glasbe. John se ni nikoli naučil brati in pisati glasbe, vse svoje skladbe je imel v glavi, prav tako pesmi, ki se jih je naučil od drugih. Nepričakovana rešitev omenjene težave je prišla v glasbeno zgodovino: na turneji je John v klubu 47 v Cambridgu, v državi Massachusetts, srečal tamkajšnjega glasbenika Alana Wilsona. Wilson je bil dober poznavalec bluesa Charleyja Pattona, znal je brati in pisati glasbo in želel si je videti zahodno obalo. Tako je preživel jesen leta 1965 v Los Angelesu, kjer je Johnu pomagal pri diplomski nalogi (le-to so kasneje objavili pri angleški založbi Blues Paperbacks, kjer je kot urednik delal Paul Oliver). John je Alana predstavil losangeleškim oboževalcem bluesa, med drugim tudi Bobu Hitu, lastniku največje tamkajšnje zbirke bluesovskih plošč, ki si je srčno želel peti v bluesovski skupini. Nekega dne je Alan vzel svojo kitaro in orglice in obiskal Boba. Kmalu sta začela skupaj nastopati in igrati električni blues. Poimenovala sta se Canned Heat, po plošči Tommyja Johnsona iz Bobove zbirke. Alanov slavni vzdevek pa si je izmislil John Fahey; potem ko je kratkovidni Alan izgubil očala na njuni poti na Zahod, ga je Fahey začel najprej klicati »Blind Al« (»Slepi Al«), do prihoda v Los Angeles pa je vzdevek spremenil v »Blind Owl« (»Slepa sova«).

 

Fahey ni igral na festivalih, kot sta bila Monterey Pop ali Woodstock, kot sta to počela ustanovna člana skupine Canned Heat. Neverjetno, toda John ni javno nastopal za denar vse do izida njegovega tretjega albuma leta 1964. John se je rodil (28. februarja 1939) in odrastel v mestu Takoma Park, v državi Maryland, ki leži v predmestju Washingtona. V zgodnjih najstniških letih se je navdušil za country, si kupil kitaro znamke Sears Roebuck za 17 dolarjev in se sam naučil igrati. Nekega dne je v trgovini našel stare plošče countryja in ker mu je bilo všeč, kar je slišal, je želel imeti še več podobnih posnetkov. Odkril je, da v bližini živita dva največja zbiratelja plošč v Ameriki. Dick Spottswood je Johnu predstavil predvojni blues, saj je velik vtis na Johna naredil Blind Willie Johnson (katerega sicer sprva ni maral, a njegovih pesmi ni in ni mogel pozabiti). Spotswood mu je tudi pokazal, kako se zbira plošče: Johnu je svetoval, naj gre od vrat do vrat po revnejših predelih mesta in odkupi stare plošče, kar je John kar nekaj let zapored tudi delal. Drugi zbiratelj plošč je bil Joe Bussard, ki ni imel le zbirke več tisoč redkih plošč, ampak je bil hkrati tudi lastnik manjše založbe, imenovane Fonotone. Izdajala je nove plošče z 78 obrati na minuto (78 rpm) in jih po pošti prodajala zbirateljem takšnih plošč.

 

Začetki v bluesu  

John je naredil svoje prve posnetke pri devetnajstih letih prav za založbo Fonotone; izdal je 24 pesmi tradicionalnega bluesa ob kitarski spremljavi in kar nekaj jih ima v naslovih imena nemških filozofov, ki jih je John že leta rad prebiral. Bussard mu je za plačilo dal plošče starega bluesa, countryja in jazza. Čeprav na Fonotonovih posnetkih to še ni tako očitno, je Fahey že v tem zgodnjem obdobju začel skladati in združevati tradicionalne načine ubiranja strun z moderno glasbo. Naslednje leto mu je episkopalni duhovnik, ki je slišal Johna igrati z neko skupino ministrantov, pokazal, kako bi za nekaj sto dolarjev lahko izdal svoj album v običajnem formatu pri kakšni večji založbi. John se je zaposlil na bencinski črpalki, privarčeval nekaj denarja, nekaj si ga je sposodil in na predlagani način naročil 100 izvodov svojega albuma (5 se jih je poškodovalo med dostavo). Svojo »založbo« je poimenoval Takoma, po svojem rojstnem mestu. To so bili tisti albumi, na katerih je pisalo »John Fahey« na eni strani in »Blind Joe Death« na drugi. John je dejal, da je z njimi poskušal dokazati, da lahko tudi belci igrajo blues.

 

Kar nekaj let je trajalo, da je prodal vseh 95 izvodov, največ na zabavah in bencinski črpalki. Medtem je John študiral filozofijo na Ameriški univerzi v Washingtonu. Nekaj časa je preživel na Havajih, kjer se je bolj predajal glasbi kot soncu, in leta 1964 končno diplomiral na kalifornijski univerzi v mestu Berkley. Istega leta se je udeležil folk festivala v Los Angelesu.

