Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana
Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana je v širši javnosti po krivici postala prepoznavna zaradi problematike prostorov v ljubljanskih Križankah. Od tam se bodo, kot je videti, morali v prihodnjem letu izseliti. Vendar to ni tema današnje oddaje Sledi časa. V njej se bomo posvetili zgodovini šole, ki je dala dom številnim mednarodno uveljavljenim umetnicam in umetnikom. Ljudem, ki so tej šoli dali dušo in se po zaključenem šolanju pogosto nanjo vračali – in se še vračajo – kot profesorji. In seveda mladim umetnikom, ki so del te šole zdaj in dogajanje v njej in ob njej najbolj občutijo.
Šola je bila leta 1946 ustanovljena z nekoliko drugačnim namenom. Takrat jo je Ministrstvo za prosveto Federativne ljudske republike Jugoslavije pod vodstvom ministrice Lidije Šentjurc z odredbo ustanovilo kot Šolo za umetno obrt v Ljubljani. V odredbi je pisalo, da naj vzgaja in usposablja gojence za samostojno izdelovanje izdelkov umetne obrti, razlaga ravnatelj Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, Gregor Markelj. Na začetku je bil temu prirejen tudi predmetnik, imeli so oddelke za dekorativno slikarstvo, kiparstvo in rezbarstvo, notranjo opremo, keramiko, umetno kovinarstvo in žensko umetno obrt. Vsemu temu so želeli dodati umetniški pečat pri izdelavi, saj so razumeli, da to prinaša napredek in močno vpliva na prodajo.
Ta šola je postala odskočna deska za vse, ki so želeli svojo poklicno pot posvetiti umetniškemu ustvarjanju. Že na začetku pa je privabljala tiste strokovnjake, ki niso imeli ustrezne izobrazbe, s katero bi lahko posredovali svoja specifična umetniška znanja. Tudi Milena Režun, učiteljica umetnostne zgodovine, s prav tako dolgoletnim stažem, se časov, ki jih mladina danes pozna predvsem iz knjig, spominja z veseljem in dodaja, da takrat ustvarjalnosti ni bilo nič manj, prej obratno. Učitelji na tej šoli so od nekdaj znali prepoznavati v učencih tisto, kar dela razliko med umetnostjo in običajno obrtjo, pa dodaja učiteljica fotografije Sonja Lebedinec. Da tako šolo sodobna družba nujno potrebuje, ne more biti dvoma, dodaja ravnatelj Gregor Markelj. In šola bo tudi ostala zvesta svojemu poslanstvu. Še najbolj tako, da se bo ves čas spreminjala in prilagajala, da bi rezultati njenih učencev nato spreminjali pogled na sodobno oblikovanje in fotografijo. Zato o konkretni prihodnosti ne želi govoriti.
Da je umetnost nekaj, kar moraš čutiti in razumeti, se zavedajo tisti, ki so duša šole tukaj in zdaj. Kot so bili njihovi predhodniki in bodo tisti, ki bodo nekoč sedli v klopi, ki so zdaj njihove. Pina Lenart Vengust, Jakob Gradišar, Emilia Mežan, Taja Malnar, Amalija Černe in Lenart Vivien Lap s svojim razmišljanjem morda bistvo te šole opišejo še bolje kot uradni zgodovinski viri.
Glasbo za oddajo so prispevali duo Silence, Severa Gjurin, Laibach in Tina Marinšek, prav tako nekdanje dijakinje in dijaki te šole.
