Od računalništva do fotografije, teka, kolesarjenja do projekta Stareslike
Miloš Toni je najprej stanoval v Starem trgu, potem so se preselili v Begunje pri Cerknici in od tam v Cerknico. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30 leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z Notranjsko.
Leta 1973 se je začel na fakulteti za elektrotehniko študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. Pojem informatike je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na inštitutu Jožefa Štefana, po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Od podjetnika do ...
Podjetje, v katerem je delal tudi Miloš Toni, se je ukvarjalo z računalniškim opismenjevanjem in skupaj s sodelavci je bil pionir pri opozarjanju, da je treba z računalništvom seznaniti tudi vse tiste, ki jim to področje ni osnovna izobrazba ali vsakodnevna služba.
Miloš Toni je počel različne stvari, marsikaj ga je zanimalo in navduševalo in pri 68 letih so se nekatere stvari izkristalizirale. Zelo rad je v naravi.
Kolesarjenje
Miloš Toni je tudi tekel, takole je povedal v enem od intervjujev:
"Pretekel sem šest maratonov: dva na Dunaju, dva v Trstu in po enkrat v Barceloni in Berlinu. Na ljubljanskem smo tekli na 21 km. Tekel sem med leti 1998 in 2008, nato sem prenehal zaradi težav s tetivo, kolesaril pa sem še vedno lahko.."
In kolesarjenje je Miloša Tonija zelo prevzelo.
Fotoaparat
Miloša Tonija je spremljal in ga še vedno povsod spremlja fotografski aparat. Ta ga je zanimal že v osnovni šoli.
Miloš Toni piše:
"Zadnjič sem pregledal svojo zbirko 500.000 obdelanih fotografij in ugotovil sem, da sem prisoten na presenetljivem številu.
V Trumpovi stolpnici imajo ogromna ogledala. To je bilo veliko in tako ravno, da me je prav zamikalo, da bi fotografiral tisto, kar je bilo v njem videti. A kaj, ko mi je pred objektiv kar naprej skakal neki tip v bundi in s fotoaparatom."
"V najinem ribniku ni ena, ampak sta dve žabici. Tudi fotografiranje žabic doma na vrtu je lahko razburljivo."
"Najino tridnevno kolesarjenje sva končala. V bistvu sva od doma kolesarila dva dneva, tretji dan pa sva v glavnem preživela na vožnji z vlakom iz Brežic domov. V prejšnih letih sva imela z vlakom nekaj slabih izkušenj. Enkrat nama celo ni uspelo na vlak s kolesoma, da sva morala domov odkolesariti. Letos pa je bilo vse lepo, celo zelo lepo. Že prvič so nama v Novem mestu dali kartice, ki nama omogočajo brezplačen prevoz z vlakom. V bistvu sva kolesi letos peljala z vlakom štirikrat, ne da bi imela s tem kakršne koli težave. Nasprotno, skoraj z vsemi sprevodniki smo zabavno poklepetali. Kombinacija kolesarjenja in vrnitve z vlakom domov se mi zdi prav idealna."
Ob zgornji sliki je Miloš Toni zapisal:
"Le redko naredim kakšen avtoportret. Menda jih lahko preštejem na prste ene roke. Ampak stranišča pa fotografiram bolj pogosto. Med svojimi potovanji sem naletel na različna in žal mi je, da tega nisem počel še, ko smo dopuste preživljali v jugovzhodni Aziji. Tam je bilo kaj videti. V Oslu pa so bila prav vsa stranišča v kavarnah in restavracijah prostorna, da bi pri nas lahko v vsakem naredil celo stanovanje. To na sliki je bilo v kleti najinega hotela poleg zajtrkovalnice. Všeč so mi bili številni odsevi in zelen odtenek, ki je nastal od številnih prehodov svetlobe skozi steklo. Za takšno fotografijo je potrebno nekaj spretnosti. Poiskal sem pravo višino in pazil, da fotoaparat ni bil nagnjen po nobeni od osi."
Stareslike
V dvanajstih letih, odkar obstaja spletna stran Stareslike, je bilo približno 4300 dni in približno toliko prispevkov so tudi objavili. Osnova za tak prispevek je stara fotografija, o kateri napišejo vse, kar vedo, pove Miloš Toni.
Miloš Toni je zapisal:
"Čas gre hitro, prehito. Če se kdo, se tega zavedamo sodelavci skupine Stareslike. Nazadnje smo se v živo srečali, ko smo proslavili deset let od prve objave. Od takrat vsako jutro objavimo vsaj en prispevek na strani https//stareslike.cerknica.org. Na ta način smo ohranili veliko izročila, ki bi drugače šlo v pozabo."
Projekt Stareslike ima izjemen odziv na Notranjskem, vsak dan spletno stran obiščejo iz vsaj od 300 do 400 osebnih računalnikov, to pomeni od 1300 do 1500 obiskov strani.
