Sledi časa

Oklepi

Glavni namen oklepa je zaščititi uporabnika pred poškodbami v boju. Vendar pa je bil oklep tudi statusni simbol, zlasti v srednjem veku, ko je bila cena oklepov zelo visoka

maxresdefault
Dr. Tomaž Lazar, NMS
foto: Grega Gutman

V Narodnem muzeju Slovenije so izdali obsežno monografijo z naslovom Oklepi, njen avtor je dr. Tomaž Lazar, muzejski  svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. To je prva izvirna tako obsežna študija v slovenskem jeziku, ki podrobneje pojasnjuje razvoj oklepa in njegovo uporabo od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Kataloško predstavitev predmetov iz muzejske zbirke dopolnjuje pregled pisnih in likovnih virov iz slovenskega prostora. Poseben poudarek je namenjen tudi tehnologiji in konstrukciji različnih vrst zaščitne opreme – tako z vidika eksperimentalne arheologije in sodobnih rekonstrukcij kot metalurških analiz izbranih eksponatov. O tej zares pomembni in temeljni monografiji in vsebinah, ki jih prinaša, bomo govorili v oddaji Sledi časa.

Stalna postavitev zbirke orožja v Narodnem muzeju okrog leta 1945.

foto: Fototeka NMS

V monografiji Oklepi so podrobneje obravnavani osebna zaščitna oprema, oklepi in čelade, številčno najmanjši, a izjemno pomemben del zbirke. Prikaz vojaško-zgodovinskega razvoja slovenskih dežel bralcu približa življenje v prehodnem prostoru v času, iz katerega izvira večina obravnavanih eksponatov, od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Drugi vsebinski sklop obravnava razvoj zaščitne opreme in okleparske tehnologije v obravnavanem obdobju, v zadnjem delu pa so predstavljena ključna nova spoznanja arheo-metalurških analiz izbranih primerkov verižnih in ploščnih oklepov iz muzejske zbirke.

Nova podoba stalne razstave orožja od leta 2016 v okviru zgodovinskih in umetnostnih zbirk na Metelkovi.

foto: Tomaž Lauko

Temeljno izhodišče monografije Oklepi je zbirka Narodnega muzeja Slovenije, ki se  je začela oblikovati leta 1831. Ta zbirka zgodovinskega orožja in zaščitne bojne opreme pa nekoč ni bila v ospredju zanimanja muzejske stroke, nam je povedal dr. Tomaž Lazar, višji kustos, znanstveni sodelavec v Narodnem muzeju Slovenije, avtor monografije Oklepi.

Srednjeveška obrambna organizacija je temeljila na gosti mreži gradov in utrjenih postojank. Slika kaže ostanke mogočnega romanskega stolpa na Smledniku.

foto: Tomaž Lazar

V zadnji tretjini 15. stoletja so se slovenske dežele znašle pod pritiskom osmanskih napadalcev, ki so najhuje ogrožali podeželsko prebivalstvo. Župnijska cerkev v Šentrupertu je bila ena od mnogih podobnih stavb, ki so jih v tem času preuredili v zasilno utrdbo.

foto: Tomaž Lazar

O oborožitvi naših srednjeveških prednikov pričajo razmeroma številne likovne upodobitve, zlasti v cerkvenem stenskem slikarstvu. Na freski v Dolenji vasi pri Senožečah iz sedemdesetih let 15. stoletja je nadangel Mihael prikazan v ploščnem oklepu nemškega sloga.

foto: Andrej Jazbec

Nagrobnik Ivana Kacijanerja v Gornjem Gradu, izdelan okrog leta 1540, kaže podobo oklepa v tedaj modnem maksimilijanskem slogu.

foto: Tomaž Lazar

V srednjem in zgodnjem novem veku oklepov niso izdelovali le iz kovin, temveč tudi iz organskih materialov – živalske kože, usnja, tekstila, celo roževine ali kitovih vosi. Rekonstrukcija oborožitve srednjeevropskega pešaka iz sredine 15. stoletja vključuje prešiti oklep za trup, izdelan iz več kot dvajsetih plasti platna.

foto: Tomaž Lauko

Do začetka 13. stoletja so evropski bojevniki večinoma uporabljali verižni oklep, sestavljen iz žičnih obročkov. Iz železne pločevine so v tem času izdelovali le zaščitna pokrivala in ščitne grbe. Risba Martin Fujan.

foto: Martin Fujan

 

Po dolgem obdobju izpopolnjevanja ploščne zaščite je evropskim obrtnikom okrog leta 1400 uspelo izdelati samostojno oklepno garnituro iz ergonomsko oblikovanih pločevinastih sklopov, ki so prekrili bojevnikovo telo od glave do pet. Slika kaže rekonstruirano podobo italijanskega pločnega oklepa iz sredine 15. stoletja. Risba Martin Fujan.

foto: Martin Fujan

Sredi 16. stoletja je celopostavni oklep zaradi vse večjih zmogljivosti ognjenega orožja doživel zaton. V praksi ga je nadomestila precej bolj okrnjena konfiguracija ki je varovala predvsem vitalne dele telesa, zaščito za ude pa so postopno opuščali. Risba Martin Fujan.

foto: Martin Fujan

Okrogel pehotni ščit iz muzejske zbirke, ki ga je okrog leta 1600 izdelal nürnberški mojster Martin Schneider. (NMS, inv. št. N 39254)

foto: Tomaž Lazar

Verižna srajca iz 15. stoletja, izdelana v južnonemški delavnici. Razmeroma lahko, skrbno ukrojeno oblačilo tehta 6,7 kg. (NMS, inv. št. N 4587)

foto: Tomaž Lauko

Jurišna avba iz tretje četrtine 16. stoletja, vrsta zaščitnega pokrivala, razširjena tako med pehoto kot konjenico. (NMS, inv. št. N 31963)

foto: Tomaž Lazar

Pehotni prsni oklep iz sredine 16. stoletja. Hrbtna plošča ni ohranjena, manjkajo tudi spodnji členi stegenskih žepov. (NMS, inv. št. N 5043)

foto: Tomaž Lazar

Par oklepnih rokavic iz časa okrog leta 1530, izdelan v južnonemškem prostoru. (NMS, inv. št. N 37481)

foto: Tomaž Lazar

Preučevanje srednjeveškega orožja in bojne zaščitne opreme, oklepov je raziskovalno polje, ki je v Sloveniji dokaj neobdelano. Lastnih domačih strokovnjakov, ki bi se s to tematiko ukvarjali načrtno, tako rekoč nismo imeli. Zato je monografija Oklepi nekakšen poskus, s katerim je zapolnjena bela lisa na tem raziskovalnem področju.

 

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družabna omrežja (Twitter, Facebook, Instagram, YouTube...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikom.

S pritiskom na "v redu" se strinjate z uporabo piškotkov! Več o piškotkih