Slovensko mladinsko gledališče in KD Pripovedovalski Variete sta v okviru programa Mlado Mladinsko ustvarila predstavo z naslovom Svoje usode krojači. Gre za celoletni ustvarjalno-učni proces, namenjen vključevanju mladih v gledališče in javni diskurz. Poleg predstave pa v njegovem okviru nastajajo še gledališki eseji, ki bodo prikazani v drugem delu sezone. Režiserka predstave je Ana Duša, ki pa je besedilo tekom ustvarjalnega procesa ustvarila skupaj z dijakinjami in dijaki. Predstavo si boste lahko premierno ogledali v petek 21. 1., in soboto 22. 1., več TU.
»Nekaj, kar se je začelo kot gledališko-umetniški proces, je preraslo vse meje. Nastal je nek socialni stik, ki je na koncu morda celo pomembnejši od same predstave. Nismo dobili samo gledališke predstave, temveč tudi veliko prijateljev.«
Predstava Svoje usode krojači je najvidnejše dejanje prve generacije Mladega Mladinskega, programa za vključevanje mladih v gledališče in javni diskurz. V njej dvajset ustvarjalk in ustvarjalcev, rojenih med letoma 2001 in 2006 ter izbranih na javni avdiciji, v sodelovanju z avtorsko ekipo in ob podpori treh članov Slovenskega mladinskega gledališča raziskuje družbena in generacijska, predvsem pa družinska razmerja v času, ko se je svet obrnil na glavo. Izhaja iz vprašanja, kako o družbi mislijo in kako se v njej znajdejo generacije, odraščajoče v času vse večjega nezaupanja in razpadanja obstoječih sistemov, vzgajane na način, ki jih v isti sapi uči skrajnega individualizma in univerzalne strpnosti, ko družbeni razkoli in razlike vedno bolj posegajo tudi v naša zasebna življenja. Kako »družbo znanja, strpnosti in dialoga« doživljajo generacije, ki so neprimerno bolj razmišljajoče kot katerakoli prej in ki so naučene, da morajo znati v vsakem trenutku poskrbeti za lastno (duševno) zdravje in dobrobit, »družbeno dobro« pa je zanje abstrakten pojem, nekaj, po čemer hrepenijo, a za kar nimajo ne načrta ne orodij, s katerimi naj bi ga dosegle?
»Predvsem želimo spročit to, da mladi nismo ne žrtve ne jezni protestniki, ampak povedati, kakšno je naše stanje, kaj doživljamo in kje smo. Vse to pa sporočamo skozi format treh družin.«
Konec januarja 2021, sredi najhujše koronske teme, je bilo sodelujočim mladim zastavljeno vprašanje: kako si predstavljate svetlo prihodnost, kakšne so vaše želje? Temu je sledila tišina, nato pa previdni, skromni, nepretenciozni odgovori, ki so razgalili drugo plat te »fleksibilne, nestanovitne, samozavestne, drzne, prodorne in hitre« generacije prihajajočih mladih, vzgojenih v prepričanju, da je vsak od njih rojen za velike stvari in da jim pripadata tako svet kot prihodnost: strah, negotovost, nemoč, občutek o nesmiselnosti dejavnega vključevanja in nezmožnosti akcije. To je bilo izhodišče za poglobljen proces skupinskega pisanja, v katerem je s pomočjo vodenih improvizacij vsak igralec razvijal svoj lik in na podlagi katerega se je izoblikovala podoba treh sodobnih slovenskih družin in odnosa staršev do vprašanja prihodnosti otrok, kot to vidijo in doživljajo mladi. Prek družin (eno smo zasnovali na prizoru družinskega nasilja, drugi dve pa na prizorih o politični nekorektnosti), prikazanih v naši uprizoritvi, obravnavamo medgeneracijsko odgovornost, rdeča nit pa je vprašanje, kaj se v pregovorno zaprti slovenski družbi, kjer se smejemo navzven, jočemo pa navznoter, skriva za srečno družinsko fasado. Svet, ki se tako izriše pred nami, je poln konfliktov, nasilja, razrednih razlik, družbenih in osebnih hipokrizij in paradoksov, pa tudi želje po razumevanju, smislu, združevanju in preprosto – življenju.
