Na današnji dan

9. januar

Drago Medved (1947-2016) publicist in kulturni ustvarjalec * »Buči morje adrijansko …« * Mojster balad in romanc * Dražgoška bitka

9_Medved
Drago Medved: Slovenski Dunaj
foto: wikipedia.org

Med pomembne skladatelje slovenskega preporoda sodi tudi Anton Hajdrih, ki se je rodil pred 180 leti v Ljubljani. Bogoslovje je študiral v Ljubljani, solopetje in kompozicijo pa na konservatoriju v Pragi. Od leta 1873 je kot zborovodja deloval v slovenski čitalnici ter ustanovil pevski kvartet. Ustvarjal je predvsem vokalno glasbo, še posebno moške zbore in četverospeve. Veliko zborovskih skladb Antona Hajdriha je zaradi ljudskosti ponarodelo, to še zlasti velja za Jenkovo pesem “Jadransko morje”, ki je budila slovenskega duha in vero v prihodnost. *Posnetek Slišali smo odlomek pesmi Jadransko morje v izvedbi Moškega pevskega zbora Branik, posneto leto 1969. Dirigent je bil Gvido Filipič.

Duhovnik, pesnik, prevajalec in urednik Anton Aškerc je po maturi na celjski gimnaziji v Mariboru začel študij bogoslovja. Je pa njegov svobodomiselni duh dopuščal dvom o verskih dogmah. Kot duhovnik je prihajal v navzkrižje s svojim poklicnim poslanstvom in predstojniki, zato je pogosto doživljal prestavitve v oddaljene župnije. Pesniško se je najprej posvetil liriki in leta 1882 začel objavljati balade in romance, potem pa se je skoraj povsem posvetil epski poeziji. Njegova epika je bila realistična in je izražala narodno zavest. Aškerc je opozarjal tudi na socialna vprašanja, obtoževal veljavni družbeni red ter se vse bolj nagibal k idejam pravičnejše družbe. Leta 1898, ko so ga predčasno upokojili, je po posredovanju župana Ivana Hribarja postal ljubljanski mestni arhivar. Anton Aškerc je s svojo epsko pesmijo v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja veliko prispeval k popolnejši podobi takratne realistične literature in znova uveljavil pomen pripovedne poezije. Po mnenju literarnega zgodovinarja dr. Ivana Prijatelja veljata Aškerčev Mejnik in Levstikov Ubežni kralj za najboljši slovenski baladi, v katerih je »vsaka beseda bleščeč žarek in vsak stavek dejanje zase.« Anton Aškerc se je rodil leta 1856 v Globokem pri Rimskih Toplicah.

Leta 1942 je nemška policija v Dražgošah nad Železniki začela ofenzivno akcijo proti Cankarjevemu bataljonu. Okupacijske sile so spoznale, da želi gorenjsko osvobodilno gibanje z zasedbo Dražgoš pokazati svojo moč. Tako je vas na robu Jelovice, sredi Gorenjske, za katero se je govorilo, da bo postala del nemške države, postala pomemben preizkus nemške moči. Partizani so v spopadih vztrajali do 11. januarja, ko so se morali umakniti proti Jelovici. Nemci so po zavzetju Dražgoš ustrelili 42 domačinov, vas požgali, pogorišče pa zravnali z zemljo. Požgali so tudi cerkev Svete Lucije, v kateri so stali štirje znameniti baročni oltarji iz 17. stoletja, ki so veljali za najlepše zlate oltarje na Slovenskem. Nekaj domačinom se je pred miniranjem cerkve posrečilo, da so oltarje v njej razstavili in jih odpeljali v kapucinski samostan v Škofjo Loko. Zdaj so na ogled v muzeju na loškem gradu.

Drago Medved se je v svojem časnikarskem in publicističnem delu posvetil predvsem domoznanstvu, naravni in kulturni dediščini ter vinski kulturi oziroma enogastronomiji. Že leta 1966 je bil med ustanovitelji celjske literarne revije Obrazi, nadaljeval je kot njen urednik in nam, gimnazijcem, delal veselje s kakšno objavo pesmi. Leta 1971 je bil med snovalci Tedna domačega filma v Celju, ki ga je vodil desetletje. V devetdesetih letih se je zapisal med samostojne ustvarjalce in napisal vrsto filmskih scenarijev, monografij slovenskih krajev, se preizkusil v slikarstvu in izdal pesniško zbirko Botritis. Pomembna je njegova bibliografija, povezana s kulturo uživanja vina, od Trte življenja, Vinskega brevirja, Najlepših trt na Slovenskem do Sto resnic o vinu in drugih. Svojih več kot dvajset knjižnih naslovov je sklenil z razširjenim ponatisom odmevne knjige o pečatu, ki so ga znameniti Slovenci pustili Dunaju. *Posnetek Drago Medved – rodil se je pred 75 leti na Ponikvi – je za publicistično delo leta 1995 v Weimarju prejel zlato medaljo mednarodnega Reda svetega Fortunata.