Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
70 let od brutalnega napada na škofa Antona Vovka v Novem mestu * O družbeni vlogi sociologije * Farmacevt, zapisan gledališču * France Bučar spregovoril na zasedanju Sveta Evrope v Strasbourgu
Pravnik in sociolog Jože Goričar je bil eden izmed pionirjev in utemeljiteljev sodobne slovenske in jugoslovanske sociologije. Rodil se je leta 1907 v Mozirju. Na ljubljanski pravni fakulteti je leta 1931 doktoriral in se nato posvetil odvetništvu. Med vojno je bil na prisilnem delu v Nemčiji, leta 1944 pa je odšel v partizane. Leta 1957 je bil izvoljen za rednega profesorja sociologije na pravni fakulteti v Ljubljani, leta 1976 pa za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V svojem znanstvenem opusu se je posvečal sociološki interpretaciji države in prava, razvoju socioloških teorij ter opredelitvi predmeta in družbene vloge sociologije.
Gledališki igralec in režiser Fedor Gradišnik je sicer na praški univerzi diplomiral iz farmacije, vendar je že od otroških let nastopal v dramskem odseku celjskega pevskega društva, pozneje pa vodil dijaško gledališče. Po prvi svetovni vojni je deloval v gledališčih na Jesenicah in v Celju. Kot režiser je bil zvest dramskemu besedilu, kot igralec pa se je izkazal z odlično odigranimi vlogami Cankarjevih, Župančičevih, Novačanovih in Kreftovih likov. Med drugo svetovno vojno so ga nemški okupatorji izgnali v Srbijo, takoj po drugi svetovni vojni pa se je vrnil v Celje, zbral tamkajšnje gledališčnike, postal upravnik na novo ustanovljenega poklicnega gledališča in ga vodil do začetka šestdesetih let. Fedor Gradišnik se je rodil leta 1890 v Hrastniku.
V nedeljo, 20. januarja pred 70. leti, so nasprotniki Katoliške cerkve brutalno napadli ljubljanskega pomožnega škofa, poznejšega nadškofa Antona Vovka. Prvi napad se je zgodil v kupeju železniškega vagona pred postajo v Novem mestu v času, ko je vlak v temi peljal skozi predor pred Mirno Pečjo. Tedaj je neznanec škofa in ljudi ob njem polil z vnetljivim karbolinejem. Ko je pozneje s spremstvom prispel na železniško postajo, ga je tam pričakala skupina okoli štiridesetih razjarjenih demonstrantov in ga pridržala. Sledilo je žaljivo vpitje, pljuvanje in grobo norčevanje. V nadaljevanju so ga zrinili nazaj v železniški vagon in potem med prerivanjem polili z bencinom, na drugi strani je nekdo pritaknil vžigalico … Škofu je uspelo sleči si goreči plašč, a je bil kljub temu močno opečen. V miličnikovem spremstvu je odšel v čakalnico, kjer naj bi bil varen, a mu je množica sledila. Tam je moral stopiti na mizo in poslušati zmerjanje in preklinjanje. V tem času sta prispela miličnika in ga pospremila nazaj v vagon. Prispel je tudi zdravnik in ugotovil, da mora v bolnišnico, da bi ga oskrbel. Želel je, da odide v bolnišnico, škof je odklonil, saj je vedel, da množica tega ne bo dopustila. Zdravnik se je vrnil v bolnišnico. Pozneje je prispel rešilni avto, škof je vstopil, vendar mu množica ni dovolila odpeljati. Zdravnik se je vrnil in mu skupaj z medicinsko sestro oskrbel rano. Po dobrih štirih urah je vlak odpeljal proti Ljubljani in tam je škof Anton Vovk poiskal zdravniško pomoč. V bolnišnici je zaradi opeklin tretje stopnje ostal 25 dni. Napad na škofa Vovka, ki je bil tistega dne namenjen v župnijo Stopiče k blagoslovu obnovljenih orgel, je bil eden najbrutalnejših napadov na kakšnega cerkvenega dostojanstvenika na Slovenskem. *Posnetek Je v posnetku nastalem na začetku šestdesetih let povedal nadškof Anton Vovk. O dogodku na železniški postaji v Novem mestu so poročali tudi svetovni mediji, to pa je porazno vplivalo na mednarodni ugled Jugoslavije. Samo dejanje je bilo uvod v obdobje najhujših pritiskov na Cerkev in verujoče. Decembra 1952 je jugoslovanska vlada pretrgala diplomatske odnose z Vatikanom. Anton Vovk je v pismu, ki ga je napisal arhitektu Jožetu Plečniku – ta je 23. januarja tistega leta slavil 80-letnico –, zapisal: »Ne toliko kot bolečine, me boli surovost slovenskega naroda.«
Leta 1988 je pravnik dr. France Bučar dobil priložnost nastopiti na rednem zasedanju Sveta Evrope v Strasbourgu. Zainteresirane člane evropskega parlamenta je seznanil s svojo oceno razmer v socialistični Jugoslaviji. Med drugim je povedal, da vsaka neposredna pomoč, posebno finančna, vladam socialistih držav – tudi jugoslovanski – omogoča, da se izognejo neizogibnemu, namreč uskladitvi svojega gospodarskega sistema z realnostjo tržnoblagovnih zakonitosti. Finančne pomoči pa da niso sposobne preoblikovati v zdrav gospodarski razvoj. V slovenskem političnem vodstvu je prevladala ocena, da je to, kar je storil Bučar, »enako nacionalnemu izdajstvu«.
