Naše poti

Razlike med naselji v Prekmurju so še vedno velike

"Jaz sem sicer odraščala v romskem naselju, ampak to kar sem videla v drugih naseljih, me je res šokiralo," pravi Nastja Horvat.

nastja2
Nastja Horvat
foto: Televizija Slovenija / So vakeres

V teku je že četrta izvedba programa Socialne aktivacije za romske ženske »Aktiviraj se« v Novem mestu in Črnomlju, ki ga v partnerstvu z novomeškim Razvojno izobraževalnim centrom izvaja Zavod za izobraževanje in kulturo Črnomelj. Tudi tokratna skupina je polna, kar pomeni, da so v program vključili že 60 romskih žensk iz Bele krajine. Spodbuda za nadaljnje izobraževanje je zelo pomembna, saj kar polovica udeleženk programa nima dokončane osnovne šole, štiri od njih doslej pa imajo končano srednjo poklicno ali tehniško šolo.

»Od trenutno 45 udeleženk, ki so program že zaključile, se jih je 11 zaposlilo, 9 pa se jih je vključilo v nadaljnje izobraževanje, predvsem v program osnovne šole za odrasle in tečaj računalniške pismenosti za odrasle«, pravi strokovna delavka v programu socialne aktivacije za romske ženske, Simona Štirn.

Pred radijski mikrofon smo povabili še 31-letno Nastjo Horvat iz naselja Vanča vas, ki je zaposlena kot strokovna delavka na programu socialne aktivacije pri Razvojno izobraževalnem središču Dvorec Rakičan. Po izobrazbi je ekonomski tehnik. Z nami pa je najprej delila izkušnje dela na terenu, saj sama obiskuje naselja, ki so med manj urejenimi v Prekmurju, razmere v njih spoznava tudi preko udeleženk programa socialne aktivacije.

Po poletni reportaži se vračamo v Pariz, kjer smo raziskovali kako so razmere romske skupnosti urejene v francoski prestolnici. Sociolog in profesor na pariški univerzi, Tomasso Vitale, nas je kmalu po srečanju navdušil z zanimivimi informacijami o preseljevanju Romov v Francijo in predvsem o njihovem položaju v družbi nekoč in danes. Nocoj se bomo v njegovi družbi posvetili romskemu jeziku v Franciji, ki je zelo dinamičen, razgiban in predvsem živ.

»Nisem ravno ponosen na to kakšen odnos ima Francija do romskega jezika. Dobra stran je, da imamo, akademsko gledano, romsko katedro, katere vodja je lani žal umrl. V Parizu imamo še dokumentacijski in medijski center, v katerem se nahaja res veliko literature o Romih in literature romskih avtorjev. Romski jezik pa sicer pri nas ni priznan niti kot manjšinski jezik, niti kot jezik sam, saj Francija ne priznava manjšin, kaj šele etničnih manjšin. Že sama ima dovolj težav z narečji lastnega jezika. Žalostno je, da Romi nikoli niso bili priznani kot del skupne zgodbe, ki imajo svoj jezik, za katerega pa vemo, da je pomemben«, pravi Tomasso Vitale.