Elektriko iz vetrnih in sončnih elektrarn lahko shranjujemo v obliki tekočega vodika.
Podnebni vrh v Glasgowu se je pred tednom dni končal z dogovorom o omejitvi globalnega segrevanja. Končno besedilo obenem poziva tudi k odpravi neučinkovitih subvencij za fosilna goriva, države pa naj do konca prihodnjega leta okrepijo svoje cilje za zmanjšanje emisij do leta 2030. Zaradi premalo ambicioznega "nepopolnega" dogovora, se iz znanstvenih in okoljevarstvenih krogov vrstijo kritike. Greta Thunberg je bila slikovita: šlo je za bla bla bla.
Ampak prehod v ogljično nevtralno družbo do leta 2050 ostaja osrednji cilj in zaveza EU. Obnovljivi viri, vetrna in sončna energija, so odvisni od vremena in zato nepredvidljivi, na drugi strani so elektroenergetsko omrežje in uporabniki, ki pričakujejo ali kar zahtevajo stabilnost oskrbe z elektriko. Rešitev predstavlja vodik, ki ga drugače kot elektriko lahko brez težav skladiščimo. Preprosto povedano s presežki elektrike, ki so jo ob ugodnem vremenu proizvedle vetrne in sončne elektrarne, na vodi izvedemo elektrolizo, s čimer se pridobiva vodik (H2). Tega brez težav transportiramo in skladiščimo. Kaj pomeni zeleni vodik, koliko energetskih potreb bi lahko z njim pokrilo svetovno prebivalstvo in ali je njegova lastna cena ekonomsko konkurenčna drugim energentom?