 

"Po naključju sva z Johnom hkrati najela sosednji obmorski koči v mestu Venice, v Kaliforniji", se spominja Barry Hansen. "In izvedel sem marsikaj o njem: rad je kadil cigarete Gauloises (najmočnejše, kar jih je lahko našel), še vedno je poslušal blues in zgodnji country, najraje pa si je vrtel plošče Charlesa Ivesa. Izvedel sem tudi marsikaj o njegovih ženskah; imel je precej zvez, o katerih je spregovoril svetu v svojih pesmih in njihova imena so se pogosto pojavljala v naslovih njegovih pesmi (»A Raga Called Pat – Part One« ali »Knott's Berry Farm Molly«). Glede Molly, z njima sem šel enkrat na zabavo; pod vplivom džina in soka sem si prisvojil klavir v dnevni sobi in nanj obupno slabo zaigral »My Blue Heaven«. Na dogodek sem popolnoma pozabil, dokler me ni poklical John. Želel je, da pridem v studio, kjer je snemal svoj novi album, spijem enako količino alkohola kot takrat in odigram »My Blue Heaven«. Na Johnovi dvajsetminutni »Requiem for Molly« je na srečo le kratek odlomek moje pesmi."

 

To pa je le eno takšnih drobnih sodelovanj. Ko je John v sredini šestdesetih let začel redno nastopati, ga je Hansen včasih peljal na koncerte izven mesta: "Vedno, kadar sva vozila manj kot 120 km/h, je postal nervozen. Čeprav je imel na cesti jeklene živce, je dolgo potreboval, da se je otresel treme na odru. Za pomiritev je imel pri sebi vedno steklenico coca cole, pogosto z dodatkom viskija." Njegovi koncerti so bili nepredvidljivi; John, ki je v času študija, govornikom pogosto skakal v besedo in jih prekinjal z nadležnimi vprašanji je počel enako s svojim občinstvom, medtem ko je menjaval kitare ali jih uglaševal. Takrat izraz »politično korekten« še ni bil v rabi, vendar je on slovel kot izrazito politično nekorekten. Nikoli ni bilo povsem jasno, ali v opazkah izraža lastno mnenje ali zgolj za zabavo igra hudičevega odvetnika in s tem izziva občinstvo (enkrat ali dvakrat so ga morali celo fizično braniti pred množico). John je lahko govoril tudi deset do dvajset minut, preden je nadeljeval s petjem.

 

 

Zgodbe brez glasbe

Johnova spremna besedila so po zvrsti prav tako drugačna in izvirna kot njegova glasba. Že na njegovem četrtem albumu The Great San Bernardino Birthday Party And Other Excursions (1966) in vseh naslednjih izdanih pri Takomi, John pesmi prekinja z dolgimi zgodbami o njegovih prijateljih in prijateljicah. V njih se resnični dogodki prepletajo z alegorijami, basnimi in miti. Pogosto je ohranil prava imena, le včasih jih je spremenil in tako zaščitil nedolžne ("ponosno lahko rečem, da sem »Tree Sloth Man« jaz sam," je zapisal Barry Hansen). Eden bolj znanih vložkov je tisti pri pesmi »The Voice of The Turtle«, ki vsebuje tudi številne redke prizore; celoten album je bolj podoben zvočnemu zvezku skic kot resnemu glasbenemu delu, vendar ostaja za zbiratelje neprecenljiv. Kasnejšim izdajam manjkajo priložene knjižice z opombami. Naj omenim še album America, pri katerem Faheyjeva besedila nadomešča petdeset nenavadnih, če ne že kar srhljivih risb Patricka Finnertyja, ki pa imajo enako sporočilo kot Faheyjeve besede.

 

"Decembra 1966 sva se z Johnom peljala v Oklahomo, Louisiano in Arkansas, da sva za nek študentski projekt posnela nekaj starejših glasbenikov (vključno z goslačem Hubertom Thomasom, ki se prav tako pojavi na omenjeni antologiji Johna Faheyja za založbo Rhino, op.a.). V večerih, preživetih v motelskih sobah, sem lahko spremljal Johnovo ustvarjanje: v spodnjem perilu je po večerji ležal na postelji, v naročju je držal kitaro in najprej zaigral neko znano melodijo, potem pa jo preoblikoval in razvil po lastnem navdihu in okusu. Ko je tako dobil osnovo za pesem, je dodajal nove dele, dokler ni dobil celotne pesmi z začetkom, sredino in koncem. Svoje pesmi je potem na koncertih bodisi igral vedno enako bodisi spremenil in razvil v nekaj novega. V tem času sva obiskala več afriškoameriških četrti in zbirala stare plošče," je zapisal Barry Hansen. Enkrat so Johna zaradi tega celo aretirali, vendar mu je uspelo policiste prepričati, da denar vendarle pusti v njihovem mestu in so ga nato izpustili. Fahey se je v šestdesetih letih preživljal s prodajo tako dobljenih plošč, nekaj izletov na Jug pa je imelo še drugačno vrednost. Leta 1963 je z Edom Densonom, tedanjim partnerjem pri založbi Takoma, ponovno odkril Bookerja (Bukko) Whitea, izjemnega kitarista iz Mississippija, ki je že vrsto let živel pozabljen v revščini, nezavedajoč se, da je komu še mar za njegovo glasbo. Nekaj let kasneje je s prijateljema kitaristoma Henryjem Vestinom in Billom Barthom v neki mississippijski bolnišnici našel Skipa Jamesa. V tistem času so se le še najbolj goreči glasbeni fanatiki spominjali Skipovih izjemnih posnetkov iz leta 1932. Nastopi in albumi, ki so sledili temu ponovnemu odkritju, pa so Skipu zagotovili trajno mesto v panteonu bluesmanov. Kritik preporodniškega gibanja Stephen Calt je pozneje zapisal tudi marsikatero pikro na račun Faheyjevih tovrstnih naporov in ga je obtožil, da je eden od tistih folkloristov, ki so hoteli imeti vsak svojega zamorca, za kako pošteno snemalno pogodbo pa niso poskrbeli.

