Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Pisateljeva slika slovenske družbe s prehoda v 20. stoletje * Ustanovitev lavantinske škofije na Koroškem * Scenografov razvoj do odličnega režiserja * Vzneseni nagovori z balkona ljubljanske univerze
10. maja 1228 je salzburški nadškof Eberhard drugi ustanôvil lavantinsko škofijo s sedežem v Št. Andražu v Lábotski dolini na Koroškem. Na ozemlju salzburške nadškofije je bila leta 1072 iz dediščine Svete Eme oziroma Eme Krške ustanovljena krška škofija, v 13. stol. pa je nadškof Eberhard II. ustanovil tri tako imenovane lastniške škofije: leta 1216 škofijo Chiemsee na Bavarskem, dve leti pozneje škofijo Seckau na Štajerskem in nazadnje leta 1228 lavantinsko škofijo s sedežem v Šent Andražu. Njeno ozemlje, določeno leta 1244, je bilo skromno. Prvotno je obsegalo območje med Labodom in Št. Andražem do Lipnice na vzhodu in na jugu do Drave med Dravogradom in Breznom oziroma Ožbaltom ob Dravi. Spremembe so se zgodile v obdobju jožefinskih cerkvenih reform. Po spremembi škofijskih meja je lavantinska škofija pridobila celjsko okrožje na Štajerskem in velikovško na Koroškem, medtem ko je sekavski škofiji morala odstopiti štajersko ozemlje severno od Drave. Sedež škofije je po izvedenih reformah še zmeraj ostal v Št. Andražu na Koroškem. Po nekajkratnih poskusih za preselitev je škof Anton Martin Slomšek leta 1859 sedež škofije prenesel v Maribor. S tem je škofija pridobila mariborsko okrožje na Štajerskem, velikovško pa je pripadlo krški škofiji.
Pesnik, pisatelj in dramatik, velikan slovenske književnosti, Ivan Cankar je sprva pisal pesmi; njegova zbirka »Erotika« pomeni poleg Župančičeve »Čaše opojnosti« uvod v slovensko moderno. Pozneje se je posvetil predvsem prozi in dramatiki. Njegova številna prozna dela izpričujejo pisateljevo videnje tedanje slovenske družbe. V povesti Tujci je razgrnil tragiko življenja slovenskih umetnikov, v svojem najobsežnejšem romanu Na klancu je opisal svojo družino in predvsem mater, v Križu na gori je poveličeval ljubezen in domovino, »učitelja idealista« ter socialne in politične razmere na Slovenskem je opisal v povesti Martin Kačur, v povesti Hlapec Jernej in njegova pravica pa upornega kmečkega hlapca. V zbirki črtic Moje življenje pripoveduje o svojem otroštvu in v Podobah iz sanj o strahotah vojne. V dramah je bičal negativne družbene sile, v politično življenje pa je posegel s kritičnimi in polemičnimi spisi, v katerih je bistro, duhovito in jedko razgrnil svoje nazore. Čeprav je hotel v svoji umetnosti prikazati predvsem objektivno podobo okolja in ljudi, jo je pogosto zasnoval na avtobiografskih elementih. Svoje like je našel v najbližji okolici, izstopala pa je predvsem njegova mati, ki jo je oblikoval v simbol materinske ljubezni in žrtvovanja. Podajal je široko sliko slovenske družbe na prehodu iz 19. v 20. stoletje, pomembno vlogo pa je imel tudi pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika in sloga, saj je ustvaril močan in živahen umetniški jezik. Kot najbojevitejši pripadnik slovenske moderne je sodeloval tudi v politiki. Angažiral se je v socialdemokratskem gibanju in svoje ideje vključeval v literarna dela. Ivan Cankar se je rodil leta 1876 na Vrhniki.
Gledališki režiser in scenograf Viktor Molka je leta 1947 na tehniški fakulteti v Ljubljani diplomiral iz arhitekture. Od takrat pa do leta 1983 je delal v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani, nazadnje je bil direktor Gledališkega ateljeja, vmes pa je pet let poučeval na Šoli za oblikovanje. V ljubljanski Drami se je najprej uveljavil kot scenograf – za nekatere predstave je snoval tudi kostume – nekaj let pozneje pa je debitiral kot režiser. Deloval je tudi v Operi in drugih slovenskih gledališčih ter pripravil več razstav v gledališkem muzeju Slovenije. Njegova zadnja pomembnejša režija je bila himnična tragedija Ivana Mraka “Marija Tudor” leta 1966 v ljubljanski Drami. Viktor Molka se je rodil leta 1923 v Ljubljani.
Leta 1945 je v Ljubljano prišla Narodna vlada Slovenije, ki je bila imenovana 5. maja v Ajdovščini. Z balkona Univerze so tedaj spregovorili Oton Župančič, Josip Vidmar in glavni govornik Boris Kidrič, prvi povojni predsednik slovenske vlade. V radijskem arhivu hranimo tudi posnetek nagovora Edvarda Kocbeka *Posnetek Narodno vlado Slovenije je na Kongresnem trgu pričakala velika množica ljudi z zastavami, napisi in cvetjem.