Miloš Toni:
"Ponosni smo na ta uspeh. Dobro se zavedamo, da le skupaj lahko ustvarimo tako obširen zapis o naših krajih. Povrhu vsega se še dobro razumemo in se znamo tudi poveseliti. Od začetka smo organizirani tako, da se srečamo le enkrat ali dvakrat na leto, zadnje čase pa zaradi korone še to ne. "
Predavanja in tečaji
Miloš Toni tudi predava, kot zanimivost pove, da vodi en fotografski tečaj že enajst let.
Miloš Toni:
"Tečajniki tečaja Fotopraktikum smo si ogledali TV Slovenija. Pokukali smo v veliko prostorov in se seznanili z nekaj od neskončnega števila opravil, ki tam potekajo. Več kot triurno vodenje je bilo pisano prav nam na kožo. Bolj podrobno smo pogledali ravno tisto, kar nas je najbolj zanimalo. Vodil nas je veteran, ki je celo svoje poklicno življenje preživel v tem okolju, zato so bili razlage in vodenje temu primerne. Še enkrat – nepozabno."
Trenutki zase
Zbrali smo nekaj fotografij in utrinkov iz dnevnika, ki ga vodi Miloš Toni na spletu. Takole je zapisal:
"Zadnjič sva sedela na terasi in med pogovorom sem nenadoma ugotovil, da je na najinem vrtu sedem kotičkov, kjer si občasno vzameva trenutek in se ustaviva. Seveda sva na nekaterih bolj pogosto, na drugih pa le sem in tja. Preveč jih je, da bi vsakega obiskala prav vsak dan.
"Prvi je prišel kotiček v kotu vrta. Miza s štirimi stoli je postavljena pod javor. V drugi polovici popoldneva jo pokrije še senca sosedove hiše. Tako je tu tudi poleti prijetno in kot nalašč za poletno popoldansko kavo."
"Temu kotičku na najinem vrtu je ime dala že pred desetletji moja mama. Imenovala ga je “ognes” (izg. wagnes), kakor so nekdaj v naših krajih rekli nadstrešku. Kotiček uporabljamo kar pogosto. V vročini imava tukaj kosilo, tu posedimo z obiski, primeren je za klepet, pa tudi za branje časopisa. Mirno je, sonce se ne blešči, v vročini je hladno, uporaben pa je tudi v dežju. Električne razsvetljave tu ni. Če se klepet zavleče v večer, si svetimo s svečami."
"Tu pa se ustaviva bolj poredko. Usedeva se za kakšen trenutek in se razgledava po vrtu. Je pa ta kotiček primeren za kakšen telefonski pogovor. Moj telefon znotraj bolj slabo lovi, na tej klopci pa je sprejem neprimerno boljši."
"Včeraj sva pod roštiljem letos prvič zakurila. Zunaj je bilo prijetno toplo. V majici brez rokavov sem bil na terasi do sončnega zahoda – februarja. Šele takrat sva se spomnila, da bi bilo to dobro dokumentirati tudi s fotografijo. Verjetno se bo kmalu precej ohladilo. Nič zato, sezona se je začela. Mraz jo bo prekinil le za kakšen dan, teden."
"Takšnega brancina se razveselim, če ga lahko kupim, prava trofeja. Kako bi bil ponosen šele, če bi ga ujel sam. Namenjen je za najin žar. Dovolj ga bo za štiri. Tolikšno ribo speči v enem kosu na žaru ni hec. Na največjem najinem krožniku gleda čez rob na obeh straneh. Še nekaj centimetrov, da bi bil daljši, pa bi ga moral peči po diagonali žara."
"Takole sem se zjutraj zazrl v nič kaj obetaven dan. Danes bo dež, nikamor ne bova mogla. Uh! Tisti ptič na šipi je nalepljen. Preprečil naj bi, da se kakšen živ ptič ne zaleti v bleščečo šipo."
"Med božičem in novim letom je na najini peči počilo steklo. Tako nisva mogla kuriti, čeprav nama je peč že nekaj let v najini hiši glavno in skoraj edino ogrevalo. Danes so nama skoraj po štirih tednih pripeljali novo steklo, ga namontirali in tako peč spet deluje. Tudi na tej sliki je videti, da mi je odleglo."
Projekti
Miloš Toni ima še en projekt in sicer z naslovom obeležja. Domači pa ga prepričujejo še, da naj se loti zapisovanja svojih spominov.
Za konec
Miloš Toni je ob koncu strnil svoje razmišljanje:
"Že enajst let vodim Fotodnevnik z naslovom Ena na dan (http://1toni.wordpress.com). Vsak dan objavim po eno svojo fotografijo, kar me drži v gibanju in v stiku s fotografijo. Vsak dan se mi ne ljubi še postelje postlati, eno fotografijo pa mi je v teh enajstih letih uspelo objaviti prav vsak dan. Veliko spominov in podrobnosti iz tega časa je že izpuhtelo. Iz objavljenih in ostalih fotografij pa vidim, da je bilo v času, ki ga pokriva fotodnevnik, veliko dogodivščin, aktivnosti, idej, projektov, izletov in potovanj, pa tudi vloženega truda. Da vse skupaj traja že kar nekaj časa, je razvidno tudi iz različnih okvirjev očal, ki jih nosim na fotografijah, še bolj pa se je v tem času spremenila barva mojih las."
