Režiser, scenarist, kolumnist in pisatelj s tremi kresniki, ki sam zase pravi, da le pripoveduje zgodbe na različne načine
"Moje knjige so poskus iskanja odgovorov, poskušam se prebiti do nečesa. Ne do neke temeljne resnice, do končnega odgovora – to ni cilj mojih knjig. Ampak vsaj nekako približati se nekemu odgovoru," pravi Goran Vojnović, ki sta ga močno zaznamovala razpad Jugoslavije in vojna na Balkanu. In prav z njima so povezane teme, s katerimi se v svojih delih ukvarja: občutek tujosti v okolju, ki mu pripadaš, zmožnost izvršiti vojne in druge zločine, iskanje lastne identitete, pripadnosti, ljubezni, teža bremena podedovanih družinskih zgodb in bolečin.
Čeprav nobeno njegovo delo ni avtobiografsko, se njegova lastna zgodba in izkušnje zrcalijo v zgodbah njegovih likov in del, prav tako v njih odseva temeljna srž Gorana Vojnovića kot avtorja in človeka: razumeti človeka. In skupaj z njim svet okoli sebe. Prek stanovanja družine Vojnović v Fužinah je pred vojno in v boljši svet prebežalo veliko njihovih sorodnikov in prijateljev, vojno na Balkanu je zato avtor doživljal skozi intimne in tragične zgodbe ljudi, ki so bežali, ki so izgubili vse, ki so iskali svoje sorodnike ...
"Zato me je povleklo v to družinsko sfero. Prek nje razumevam svet. Je pa tudi res, da je družina nekaj, kar mi je znano, ker pri marsičem drugem sem izgubljen. Že zdavnaj sem si rekel, da želim pisati o tem, kar poznam. Zaradi fužinskega ozadja, kjer si imel vstop v številna različna stanovanja in si lahko opazoval, kako različne družine delujejo in kaj se z njimi dogaja, si mogoče nekje domišljam, da družino vsaj približno razumem: kako deluje, kako razpade, kako se obdrži."
Goran Vojnović je avtor štirih romanov, ki jih prevajajo v številne tuje jezike in postavljajo na gledališke odre, režiser treh celovečernih filmov in enega, še ne predvajanega dokumentarnega filma o prvakih Slovencih na evropskem košarkarskem prvenstvu. Je tudi scenarist, kolumnist pri časopisu Dnevnik, prejemnik treh kresnikov za najboljši roman leta (za romane Čefurji raus, Jugoslavija, moja dežela in Figa) in številnih drugih domačih in tujih nagrad.
Med znane in brane ga je izstrelil že njegov prvenec Čefurji raus, ki je izšel leta 2008 in kmalu postal ena najbolj branih knjig v Sloveniji. Takrat so širni Sloveniji – ne le tistim, ki so tam živeli ali imeli od tam prijatelje in znance, postale znane tudi Fužine. Fužine v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v katerih je odraščal Goran Vojnović. Rodil se je torej v Ljubljani, v takratni Jugoslaviji, mesec dni po Titovi smrti, staršem, ki so prišli iz drugih republik takratne države – mama iz Hrvaške, oče iz Bosne. Motivi, ki jih zasledimo v njegovih literarnih delih – iskanje lastne identitete, občutek tujosti v okolju, ki mu pripadaš, ujetost v lastne družinske odnose – torej v določeni meri odslikavajo njegova lastna občutja in izpraševanja narodnostne identitete v obdobju najstništva. A če sta njegova romana Čefurji raus in Jugoslavija, moja dežela romana, ki sta morala nastati, ker je stvari, ki so ga težile, moral dati iz sebe, pa je Figa roman, ki najbolj odslikava njegov svet.
"Ne glede na to, da je Figa zelo fiktivna, pa vseeno najbolj ujame moj svet – ki niso samo Fužine in čefurji, čeprav sem odraščal tam; ki ni samo razpad Jugoslavije; in daleč od tega, da bi bil moj svet svet vojnih zločinov. Tu se mi je zdelo, da sem poskusil ustvariti neko ogrodje svojega sveta."