»Ne želimo potlačiti odraslih in povzdignit sebe. Želimo ustvarit situacijo, v kateri bi lahko sodelovali vsi.«
Mlado Mladinsko
Program deluje po načelu vajeništva, v njem pa pripadniki različnih generacij – mladi mladinci in člani avtorske ekipe – v procesu sodelujejo kot enakovredni sogovorniki in soavtorji. Klasično hierarhično razmere učitelj – učenec zamenjuje razmerje mojster – vajenec, v katerem je starejši mlajšemu hkrati mentor in enakovreden soustvarjalec, prenašalec vednosti in enakovreden sogovornik. Bistveni del programa je tudi »ostrenje misli«, vadba v prepoznavanju sočasnega družbenega dogajanja in refleksija o njem, artikulacija lastnega, argumentiranega mnenja glede posamičnih družbenih pojavov in dogodkov ter iskanje načinov za vključevanje tega mnenja v javni diskurz. V ta namen sodelujoči mladi ob individualnem vodstvu mentorjev ustvarjajo vsak svoj gledališki esej, pripravljajo intervjuje in se vključujejo v javne debate, vzpostavili pa smo tudi sodelovanje s časnikom Dnevnik, v katerem mladinke in mladinci vstopajo v dialog s priznanimi kolumnisti.
»Mlado mladinsko je postalo skupnost, v kateri lahko govorimo o tematikah, ki nas težijo. Zdi se mi, da bi jo bilo dobro širiti. Skupnost, ki ima posluh in čas za vse, lahko spreminja svet, pa čeprav je majhna.«
Avtorski projekt v okviru programa Mlado Mladinsko
Slovensko mladinsko gledališče in KD Pripovedovalski Variete sta v okviru programa Mlado Mladinsko ustvarila predstavo z naslovom Svoje usode krojači. Gre za celoletni ustvarjalno-učni proces, namenjen vključevanju mladih v gledališče in javni diskurz. Poleg predstave pa v njegovem okviru nastajajo še gledališki eseji, ki bodo prikazani v drugem delu sezone. Režiserka predstave je Ana Duša, ki pa je besedilo tekom ustvarjalnega procesa ustvarila skupaj z dijakinjami in dijaki. Predstavo si boste lahko premierno ogledali v petek 21. 1., in soboto 22. 1., več TU.
»Nekaj, kar se je začelo kot gledališko-umetniški proces, je preraslo vse meje. Nastal je nek socialni stik, ki je na koncu morda celo pomembnejši od same predstave. Nismo dobili samo gledališke predstave, temveč tudi veliko prijateljev.«
Predstava Svoje usode krojači je najvidnejše dejanje prve generacije Mladega Mladinskega, programa za vključevanje mladih v gledališče in javni diskurz. V njej dvajset ustvarjalk in ustvarjalcev, rojenih med letoma 2001 in 2006 ter izbranih na javni avdiciji, v sodelovanju z avtorsko ekipo in ob podpori treh članov Slovenskega mladinskega gledališča raziskuje družbena in generacijska, predvsem pa družinska razmerja v času, ko se je svet obrnil na glavo. Izhaja iz vprašanja, kako o družbi mislijo in kako se v njej znajdejo generacije, odraščajoče v času vse večjega nezaupanja in razpadanja obstoječih sistemov, vzgajane na način, ki jih v isti sapi uči skrajnega individualizma in univerzalne strpnosti, ko družbeni razkoli in razlike vedno bolj posegajo tudi v naša zasebna življenja. Kako »družbo znanja, strpnosti in dialoga« doživljajo generacije, ki so neprimerno bolj razmišljajoče kot katerakoli prej in ki so naučene, da morajo znati v vsakem trenutku poskrbeti za lastno (duševno) zdravje in dobrobit, »družbeno dobro« pa je zanje abstrakten pojem, nekaj, po čemer hrepenijo, a za kar nimajo ne načrta ne orodij, s katerimi naj bi ga dosegle?