 

Kaj pa Johnovo mesto v panteonu? Do zgodnjih sedemdesetih let je Fahey nastopal širom po Ameriki, posnel 12 albumov, vključno s po dvema albumoma za založbi Vanguard in Reprise in božičnim albumom za Takomo, ki so ga prodali v milijonski nakladi (naslov je The New Possibility: John Fahey's Guitar Soli Christmas Album in ga je danes moč najti na plošči založbe Rhino skupaj s Christmas With John Fahey Vol. II). Od takrat imajo vse večje ali bolje založene prodajalne plošč vedno na policah vsaj nekaj Faheyjevih albumov. Večinoma uvrščajo njegovo glasbo na oddelek s folkom, včasih pa tudi med klasike (new agea ne bom več omenjal, le to, da lahko Faheyjev vpliv jasno slišimo v igranju Willa Ackermana in Lea Kottka, in da so Georgea Winstona včasih klicali »John Fahey na klavirju«. George Winston je v tem času pri založbi Takoma posnel svoj prvi album).

 

V sredini sedemdesetih let je John svojo založbo Takoma prodal Chrysalisu, vendar je še vedno snemal zanjo do leta 1983. Ko je proti koncu sedemdesetih let akustična glasba ponovno postala priljubljena, je John zaslovel kot eden najboljših akustičnih glasbenikov. Veliko je potoval, v Rimu snemal glasbo za film Zabriskie Point in posnel celoten album v Tasmaniji. Potem se je za nekaj let umaknil iz glasbenega sveta in se zaprl v hindujski samostan v Indiji.

 

Leta 1981 se je John z želo Melody preseli iz Los Angelesa v Salem, v državi Oregon. V časopisu Los Angeles Reader je Mark Humphrey objavil članek Faheyju v slovo in ga v njem opisal kot samoimenovanega »eksistencialističnega kitarista«, ki je v prostem času zaščitnik želv, sicer pa ljudomrznik, šušmar v filozofiji, čudodelstvu in katoliškem eksistencializmu, ljubitelj različnih vrst temnega piva in še temnejše glasbe in raziskovalec nečesa, čemur sam (ironično) pravi PRAZNINA.

 

 

Praznina po Faheyju

V Salemu je John užival ob pogledu na zeleno pokrajino in mimo drveče tovorne vlake. Odločil se je za psihoanalizo in se s pomočjo vrste avtobiografskih skic, objavljenih v literarni reviji Grinning Idiot (na naslovnici se je pojavil skupaj s takšnimi geniji kot je pokojni Charles Bukowski) znebil določenih bolečih spominov iz otroštva. Fahey je redno nastopal vse do leta 1986, ko je dobil Epstein-Barrov sindrom, dolgotrajno virusno infekcijo, ki ga je zelo izčrpala. Sledila je sladkorna bolezen, zdravstvenim težavam pa še zelo boleča ločitev.

 

Pot nazaj je težka. Temno pivo in cigarete so preteklost, še temnejša glasba prav tako. John je še vedno ponosen na svojo zgodnjo glasbo, v devetdesetih letih pa se je raje odločil za svetlejše pesmi, v katerih je čutiti vplive pop uspešnic poznih petdesetih let kot sta »Twilight Time« in »The Sea of Love«. Ponovno je začel zbirati plošče, tokrat se je osredotočil na klasične plošče iz zgodnjega obdobja sterea. Sredi devetdesetih je Fahey pisal knjigo o glasbenikih, ki jih je poznal in preučeval.  Barry Hansen je leta 1994 še zapisal: "Še vedno odlično igra in upajmo, da bo tudi novo tisočletje obdarjeno z njegovo glasbo, kot so bila bogata zadnja desetletja prejšnjega tisočletja."

 

John Fahey je umrl 22. februarja 2001 v mestu Salem v državi Oregon. Bolezen ga je močno izčrpala in njegovi znanci so pozneje govorili različne zgodbe o revščini, v kateri je živel ta nenavaden glasbenik. Menda je del življenja preživel kar v avtomobilu. Močno ga je prizadela tudi ločitev od žene, založba Revenant pa se je nanj spomnila z odlično zbirko Charleyja Pattona, o kateri smo v Muski že pisali.

 

 

Jane Weber (po zapiskih Barryja Hansena)