Zakaj bi jo potrebovali? In zakaj je ne bomo dobili?
Čeprav imamo prebivalci nekdanje Jugoslavije in v zadnjem času tudi Ukrajinci bistveno drugačno izkušnjo, večji del stare celine vendarle živi v miru že več kot tri četrt stoletja. To obdobje od konca druge svetovne vojne dalje je pravzaprav tako dolgo, da si velika večina Evropejcev menda sploh ne zna predstavljati hrumenja tankov na cestah ali smrtonosnih letal na nebu, posledično pa se številnim tudi zdi, da vprašanje varnosti stare celine ni prav pereče, še posebej če ga primerjamo z magnitudo drugih kriz, s katerimi se danes soočamo – od globalnega segrevanja do razgradnje socialne države, od epidemije novega koronavirusa do dramatičnega povečevanje obsega elektronskega nadzorovanja.
Kljub temu bolj pozornim opazovalcem svetovnega političnega in gospodarskega dogajanja ni ušlo, da se je v zadnjih letih zgodilo marsikaj zaskrbljujočega, kar bi lahko dolgoročno negativno vplivalo na varnostne razmere v Evropi. Vsestranski vzpon kitajske moči, ruski ozemeljski ekspanzionizem v vzhodni Evropi, neverjetno nepremišljen ameriški intervencionizem na Bližnjem vzhodu, brutalni islamistični terorizem, ki hoče oblikovati svoj kalifat … Razmerja moči med velesilami se očitno spreminjajo, družbeno-politična nestabilnost v številnih manjših državah se temu primerno povečuje, vse to pa utegne že v bližnji prihodnosti korenito vplivati tudi na obrambno-varnostni položaj stare celine nasploh in Evropske unije posebej.
V tem negotovem in tesnobnem položaju so se v Evropski uniji torej začeli krepiti glasovi, ki trdijo, da nas ne bo branil nihče – če se ne bomo branili sami s svojo, evropsko vojsko. V tem smislu so še posebej glasni v Parizu, kjer že leta pozivajo evropske partnerice, naj vendar pošljejo svoje čete v afriški Sahel in tako pomagajo Franciji, ki si južno od Sahare prizadeva poraziti džihadiste ter okrepiti moč in avtoriteto vlad tamkajšnjih držav. No, ko je Avstralija pred tedni dramatično odpovedala več deset milijard evrov vredno naročilo francoskih podmornic in skupaj z Združenimi državami in Združenim kraljestvom ustanovila Aukus, očitno proti-kitajsko zavezništvo izrazito anglosaškega značaja, so v Parizu hitro ugotovili, da bo v geostrateških prerivanjih 21. stoletja pomen Evrope očitno še bistveno manjši kakor je bil v času hladne vojne med Ameriko in Sovjetsko zvezo, to pa pomeni, da sta varnost in stabilnost stare celine precej manj pomembni, kakor sta bili med letoma 1945 in 1989. Temu primerno so se francoski pozivi k ustanovitvi evropske vojske še okrepili.
In vendar ta hip ni videti, da bo iz francoske moke kaj evropskega kruha. Zakaj neki ne? Je evropska vojska institucija, ki je vendarle ne potrebujemo – ali so pač posredi drugačni premisleki in tehtanja? – Odgovor iščemo v tokratni Intelekti na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo tri predavatelje ljubljanske Fakultete za družbene vede: obramboslovko in nekdanjo ministrico za obrambo, dr. Ljubico Jelušič, pa obramboslovca in dekana FDV, dr. Iztoka Prezlja, ter politologa, strokovnjaka za mednarodne odnose, dr. Boštjana Udoviča.
