Nostalgičen literarni spomenik izginjajočemu svetu avstro-ogrske monarhije ter ljudem, ki se od tega sveta niso niti mogli niti hoteli posloviti
Avstrijski pisatelj Joseph Roth v romanu Radetzkyjeva koračnica zarisuje portret treh generacij družine Trotta na ozadju razpada avstro-ogrske monarhije, ki jo že v času pred prvo svetovno vojno pretresajo vedno močnejša nacionalna in socialna gibanja, s smrtjo dolgoletnega cesarja Franca Jožefa in koncem prve svetovne vojne pa dokončno izgine z evropskega zemljevida. Čeprav se roman odvija na pragu gromozanskih zgodovinskih premikov, pa Rothovi junaki – armadni častniki in državni uradniki slovenskega rodu – niso kakšni napredni akterji prihajajočih sprememb, ampak nasprotno, ljudje časa, ki – skupaj z razpadom avstrijskega cesarstva – dokončno izginja. Roman Radetzkyjeva koračnica, ki je v originalu izšel leta 1932, se tako bere kot sicer zgodovinsko točen, ampak hkrati nostalgičen literarni spomenik nepovratno izginjajočemu svetu večnacionalne monarhije in seveda ljudem, ki se od tega sveta niso niti mogli niti hoteli posloviti. O Josephu Rothu in njegovem verjetno najbolj znamenitem delu, ki je v prevodu Mire Miladinović Zalaznik po skoraj 40 letih znova izšlo pri založbi Beletrina, smo za tokratno Sobotno branje govorili s profesorjem na mariborski Filozofski fakulteti, zgodovinarjem dr. Anderjem Rahtenom, ki je nedavni izdaji pripisal tudi spremno besedo.
