Ognjen Radivojević ne prihaja iz kakšne daljne dežele s čisto drugačnim jezikom, kulturo in običaji, ki bi jih lahko primerjali z našimi, zato pa je toliko bolj razmišljal o sami izkušnji selitve in integracije v novo okolje. Še preden je pred desetimi leti prišel v Ljubljano, so namreč njegovo življenje zaznamovale selitve: rodil se je v Sarajevu, med vojno je nekaj časa bival v Nemčiji, večino življenja pa je preživel v Srbiji, predvsem v Novem Sadu. Poleg tega se zadnja leta, čeprav je v Srbiji študiral za učitelja zgodovine, ukvarja z integracijo priseljencev na Slovenski filantropiji, vse to pa je seveda močno zaznamovalo tudi njegovo razmišljanje o priseljenski izkušnji. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Ognjen Radivojević se je rodil v Sarajevu, večino časa je živel v Novem Sadu, v Sloveniji pa se ukvarja z integracijo priseljencev

Ognjen Radivojević ne prihaja iz kakšne daljne dežele s čisto drugačnim jezikom, kulturo in običaji, ki bi jih lahko primerjal z našimi, zato pa je toliko več razmišljal o sami izkušnji selitve in integracije v novo okolje. Že preden je pred desetimi leti prišel v Ljubljano, so namreč njegovo življenje zaznamovale selitve: rodil se je v Sarajevu, med vojno je nekaj časa bival v Nemčiji, večino življenja pa je preživel v Srbiji, predvsem v Novem Sadu. Poleg tega se zadnja leta - čeprav je v Srbiji študiral za učitelja zgodovine - ukvarja z integracijo priseljencev na Slovenski filantropiji. Vse to je seveda močno zaznamovalo tudi njegovo razmišljanje o priseljenski izkušnji, ki pa je, kot pravi, zanj – ker pač izhaja iz prostorov, ki so kulturno blizu našemu – mnogo lažja, kot veliko priseljencem, s katerimi dela danes.

»Če primerjamo Slovenijo in Srbijo, Slovenijo in Bosno … ljudje so še vedno zelo kulturno povezani, obstaja neka dediščina skupne države, ki jo vidimo tudi v zelo podobnem sistemu, recimo šolskem sistemu in podobno. Zato je seveda tem priseljencem lažje, kot recimo nekomu, ki prihaja iz drugega konca sveta. Tukaj si, kako bi rekel, nekako pol-tujec.«

Kljub tem razlikam, še poudarja, pa je selitev za večino ljudi na začetku vedno težka.

»Na začetku je zmeraj težko, predvsem zaradi jezika. Ne vem, koliko ljudje, ki nimajo te izkušnje, sploh lahko razumejo, kako 'hendikepiran' si ti pri udeležbi v kateremkoli pogovoru, kako ne moreš izraziti tega, kar čutiš in misliš, na način, kot bi hotel. Potem sem razmišljal, da se verjetno otroci, preden začnejo govoriti, zelo podobno počutijo, in kolikor so spomnim – ker imam tudi sam otroka – so lahko v tej fazi zelo tečni, preden začnejo nekako z besedami končno razlagati to, kar čutijo.«

Alja Zore