»Predvsem želimo spročit to, da mladi nismo ne žrtve ne jezni protestniki, ampak povedati, kakšno je naše stanje, kaj doživljamo in kje smo. Vse to pa sporočamo skozi format treh družin.«
Konec januarja 2021, sredi najhujše koronske teme, je bilo sodelujočim mladim zastavljeno vprašanje: kako si predstavljate svetlo prihodnost, kakšne so vaše želje? Temu je sledila tišina, nato pa previdni, skromni, nepretenciozni odgovori, ki so razgalili drugo plat te »fleksibilne, nestanovitne, samozavestne, drzne, prodorne in hitre« generacije prihajajočih mladih, vzgojenih v prepričanju, da je vsak od njih rojen za velike stvari in da jim pripadata tako svet kot prihodnost: strah, negotovost, nemoč, občutek o nesmiselnosti dejavnega vključevanja in nezmožnosti akcije. To je bilo izhodišče za poglobljen proces skupinskega pisanja, v katerem je s pomočjo vodenih improvizacij vsak igralec razvijal svoj lik in na podlagi katerega se je izoblikovala podoba treh sodobnih slovenskih družin in odnosa staršev do vprašanja prihodnosti otrok, kot to vidijo in doživljajo mladi. Prek družin (eno smo zasnovali na prizoru družinskega nasilja, drugi dve pa na prizorih o politični nekorektnosti), prikazanih v naši uprizoritvi, obravnavamo medgeneracijsko odgovornost, rdeča nit pa je vprašanje, kaj se v pregovorno zaprti slovenski družbi, kjer se smejemo navzven, jočemo pa navznoter, skriva za srečno družinsko fasado. Svet, ki se tako izriše pred nami, je poln konfliktov, nasilja, razrednih razlik, družbenih in osebnih hipokrizij in paradoksov, pa tudi želje po razumevanju, smislu, združevanju in preprosto – življenju.
»Ne želimo potlačiti odraslih in povzdignit sebe. Želimo ustvarit situacijo, v kateri bi lahko sodelovali vsi.«
Mlado Mladinsko
Program deluje po načelu vajeništva, v njem pa pripadniki različnih generacij – mladi mladinci in člani avtorske ekipe – v procesu sodelujejo kot enakovredni sogovorniki in soavtorji. Klasično hierarhično razmere učitelj – učenec zamenjuje razmerje mojster – vajenec, v katerem je starejši mlajšemu hkrati mentor in enakovreden soustvarjalec, prenašalec vednosti in enakovreden sogovornik. Bistveni del programa je tudi »ostrenje misli«, vadba v prepoznavanju sočasnega družbenega dogajanja in refleksija o njem, artikulacija lastnega, argumentiranega mnenja glede posamičnih družbenih pojavov in dogodkov ter iskanje načinov za vključevanje tega mnenja v javni diskurz. V ta namen sodelujoči mladi ob individualnem vodstvu mentorjev ustvarjajo vsak svoj gledališki esej, pripravljajo intervjuje in se vključujejo v javne debate, vzpostavili pa smo tudi sodelovanje s časnikom Dnevnik, v katerem mladinke in mladinci vstopajo v dialog s priznanimi kolumnisti.
»Mlado mladinsko je postalo skupnost, v kateri lahko govorimo o tematikah, ki nas težijo. Zdi se mi, da bi jo bilo dobro širiti. Skupnost, ki ima posluh in čas za vse, lahko spreminja svet, pa čeprav je majhna.«
