Lokalni junak

Stojan Rozman: »Na koncu dneva se vedno vprašam, ali sem dal vse od sebe«

Ko greste v gore z invalidi, pridete drugačni nazaj, zatrjuje Slovenjgradčan, ki je v nesreči pred 25. leti postal tetraplegik. Zdaj med drugim organizira Festival drugačnosti

aa1
Stojan Rozman
foto: Metka Pirc

Stojan Rozman, tetraplegik iz Slovenj Gradca, je najbolj znan po svojem zadnjem projektu, ko je z vozičkom prevozil vse koroške občine in skrbno popisal ovire, s katerimi se v javnem prostoru srečajo invalidi. Šlo je za projekt multimodalne mobilnosti, rezultat pa bo aplikacija, ki bo različnim ranljivim skupinam, ne le invalidom, pomagala pri načrtovanju poti. »Na koncu dneva se vedno vprašam, ali sem dal vse od sebe, če sem naredil kje napako in zakaj,« je dejal. Pravi, da če so poti primerno urejene za gibalno ovirane, so pogosto primerne tudi za večino ostalih prebivalcev iz ranljivih skupin, denimo starejše, mamice z vozički. Navdušen je nad širitvijo mrež kolesarskih poti, saj to tudi invalidom omogoča varnejšo vožnjo in biti na svežem zraku. »Res poskušam gledati čim širše. In vse to me napolni, to je moja baterija, ko dobim informacijo, da sem naredil nekaj uporabnega,« doda.
Tudi sicer je Slovenjgradčan vpet v številne aktivnosti, mnoge so povezane tudi z hobiji iz časov pred nesrečo. Takrat je bil denimo gorski vodnik, zato bi se tudi v hribe še rad vrnil. Vpet je v projekt Planinske zveze Slovenije Gibalno ovirani gore osvajajo.

Poglejte, tule imam lep pogled na Uršljo Goro, kamor še želim pritI.

Pestro življenje invalidov navsezadnje odraža Festival drugačnosti, ki ga prireja Društvo paraplegikov Koroške. Stojan Rozman je pobudnik in organizator. S tem pravi, skuša odstirati ravno to pestro ustvarjalnost invalidov na vseh področjih od literature in naprej, ki je pogosto zakrita javnosti.

Po poklicu je varnostni inženir, zdaj je invalidsko upokojen. In 25 let je že, od kar je od utrujenosti zaspal za volanom, prometna nesreča pa mu je povsem spremenila življenje. A z vsemi aktivnostmi dokazuje, da živi polno življenje.

Če imaš zdravje in podporo, je marsikaj mogoče. Izbrati je treba, kar te veseli, kar zmoreš. Važna je tudi pomoč in razumevanje okolja. Po nesreči se vse spremeni, tudi prijatelji, znanci se zamenjajo.

Ob njem je že več kot 12 let tudi psička Kira, s katero sta uigran tim. Rozman med drugim sodeluje pri mednarodnem projektu, v okviru katerega pripravljajo enotni evropski standard za pse pomočnike in kot pravi, ga bodo kmalu končali.