Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Dr. Anton Korošec mojster politične taktike * Würtemberški mecen slovenskih protestantov * Pisateljica iz Goriške * Upor vojakov v Judenburgu
Leta 1515 se je v Bad Urachu rodil vojvoda Krištof Würtemberški, ki velja za enega najpomembnejših podpornikov in mecenov slovenskega protestantskega gibanja. Čeprav je bil katoliško vzgojen, je prestopil v protestantsko vero in med njegovim vladanjem se je na Würtemberškem dokončno organizirala protestantska cerkev, bil je tudi osebni prijatelj cesarja Maksimilijana II. Podpiral je tuje protestante, zlasti dijake in pregnance. Zanimanje za Slovence mu je vzbudil verjetno njegov vzgojitelj in svetovalec Mihael Tiffernus, rojen najbrž na Štajerskem, ki ga je leta 1532 na begu z Dunaja v Mantovo vodil tudi skozi slovenske kraje. Za podporo Primožu Trubarju ga je najbrž pridobil Peter Pavel Vergerij. Vojvoda Krištof je za tiskanje slovenskih protestantskih knjig namenil 1500 goldinarjev, na Trubarjevo prošnjo pa je štipendiral tudi vrsto dijakov iz slovenskih dežel.
Pred 150 leti (1872) se je v Biserjánah pri Svetem Juriju ob Ščavnici rodil duhovnik in politik Anton Korošec. Klasično gimnazijo je končal v Mariboru, nadaljeval študij bogoslovja in leta 1905 kot teolog doktoriral v Gradcu. Posvetil se je politiki in se v avstrijskem parlamentu zavzemal za trialistično Avstrijo, pozneje, v Kraljevini Jugoslaviji, pa za slovensko avtonomijo. Korošec je bil eden najuglednejših slovenskih politikov v obdobju pred svetovnima vojnama in med njima. Ob zatonu habsburške monarhije je poudarjal državotvorno slogo Slovanov in se zavzemal za zedinjenje vseh jugoslovanskih dežel v samostojno državno telo pod habsburško oblastjo. Maja 1917 je bil izvoljen za predsednika Jugoslovanskega poslanskega kluba na Dunaju in v njegovem imenu je 30. maja v državnem zboru prebral znamenito Majniško deklaracijo, ki je zahtevala zedinjenje vseh južnoslovanskih dežel monarhije v samostojno državno telo pod habsburško oblastjo. Deklaracijsko gibanje je leta 1918 pripeljalo do ustanovitve Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ta je 29. oktobra istega leta oklical samostojno državo teh treh narodov. Antonu Korošcu, voditelju narodnega sveta, je v Parizu in Ženevi uspelo skleniti dogovor z jugoslovanskimi emigranti in srbsko vlado o združitvi »Države Slovencev, Hrvatov in Srbov« ter »Kraljevine Srbije« na začasni konfederalni podlagi. Ta dogovor je bil prekršen in 1. decembra leta 1918 je bilo razglašeno zedinjenje v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zgodovinar. dr. Andrej Rahten *Posnetek Bil je mojster politične taktike in velik pragmatik. Kljub temu je bil dosleden privrženec krščanskosocialne politične usmeritve, ki jo je zastopala tudi njegova Slovenska ljudska stranka. Vse življenje je zavračal liberalizem in socializem, hkrati pa je ostal zvest ideji avtonomne Slovenije.
Pisateljica in kulturna delavka Zora Piščanc je bila tajnica goriške Marijine družbe, od leta 1952 pa upravnica Katoliškega glasa. Novele in povesti je objavljala v zamejskih in zdomskih revijah. Med drugim je napisala tudi zgodovinski roman o delovanju bratov Cirila in Metoda v Panoniji in na Moravskem. Posebno težo ima njeno delo z naslovom Pesnik zelene pomladi, ki je povest o bratu Ladu Piščancu, krivično obsojenem izdaje partijske šole v Cerknem in skupaj s štirinajstimi župljani ubitem nad Cerknim. Pozneje se je izkazalo, da je bil pravi izdajalec partizanski častnik v nemški obveščevalni službi. Zora Piščanc se je rodila pred 110 leti (1912) v Trstu.
12. maja 1918 je v Judenburgu na Zgornjem Štajerskem v Avstriji izbruhnil upor več kot 1300 vojakov 41. bataljona 17. pehotnega polka, ki je imel svojo garnizíjo v Ljubljani in je bil znan tudi kot "kranjski Janezi". Vojaki so odklanjali odhod na fronto, zahtevali prosto pot domov in vzklikali Jugoslaviji. Upor slovenskih vojakov, ki so se zavzemali tudi za izboljšanje razmer in upoštevanje slovenskega jezika, so zadušile madžarske enote. Šest voditeljev upora so obsodili na smrt in jih ustrelili. Njihove posmrtne ostanke so leta 1923 pokopali v grobnici judenburških žrtev na ljubljanskih Žalah.
