Glasbena cesta 2.3.1.5.

Tinsley Ellis: Devil May Care

Tokrat v energični družbi prekaljenega veterana južnjaškega blues rocka in njegovega koronskega albuma.

tinsley elliscover
foto: Al Cov FR

Manj kot dve leti je od tega, ko smo se le nekaj tednov pred izbruhom pandemije covida podali na vožnjo po glasbeni cesti s stodvajset oktansko bluesrockovsko mešanico s takratnega novega albuma Tinsleyja Ellisa »Ice Cream In Hell«. 21. januarja bo pri chicaški založbi Alligator, ki sodi med največje in hkrati tudi najbolj zagnane izdajatelje bluesa in tudi blues rocka v zadnjih desetletjih, izšel že naslednji.  Alligator je nastala leta 1971. Njeno gonilno kolo je štiriinsedemdesetletni glasbeni novinar in poslovnež Bruce Iglauer. V slabega pol stoletja je izdala okoli 300 albumov bluesa in blues rocka, med njimi številne antološke. Med nominiranci za grammyja za najboljše blues albume lanskega leta so se v shujšanem korona letu znašle trije, ki smo jih predstavili tudi na naši glasbeni cesti: »100 Years of Blues« Elvina Bishopa & Charieja Musselwhitea, »Uncivil War« Shemekie Copeland in »662« Christonea »Kingfisha« Ingrama. Lani je bil med nominiranci tudi štiriinšestdesetletni bluesrockovski kitarist in pevec Tinsley Ellis. Slednji sodi že od prvega albuma za Alligator leta 1988 med najbolj cenjene predstavnike južnjaškega bluesa in rocka. Odraščal je na Floridi ob glasbi britanskih izvajalcev rocka iz druge polovice šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zatem je odkril ameriške izvajalce bluesa, vedno bolj pa se je navduševal tudi nad južnjaškim rockom. Konec osemdesetih let in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je izdal več odmevnih albumov južnjaško obarvanega in lepo tekočega bluesrocka, pretežno za založbo Alligator. Leta 2017 se je z albumom  »Winning Hand« vrnil pod njeno streho. Album  »Ice Cream In Hell«  iz leta 2020 je bil sočen primer južnjaškega blues rocka s trdnimi in občasno večkrat tudi trdimi rockovskimi koreninami, kar izdatnim ščepcem soula in polstoletno južnjaško rockovsko patino. A se je Tinsley Ellis že mesec dni in pol po njegovem izidu sredi promocijske turneje znašel med takratnimi korona osmoljenci. Vsi koncerti od srede marca naprej so bili odpovedani in po štiridesetih letih so se mu prvič zaprla vrata do odrov. Čakala ga je 3000 kilometrov dolga vožnja med prizoriščem zadnjega koncerta in domačo Atlanto. Že med njo se je odločil, da ne bo počival, temveč da  se bo vrgel v pisanje novih skladb in v snemanja v domačem studiu. Začelo se je s poslušanjem skladb mladostnih glasbenih herojev. Hkrati je z različnih koncev domače hiše v studio znosil vso opremo, ki je že desetletja ni uporabljal: stare ojačevalce, električni klavir, kitarske efekte. Poigraval se je z njimi in začel pisati nove skladbe. Že mesec dni po prihodu domov je na  spletu objavil prvo med njimi in čakal na povratne informacije zvestih poslušalcev. V osemnajstih mesecih ji je sledilo še okoli 200.  Izbor desetih, za katere je prejel najboljši odziv, je v družbi tria močnih glasbenikov, tudi prijateljev, posnel v prestižnem studiu Rock House v Tennesseju.  Z novim albumom z naslovom »Devil May Care«  je še nadgradil sočno glasbo s predhodnega albuma in skladbe z njega bodo pravi balzam za častilce polnokrvnega, lepo tekočega južnjaškega blues rocka. Cesta čaka. Zakaj se še praskate tam nekje? Še 99 dni vožnje skozi Mordor...

 

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družabna omrežja (Twitter, Facebook, Instagram, YouTube...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikom.

S pritiskom na "v redu" se strinjate z uporabo piškotkov! Več o piškotkih

 

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družabna omrežja (Twitter, Facebook, Instagram, YouTube...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikom.

S pritiskom na "v redu" se strinjate z uporabo piškotkov! Več o piškotkih

 

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družabna omrežja (Twitter, Facebook, Instagram, YouTube...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikom.

S pritiskom na "v redu" se strinjate z uporabo piškotkov! Več o piškotkih