Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Verigarji – poštna znamka iz leta 1919 * Prva bolnišnica za duševno bolne pri nas * Za enako delo – enako plačilo * Podjetnik in kulturnik iz Doline pri Trstu
Z avstrijsko ustavo marca leta 1849 so prišle vse dobrodelne ustanove v deželno last. Tako je tudi ljubljansko bolnišnico dobila Dežela Kranjska. Kmalu se je pokazalo, da je premajhna, saj je bilo bolnikov, tudi duševnih, vse več. Leta 1870 se je v civilni bolnišnici na Ajdovščini v Ljubljani zdravilo že 50 duševnih bolnikov, šestdeset pa so jih nagnetli v neustrezne prostore na Poljanskem nasipu. Tedaj je s slovitim referatom z naslovom “Blaznice, kokršne morajo biti in kaj je njih namen” nastopil doktor Karel Bleiweis in predlagal, da bi kupili Krisperjevo posestvo na Studencu v Polju pri Ljubljani ter na njem zgradili ustrezno bolnišnico. Na današnji dan leta 1881 je bila Deželna blaznica Studenec, prva bolnišnica za duševno bolne na Slovenskem, odprta, vanjo pa so naselili 77 bolnikov.
Učiteljica Janja Miklavčič je bila leta 1898 med pobudnicami za ustanovitev Društva slovenskih učiteljic, ki se je trudilo uresničiti načelo: za enako delo enako plačilo. Plače učiteljev so bile namreč takrat višje; začasna učiteljica je, na primer, prejela 400 goldinarjev na leto, njen kolega pa sto goldinarjev več. Na zahteve učiteljic je odgovoril Engelbert Gangl, urednik strokovnega lista “Učiteljski tovariš”. Menil je, da ne bi bilo prav, če bi imela učiteljica, ki je samska, tolikšno plačo kakor učitelj, ki ima osem ali več otrok, saj bi v tem primeru celo nadučitelj živel v uboštvu v primerjavi z učiteljico damo, ki bi se lahko zabavala po letoviščih. Namen Društva slovenskih učiteljic je bil tudi zbirati denarno pomoč obolelim kolegicam in denar za čas po izstopu iz službe ter spodbujati nadaljnje izobraževanje. Janja Miklavčič se je zavzemala za ustanovitev dekliških meščanskih šol, v katerih bi dekleta dobila podlago za nadaljnje strokovno izobraževanje, ter da bi na meščanskih šolah poučevale strokovno usposobljene učiteljice. Pisala je tudi strokovne članke ter prevajala iz nemščine, italijanščine in češčine. Janja Miklavčič se je rodila leta 1863 v Ljubljani.
Poznejši veleposestnik, politik, podjetnik in glasbenik Josip Pangerc se je rodil leta 1868 v Dolini pri Trstu. Še ne 20 let star je postal tajnik občine Dolina pri Trstu, bil pozneje njen župan in štirikrat nadžupan, pa cesarski in kraljevi deželni odbornik, ustanovitelj področnih vinarskih in kmetijskih zadrug ter ustanovitelj in ravnatelj hranilnice in posojilnice v Dolini. V občini je uvedel izključno slovensko uradovanje, zaslužen pa je tudi za zgraditev novih šol v Dolini, Boljuncu, Borštu, Ospu in Ricmanjih. Vsestranski je bil tudi na kulturnem področju: bil je organist, skladatelj in pevovodja. Med drugimi je ustanovil slovensko izobraževalno in pevsko društvo “Valentin Vodnik”, s katerim je leta 1905 nastopil tudi na slavnostnem odkritju Prešernovega spomenika v Ljubljani.
Slovenci smo dobili svoje prve lastne poštne znamke po propadu avstro-ogrske monarhije in po ustanovitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Predhodnice naših prvih znamk so tako imenovane celjske izdaje. To so avstrijske znamke, pretiskane s poudarjenim napisom “Slovenija”, ki pa nikoli niso bile v rednem poštnem prometu. *Posnetek Pravi magister Bojan Bračič, predsednik filatelistične zveze Slovenije. Prve povsem slovenske znamke so znameniti verigarji. Prvo serijo so izdali 3. januarja 1919. Osnutke zanje je naredil slikar Ivan Vavpotič, ime pa so dobile po motivu sužnja, ki trga verige. Za verigarja je Vavpotiču poziral znani orodni telovadec in poznejši dobitnik olimpijske medalje Stane Derganc. Znamke so natisnili v Ljubljani in na Dunaju. V letih 1919 in 1920 so bile v rabi v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter v Vojvodini. Skupna naklada verigarjev pa je dosegla kar 180 milijonov znamk.
