Na današnji dan

29. november

France Balantič (1921-1943) tragična usoda enega najboljših slovenskih sonetistov * Literarni zgodovinar in radijec * Prvi načelnik Sokolske zveze * Avnojska pobuda za drugačno Jugoslavijo

29_Balantič
France Balantič: Muževna steblika, DZS 1984, uredil Mitja Mejak
foto: Stane Kocutar

Literarni in gledališki kritik, literarni zgodovinar in urednik France Koblar je na Dunaju diplomiral iz slavistike in latinščine, leta 1941 pa še doktoriral. Za doktorsko disertacijo je uredil Kettejeva zbrana dela in napisal monografsko študijo o njem. V začetnem obdobju po letu 1929 je vodil literarni in dramski program, od leta 1935 do začetka druge svetovne vojne pa je bil vodja uprave in programa Radia Ljubljana. V tem času je bil tudi sodelavec, sourednik in glavni urednik revije Dom in svet, v kateri je aprila 1937 objavil Kocbekov esej Premišljevanje o Španiji. Sredi petdesetih let je bil rektor akademije za igralsko umetnost. France Koblar je bil med prvimi člani slovenskega kluba PEN in že predvojni predsednik Društva slovenskih književnikov. Uredil je dela Ketteja, Gregorčiča, Stritarja, Bevka, Finžgarja, Preglja in Izidorja Cankarja. France Koblar je tudi prevajal pripovedna in dramska dela iz nemške in poljske književnosti. France Koblar se je rodil leta 1889 v Železnikih.

Telovadec Stane Vidmar je končal Mahrovo trgovsko šolo v Ljubljani in nato delal v družinskem dežnikarskem podjetju. Med prvo svetovno vojno je bil avstro-ogrski častnik, leta 1917 pa je dezertiral in se nato kot prostovoljec bojeval na solunski fronti. Telovaditi je začel kot dijak pri “Sokolu” in nato tekmoval na petih mednarodnih prvenstvih; pozneje so jih priznali za svetovna. Na vseh je kot posameznik ali z vrsto prišel na eno izmed prvih treh mest, na slovanskem prvenstvu v Pragi leta 1912 pa je postal slovanski sokolski prvak. Leta 1919 je bil izvoljen za prvega načelnika Sokolske zveze Srbov, Hrvatov in Slovencev. Pozneje se je posvetil vzgoji vaditeljev in bil mednarodni sodnik, po letu 1945 pa je deloval v Telovadni zvezi Slovenije (poznejšem “Partizanu”) ter treniral jugoslovansko olimpijsko reprezentanco. Napisal je več skladb za spremljavo telovadnih vaj in bil tudi slikar samouk. Stane Vidmar se je rodil na današnji dan leta 1891 v Ljubljani.

Pesnik France Balantič je v Ljubljani končal klasično gimnazijo in se vpisal na slavistiko. Pod vplivom Alojza Gradnika, ekspresionizma in katoliškega pesništva je ustvarjal sonete z motivi ljubezni, smrti in vere. Od junija do novembra leta 1942 je bil interniran v italijanskem Gonarsu, po vrnitvi pa se je pridružil protikomunističnemu taboru. Kot pripadnik slovenskega domobranstva je umrl v topniškem napadu Tomšičeve brigade partizanske vojske na domobransko posadko v Krajnčevi hiši v Grahovem. To se je zgodilo šest dni prej, preden bi dopolnil 22 let. Pesmi je začel objavljati pred vojno v reviji Dom in svet in je veljal za najbolj nadarjenega izmed najmlajših sodelavcev. Pisal je sonete, pa tudi oblikovno sproščene pesmi. Njihova osnova je krščansko doživljanje sveta, tematsko je navezan na osamljenost, slutnjo smrti, iskanje smisla življenja in čutenje svetega v človeku. Objavljene in neobjavljene pesmi je France Balantič zbral v rokopisni zbirki Mužévna steblika; izšla je šele po njegovi smrti. Balantič je bil vrsto let po vojni simbol ideološko prezrte slovenske literature. Javno veljavo mu je v veliki meri povrnil raziskovalec dela prezrtih pesnikov in pisateljev, letos preminuli literarni zgodovinar dr. France Pibernik, ki je svoje raziskovanje začel prav z Balantičem, in to še v obdobju nekdanje Jugoslavije. Leta 1989 je izšla njegova knjiga Temni zaliv Franceta Balantiča, pesnika, ki se je rodil na današnji dan pred 100 leti v Kamniku.

V bosenskem mestu Jajcu se je 29. novembra 1943 začelo drugo zasedanje Avnoja, Protifašistične zveze narodne osvoboditve Jugoslavije. Na njem so predstavniki jugoslovanskih narodov sprejeli sklep o ustanovitvi federativne Jugoslavije. Za Slovence je to zasedanje pomembno tudi zaradi potrditve odločitve Osvobodilne fronte, da se matični domovini priključi Slovensko primorje. Sklepi drugega zasedanja Avnoja so bili ustavnega značaja. Tedaj preoblikovana Jugoslavija pa ni postala nov subjekt v mednarodnih odnosih, saj je kljub korenitim notranjepolitičnim spremembam ohranjala kontinuiteto, ustvarjeno od leta 1918 naprej.