Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Jože Plečnik (1872-1957) arhitekt odličnosti * S »Čašo opojnosti« v literarno zgodovino * Raziskovalec flore, vegetacije in zgodovine botanike na Slovenskem
Pred 150 leti (1872) se je v Ljubljani rodil arhitekt, oblikovalec in urbanist svetovnega slovesa Jože Plečnik. Svojo uspešno poklicno pot je začel na prehodu iz 19. v 20. stoletje na Dunaju. Bil je učenec utemeljitelja arhitekture 20. stoletja Otta Wagnerja. Pozneje je bil deset let profesor na umetnoobrtni šoli v Pragi, leta 1921 pa je v Ljubljani postal profesor na novo ustanovljene tehniške fakultete. *Posnetek Je povedal dr. Damjan Prelovšek umetnostni zgodovinar ter odličen poznavalec dela in življenja Jožeta Plečnika. Še pred odhodom iz Prage ga je češkoslovaški predsednik Masaryk imenoval za arhitekta Praškega gradu. Prenovo je vodil do jeseni leta 1934. V Ljubljani je pred drugo svetovno vojno pripravil nekaj monumentalnih projektov, kot so na primer Narodna in univerzitetna knjižnica, novi magistrat, Vrt vseh svetih, znan kot Plečnikove Žale, in ljubljanska tržnica. V Prekmurju je načrtoval cerkev Gospodovega vnebovhoda v Bogojini, Ljudsko posojilnico v Celju in lovski dvorec kralja Aleksandra v Kamniški Bistrici. Njegovo delovanje je seglo tudi v druge dele nekdanje Jugoslavije, med drugim je ustvaril cerkev sv. Antona v Beogradu. Vojno je prebil ob snovanju načrtov za prihodnjo Ljubljano. V spremenjenih povojnih razmerah – Plečnik svoje globoke vernosti ni nikoli skrival – ga je od novih oblastnikov podpiral le kulturni minister Ferdo Kozak. Prešernova nagrada, ki jo je Jože Plečnik dobil leta 1949, pa je napovedala nova naročila, predvsem v podobi spominskih znamenj žrtvam vojne.
Oton Župančič poleg Ivana Cankarja velja za najpomembnejšega in največjega predstavnika slovenske moderne. Rodil se je leta 1878 v Vinici pri Črnomlju. Na Dunaju je študiral zgodovino in zemljepis, a študija ni končal. Po Aškerčevi smrti je postal ljubljanski mestni arhivar, nato pa upravnik Slovenskega narodnega gledališča. Pesniti je začel že v gimnaziji. Tam se je tudi pridružil članom slovenske moderne. Leta 1899 je izšla njegova prva pesniška zbirka “Čaša opojnosti”, zadnja, predvsem s pesmimi iz narodnoosvobodilnega boja, z naslovom “Zimzelen pod snegom” pa leta 1945.
Na Gregorjevo — otec, še veš? — se ptički ženili so, za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so; midva preko ceste sva slušala …
»Čuješ živ-živ?
To je »živio« — zdaj starešina je mladi napil.«
In ko razleteli se svatje iz meje so z vriščem, povlekel si me za rokav in mi rekel, naj iščem.
Pa — s čudom še v srcu in strahoma — v mejo iskat sem šel, za ptiči in njihovim pirom paberkovat sem šel: in glej, tam pod grmom, pod gabrovim — majhnih potic, in sladkega vinca, rožičev, in fig, vseh slaščic.
»Pa ne bo jih nazaj več?« — »Ne, to so vse tebi pustili, kar ti si jim trosil pozimi, so zdaj ti vrnili.«
Je Oton Župančič leta 1908 zapisal v Dumi. Ob pesniškem delu je bil še dramatik in esejist, pomemben pa je tudi njegov prevajalski opus.
Začetnik pedagoške in raziskovalne dejavnosti na področju botanike, Viktor Petkovšek, se je rodil leta 1908 v Litiji. Po doktoratu na prirodoslovno-matematično-filozofski fakulteti v Ljubljani je od leta 1932 poučeval na srednjih šolah v Ljubljani in Mariboru. Po koncu vojne je postal predavatelj na agronomski fakulteti v Ljubljani, pozneje pa redni profesor za botaniko in fitocenologijo (preučevanje rastlinskih združb) na biotehniški fakulteti. Raziskoval je floro, vegetacijo in zgodovino botanike na Slovenskem ter objavil približno 90 znanstvenih in strokovnih člankov. Za svoje delo je Viktor Petkovšek prejel naše najvišje priznanje za dosežke s področja biotehničnih ved – Jesenkovo priznanje.
