Nina Dragičević, prejemnica letošnje Jenkove nagrade za najboljšo pesniško zbirko
»[N]obenih besed / nobenih opisov / nobenih značilnosti,« preberemo čisto na začetku pesniške knjige To telo, pokončno, za katero je njena avtorica, Nina Dragičević, konec oktobra prejela Jenkovo nagrado za najboljšo zbirko zadnjih dveh let. No, besede potem vendarle pridejo, pridejo v hlastnem, razsekanem, vratolomnem ritmu in krožijo okoli ali – morda bolje rečeno – iz verza v verz zarisujejo tisto točko, v kateri se prečita individualno in skupnostno, v kateri se križata subjektivno izkustvo in objektivni zgodovinski procesi. Točka tega križanja, pogosto travmatičnega, praviloma nasilnega, je, kot menda sugerira že naslov, telo, vedno krhko, vselej ranljivo.
In vendar poezija, ki jo piše Nina Dragičević, ni poezija pobitosti, malodušja ali celo zlomljenosti; prav nasprotno – nekaj ireduktibilno kljubovalnega je v njej, nekaj odprtega v boljšo, bolj humano prihodnost za vse in vsakogar, spričo česar najbrž ni presenetljiva, da je Jenkova žirija To telo, pokončno v svoji obrazložitvi jedrnato označila kot knjigo, ki jo v tem trenutku zanesljivo potrebujemo. Prav res, toda: kako jo brati, kako vstopiti vanjo, kako se v njej naseliti, da bomo z njeno pomočjo navsezadnje mogli odgovoriti na potrebe našega časa, naše tesnobne izkušnje sveta, ki je videti iz dneva v dan bolj temačen, bolj grozeč? – Odgovor iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav Nino Dragičević.
