Kulturni fokus

Bhagavadgita, Gospodova pesem

V samem jedru indijske civilizacije je veliki ep Mahabharata. V samem jedru Mahabharate pa je Bhagavadgita, Gospodova pesem, v kateri so strnjene najbolj temeljne ideje hindujske metafizike in etike.

Krishna_and_Arjun_on_the_chariot,_Mahabharata,_18th-19th_century,_India (1)
Pogovor med Kršno in Ardžuno pred bitko pri Kurukšetri, 18. stol.
foto: Wikipedia (javna last)

Ko bi vzeli Homerjevo Iliado, ji pridodali Odisejo in postopek ponovili še desetkrat, tedaj bi navsezadnje dobili delo, ki bi po dolžini vsaj približno doseglo Mahabharato, osrednji indijski ep in z naskokom najobsežnejšo pesnitev v človeški zgodovini. Kar 100.000 šlok oziroma kitic dolga Mahabharata, katere osrednja pripovedna nit se sicer vrti okoli vojne za prestol med Pandovci in Kurovci, dvema vejama vladarske rodbine v kraljestvu Hastinapura, je pravzaprav tako obsežna, da v Indiji zatrjujejo, da česar v epu ni, to sploh ne obstaja. Mahabharata je, drugače rečeno, knjiga–svet, literarno delo, ki v sebi zajema totaliteto človeške bivanjske izkušnje.

Tako se v epu napeto in  kratkočasno zunanje dogajanje prepleta oziroma spaja s pretanjenimi razglabljanji o človekovi naravi, o njegovem razmerju do božanskega, o njegovem hrepenenju po odrešitvi iz začaranega kroga rojstev in smrti pa tudi o njegovih tuzemskih, zgodovinskih, socialnih dolžnostih in obveznostih. Zavoljo vsega tega v Mahabharati lahko prepoznamo temeljni kamen, na katerem je sezidana veličastna zgradba indijske civilizacije. A ker je ta pesnitev tako neverjetno obsežna, jo bodo seveda prebrali le izredno maloštevilni bralke in bralci s stare celine. Kaj pa vsi drugi? Bomo ostali v temi nevednosti? Bo za nas kraljevska pot, ki jo za razumevanje zgodovine, družbe in kulture podceline predstavlja Mahabharata, ostala za vekomaj nedostopna?

No, povsem obupati le ne gre, saj si lahko pomagamo vsaj z Bhagavadgito ali Gospodovo pesmijo, vsega 700 šlok dolgim, v samem sebi razmeroma sklenjenim razdelkom iz šeste knjige Mahabharate, v katerem so na literarno izbrušen in razmeroma jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Poleg tega imamo Bhagavadgito, zahvaljujoč prevajalskim naporom Vlaste Pacheiner Klander, v slovenščini že trideset let, no, zdaj pa smo na naše knjižne police dobili še delo, ki nam Gospodovo pesem pomaga bistveno bolje razumeti. Pred nedavnim je namreč dr. Nina Petek, predavateljica azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, pri založbi Pivec izdala intrigantno razpravo Bhagavadgita : onstran vezi, tostran svobode, sploh prvo domačo interpretativno monografijo o tem neskončno pomembnem koščku Mahabharate. Zakaj Gospodovo pesem brati in kaj nam to delo navsezadnje sporoča, v pogovoru z dr. Petek preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu.