Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Politik hrvaško-slovenskega rodu 35 let na čelu druge Jugoslavije * Steber slovenstva v Benečiji * Ambasadorka slovenskega jezika v Parizu * Zborovanje prve večstrankarske Skupščine Republike Slovenije
Pred 130 leti se je v hrvaško-slovenski družini v vasi Kumrovec v hrvaškem Zagorju rodil jugoslovanski partijski in državni voditelj Josip Broz Tito. Pozneje je za njegov rojstni dan veljal 25. maj. Po drugi svetovni vojni se je ta datum v duhu kulta osebnosti slavil kot dan mladosti. Josip Broz Tito velja za enega najbolj izpostavljenih politikov 20. stoletja v slovenskem in jugoslovanskem prostoru. Med drugo svetovno vojno je bil vrhovni poveljnik partizanske narodnoosvobodilne vojske. Ta je ob koncu vojne stala na strani zmagovalcev in Tito je neusmiljeno opravil s svojimi vojaškimi in političnimi nasprotniki. Kot predsednik vlade in najvišji partijski funkcionar je po sporu s Stalinom – v obdobju t. im. informbiroja – Jugoslavijo vsaj formalno odvrnil od sovjetskega vpliva in jo vse bolj usmerjal proti Zahodu. Med njegovo temno dediščino se uvrščajo predvsem povojni poboji po drugi svetovni vojni, pozneje pa odstranjevanje političnih nasprotnikov, zapiranje ljudi na Goli otok in dušenje reform. Od leta 1943 do smrti je bil na najvišjih političnih funkcijah – kot predsednik vlade, predsednik države, predsednik Zveze komunistov in vrhovni poveljnik oboroženih sil. Na čelu Jugoslavije je bil kar 35 let. V svetu je užival velik ugled, bil pa je tudi eden izmed ustanoviteljev Gibanja neuvrščenih. Med njegove pozitivne dosežke se uvrščajo še ideja bratstva in enotnosti in sistem samoupravljanja. Vse do poznih let svojega življenja je imel v državi absolutno oblast, čeprav so se v zadnjih letih že kazali znaki prihajajoče krize. Kljub avtokratskemu vodenju države pa je Josip Broz Tito užival ugled velikega državnika in politika. To se je pokazalo tudi na njegovem pogrebu maja 1980, ki se ga je udeležilo več kot dvesto delegacij iz 127-ih držav, med njimi številni predsedniki držav, vlad in strank ter druge ugledne osebnosti. Ob koncu aprila 1969 se je Tito mudil na lovu na Pohorju *Posnetek
Kulturni in politični delavec Izidor Predan je veljal za enega izmed stebrov slovenstva v Benečiji. Po italijanski osnovni šoli je v rojstnem kraju obiskoval partizansko šolo. Slovenščina ga je močno pritegnila, zato si je v Gorici poiskal zasebnega učitelja. Leta 1949 je bil imenovan za mladinskega tajnika Demokratične fronte Slovencev. Bil je nosilec številnih političnih pobud za izboljšanje življenjskih pogojev prebivalstva. Zaradi svojih prizadevanj je bil tarča številnih napadov verbalnih in fizičnih napadov, leta 1953 je bil tudi nekaj mesecev v zaporu. Najdemo ga med ustanovitelji Prosvetnega društva Ivana Trinka v Čedadu in Dneva slovenskih emigrantov. Bil je pobudnik ustanovitve socialne pomoči ‒ Patronata ‒ v korist Slovencev Benečije. Po dolgem obdobju tajniškega delovanja je bil leta 1960 izvoljen za predsednika Kulturnega društva Ivana Trinka in je to nalogo opravljal do konca leta 1973. Naslednje leto pa je prevzel vodstvo časopisa Novi Matajur, v katerem je pogosto objavljal svoje pesmi. Izidor Predan – rodil se je pred 90 leti (1932.) v kraju Grmak v Benečiji – je bil ljudski umetnik in politik, zelo navezan na domovino in na celotno zamejsko slovensko skupnost.
7. maja pred 80 leti se je v Lovrencu na Pohorju kot Antonija Grobelnik v kmečki družini pri Povhu, iz katere izvira njeno domače ime Povhova Tončka, rodila Antonia Bernard. Po končani osnovni šoli se je vpisala na klasično gimnazijo v Mariboru in jo leta 1961 z odliko končala. Študij je želela nadaljevati v Ljubljani, vendar zaradi svojega kmečkega rodu ni dobila štipendije. Odpravila se je v Pariz, se preživljala kot varuška otrok, poleg pa se je učila francoščine. Na sorbonski univerzi je diplomirala iz ruščine in francoske književnosti in leta 1971 opravila rigorozni državni izpit za profesorico ruščine. Najprej je predavala ruščino in rusko književnost, nato pa je svojo poklicno pot nadaljevala na Nacionalnem inštitutu za vzhodne jezike in kulture (INALCO); leta 1996 je na njem postala predstojnica katedre za slovenski jezik in kulturo, leta 2000 pa še predstojnica celotnega oddelka za srednje- in vzhodnoevropske jezike in kulture. Svoje raziskovalno delo je posvetila predvsem zgodovini evropske slavistike 19. stoletja. Svoja znanstvena dognanja je leta 1992 okronala z doktorsko disertacijo v francoščini z naslovom Jernej Kopitar in začetki evropske slavistike. Tako je postala prva doktorica slovenistike v Franciji.
Zelo pomembno poglavje v zapuščini Antonie Bernard obsegajo njena prizadevanja za večjo prepoznavnost Slovenije, slovenskega jezika, zgodovine in kulture v Franciji. V sodelovanju z ljubljansko filozofsko fakulteto je na inštitutu INALCO ustanovila oddelek za slovenščino. Bila je glavna urednica in soavtorica prvega multimedijskega priročnika za učenje slovenščine, namenjenega francoskemu občinstvu, leta 2008 pa je izšel še njen slovensko-francoski in francosko-slovenski žepni slovar. K prepoznavnosti slovenske književnosti v Franciji je še posebno pripomogla s prevodi del Borisa Pahorja, Draga Jančarja, Edvarda Kovača in Franceta Balantiča v francoščino.
Od 7. do 9. maja 1990 so se na ločenih ustanovnih sejah vseh treh zborov − družbenopolitičnega zbora, zbora občin in zbora združenega dela − prvič zbrali novi izvoljeni delegati prve večstrankarske skupščine Republike Slovenije. Ta je skupaj s spremljajočimi družbenimi spremembami omogočila prehod v parlamentarno demokracijo ter vzpostavila formalne možnosti za izvedbo procesa osamosvajanja Republike Slovenije.
