Se v suicidologiji dogaja paradigmatski obrat?

O samomoru so razmišljali že anični misleci, šele v sredini 20. stoletja pa je postalo zanimanje za preučevanje samomorilnosti bolj sistematično. Oblikovala se je znanstvena veda suicidologija, katere cilja sta razumeti samomorilnost in preprečevati samomor. Čeprav gre za interdisciplinarno vedo, pa se s samomorilnostjo pretežno ukvarjata psihologija in psihiatrija, in čeprav je samomor pogosto res posledica izjemnih duševnih stisk, je treba samomor obravnavati širše.

Suicidologija je zato zdaj v kočljivem položaju, po mnenju nekaterih avtorjev gre za paradigmatski obrat ali paradigmatsko krizo. Sourednica monografije Samomor v Sloveniji in svetu dr. Saška Roškar pojasnjuje, da sta pretirana patologizacija in individualizacija samomora pripeljala do točke, ko razumemo samomor kot posledico duševne motnje, odgovornost zanj pa je izključno na posamezniku.

"Kar se bo obrnilo, mogoče ni paradigma, ampak diskurz. Da bomo tisti, ki se s tem področjem profesionalno ukvarjamo, poslušali tiste, ki so doživeli te zgodbe. Ne pa obratno, kot je bilo do zdaj." – dr. Saška Roškar, NIJZ

Slovenija je še vedno nad evropskim in svetovnim povprečjem, čeprav se je od leta 2000 število samomorov skoraj prepolovilo. Je pa samomor pri nas močno spolno zaznamovan, saj je približno 80 odstotkov tistih, ki naredijo samomor, moških. Sourednica dr. Alja Videtič Paska:

"Pri nas pričakujemo, da moški opravljajo tipično maskulino vlogo, služijo denar, doma ne govorijo o svojih osebnih težavah, čutenjih, občutkih. Kar pomeni, da v bistveno manjšem odstotku razkrijejo svoje težave in poiščejo pomoč. Drug pomemben vidik je raba alkohola, ki je bistveno višja pri moških. Pri nas gresta alkohol in samomor precej z roko v roki." – dr. Alja Videtič Paska, MF UNI LJ

Kje so težave z znanstveno vedo, zakaj se je oblikovala kritična suicidologija in kako preučevati in preprečevati samomor, ki je veliko več kot individualno dejanje? Odgovore na ta vprašanja ponuja nova znanstvena monografija Samomor v Sloveniji in svetu, v kateri na 600 straneh 44 avtoric in avtorjev z različnih zornih kotov pretresa opredelitev, raziskovanje, preprečevanje in obravnavo samomora.

Urška Henigman