Še vedno primanjkuje tudi postelj na kliničnih oddelkih, kjer sprejemajo otroke in mlade z najhujšimi oblikami duševnih motenj
Na srečo se je šolsko leto začelo s poukom v šolah, za katere vsi verjamejo in si želijo, da bodo ostale odprte, ne glede na število novo okuženih s koronavirusom. Ali lahko torej zdaj, ko otroci in mladi hodijo v šole in vsaj za tiste najranljivejše predstavljajo močan varovalni dejavnik, duševne stiske otrok odmislimo? Se je njihovo počutje izboljšalo, stiske izginile? Lahko na številke, ki govorijo o lanskem 50-odstotnem porastu števila sprejetih mladih z anoreksijo in po poskusu samomora le na ljubljanski pediatrični kliniki, pozabimo? Ali pa boja s posledicami nenormalnega obdobja v življenju otrok in mladih še zdaleč ni konec – tudi za to, ker duševno zdravje mladih že pred letom 2019 ni bilo takšno, kot bi si ga želeli? Smo v teh zadnjih mesecih že zamudili kakšno priložnost za hitrejše odzivanje na duševne potrebe najmlajših generacij državljanov? Gostje Intelekte so bile jasne: duševne stiske in motnje ostajajo težava, ki se vleče že celo desetletje, Slovenija pa ima na tem področju velike zaostanke - pri oblikovanju mrež centrov za duševno zdravje, promociji preventivnih programov na vseh nivojih ter pri številu specialistov za področje otroške in mladostniške klinične psihologije ter psihiatrije ...
Gostje: Tjaša Bertoncelj iz ZPMS, vodja Tom telefona, telefona za otroke in mladostnike, dr. Melita Bokalič, specialistka otroške in mladostniške psihiatrije na oddelku Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, dr. Bernarda Dobnik Renko, klinična psihologinja iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, Ajda Erjavec, predsednica združenja Šolskih svetovalnih delavcev Slovenije in svetovalna delavka na Gimnaziji Bežigrad, in dr. Jožica Maučec Zakotnik, vodja programa MIRA z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
