Na današnji dan

4. december

Sredi 13. stoletja je Maribor že mesto * Grof omogočil šolanje nadarjenemu slikarju * »Ves način mišljenja in odnos do znanosti ima korenine v antičnih tleh« * Preučevalec duhovne kulture koroških Slovencev

3_Maribor_1681
Statt Marchburg/Maribor okoli leta 1681, G. M. Vischers Käyserlichen Geographi, Topographia Ducatus Stiriae,1681
foto: wikipedia.org

Listina Gotfrida Mariborskega, izdana na današnji dan leta 1254, kaže, da je bil Maribor takrat že mesto. Slabega pol stoletja prej je bil trg in je imel tedenski tržni dan ter letne sejme. Sicer pa se je prvotno naselje začelo razvijati pod najstarejšim mariborskim gradom Bernarda Spanheimskega. Nastalo je kot kolonizacijska vas grajskih podložnikov, vendar se je hitro širilo in kmalu preraslo bližnje zaselke. Kot mostišče na reki Dravi je imelo pomembno vlogo pri ozemeljskih osvajanjih vladajočih knezov. K razvoju mesta Maribora so pozneje veliko pripomogli Babenberžani. Ti so ga naredili za glavno postojanko na poti proti Kranjski in morju. Ohranjen je prepis listine, datirane 4. decembra 1254; hrani ga Koroški deželni arhiv v Celovcu.

Slikar Franc Kavčič je bil prvi umetnik slovenskega rodu, ki je postal direktor dunajske umetnostne akademije. Šolanje na Dunaju, v Bologni in Rimu mu je omogočil grof Filip Cobénzl. Leta 1796 ga je beneška akademija imenovala za člana svojega gremija. Istega leta je bil imenovan za korektorja, nato profesorja in od leta 1820 do smrti za direktorja dunajske akademije. Slikal je v olju, najpogosteje mitološke in svetopisemske prizore, kot so Salomonova sodba, kraljica Estera, sv. Bazilij, Beg v Egipt, Kristus na križu in drugi. Od leta 1808 je vodil slikarski oddelek dunajske porcelanske manufakture. Leta 1823 je postal častni član rimske akademije sv. Luka. Bil je prijatelj kiparja Antonia Canove. Kavčič je po risbi, kompozicijah, koloritu in izbiri tém izrazit neoklasicist. Ohranilo se je tudi približno dva tisoč njegovih risb, sicer pa največ njegovih del hranijo na Dunaju in v Ljubljani, nekaj jih je na Madžarskem, Češkem in v Italiji ter eno v Združenih državah. Slikar Franc Kavčič se je rodil leta 1755 v Gorici.

Med našimi prevajalci je bil tudi Anton Sovrè, eden prvih, ki so znali v sebi združiti filozofa, prevajalca in pesnika. Kot klasični filolog in profesor na ljubljanski univerzi je bil eden najboljših prevajalcev iz klasičnih jezikov. Študiral je na dunajski, graški in ljubljanski univerzi. Med prvo svetovno vojno je bil na fronti, potem pa je poučeval na gimnazijah na Ptuju, v Ljubljani ter v Srbiji. Takoj po drugi svetovni vojni je bil dramaturg v ljubljanski Drami, nato pa do upokojitve profesor grškega jezika in književnosti na ljubljanski univerzi. Dvakrat je dobil Prešernovo nagrado. Ko so z reformo šolstva po drugi svetovni vojni pri nas odpravljali klasične gimnazijske programe, v katerih sta imeli pomembno vlogo grščina in latinščina, je Anton Sovre v uvodu v knjigo O pesništvu leta 1963 zapisal: "Vsa evropska kultura, ves način mišljenja in odnos do znanosti ima korenine v antičnih tleh. Odpravljati antiko iz našega kulturnega življenja se pravi žagati vejo, na kateri sedimo." *Posnetek Klasični filolog in prevajalec Anton Sovre, po katerem se danes imenuje najvišja nagrada za prevajalske dosežke, se je rodil leta 1885 v Šavni Peči pri Zidanem Mostu.

Kulturni delavec in etnolog Pavel Zablatnik je leta 1939 v Celovcu končal študij teologije in nato v Gradcu doktoriral iz filozofije z narodopisno študijo o duhovni kulturi koroških Slovencev. Kot župnik in pozneje kot provizor je deloval predvsem na Koroškem, po drugi svetovni vojni pa je tudi poučeval: najprej na humanistični in realni gimnaziji v Celovcu, nato pa na novi Zvezni gimnaziji za Slovence; v letih od 1968 do 1978 je bil tudi njen ravnatelj. Na slavističnem inštitutu celovške univerze je predaval slovensko narodopisje, koroško slovensko literaturo in didaktiko slovenskega jezika. Bil je v vodstvih več slovenskih društev na Koroškem, deset let predsednik celovške Mohorjeve družbe, urejal je mesečnik “Vera in dom” in več kot tri desetletja sodeloval s celovškim radiem. Njegova narodopisna dela opisujejo predvsem šege in navade življenjskega kroga, letne čase, ljudsko magijo, pripovedništvo, pesništvo in gledališče koroških Slovencev. Kulturna dediščina koroških Slovencev je bila zanj temelj narodnostne identitete. Za svoje delo je prejel več priznanj, med njimi Tischlerjevo nagrado za življenjsko delo ter Murkovo priznanje Slovenskega etnološkega društva. Pavel Zablatnik se je rodil leta 1912 v Bilnjovsu pri Bilčovsu na Koroškem.