Kulturni fokus

Božanski Dante

Ob 700. obletnici njegove smrti preverjamo, zakaj nas Dante Alighieri še vedno živo nagovarja s svojo poezijo

statue-of-dante-alighieri-5535369_1280
Dantejev kip na trgu Santa Croce v Firencah
foto: daniram90 (Pixabay)

Na sredi našega življenja póta

sem gozdu črnemu zašel v globine,

ker me na stranpot je zavedla zmota.

Takole se – v mojstrskem prevodu Andreja Capudra – začenja Božanska komedija, po splošni sodbi eno največjih, najpomembnejših, najvplivnejših, najbolj dovršenih del v vsej evropski literaturi od njenih najzgodnejših začetkov pri Homerju pa do danes. Več kot 14 tisoč verzov obsežna, na sto spevov razdeljena pesnitev, ki pripoveduje o potovanju grešne duše po onstranstvu od pekla do raja, od greha do ljubezni, je svojemu avtorju, Danteju Alighieriju, prinesla slavo, ki, tako pravijo, ne mine.

In res: čeprav od njegove smrti prav ta mesec mineva že okroglih 700 let, se morajo gimnazijske in gimnazijci še vedno učiti o Danteju, o njegovi veliki ljubezni do Beatrice, o strašnih, z izjemno imaginativno močjo izpisanih mukah, ki čakajo grešnike v že katerem od devetih krogov pekla. Je to ta slava, ki ne mine? – Morda, a po drugi strani ni mogoče prezreti, da je Božanska komedija vendarle delo, prežeto s srednjeveško miselnostjo, to pa slej ko prej precej otežuje njegovo branje in razumevanje.

Strahovi in veselja srednjeveškega človeka, njegova čustva, verovanja in stremljenja pa filozofske in teološke ideje, ki so ga intelektualno razgibavale, ter materialna kultura in celo srditi politični boji tistega časa – vse to je v Božanski komediji zajeto najbrž bolj popolno kot v kateremkoli drugem delu, nastalem med 6. in 16. stoletjem, a mi danes živimo, kaj bi tajili, v močno sekularizirani družbi, ki se ji utegne vse to zdeti precej oddaljeno, težko umljivo, tuje. Če torej hočemo zares stopiti v Dantejev literarni svet, če ga hočemo polno okusiti – kako neki lahko to storimo?

Prav to je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo dr. Kristino Lazar, strokovnjakinjo za starejšo italijansko književnost in asistentko na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete.