Svetovno združenje za spolno zdravje že več kot desetletje v želji po dobri, ustrezni in temeljiti osveščenosti ter pozitivnem pogledu na spolnost 4. septembra obeležuje Svetovni dan spolnega zdravja. Letos je pozornost namenil spolnemu zdravju v digitaliziranem svetu, ki je spremenil intimna in seksualna življenja ljudi pa tudi dostop do pornografije. Otroci se lahko z njo srečajo zelo zgodaj, zato jim je treba pojasniti, za kakšne filme gre in komu so namenjeni. Paulita Páppel je producentka in režiserka pornografskih filmov, vodja spletne platforme lustery.com, na kateri pari z vsega sveta delijo svoje posnetke seksa, soustanoviteljica studia Hardwerks in kuratorka festivala pornografije v Berlinu. Z njo smo se pogovarjali o pornografiji, seks pozitivni skupnosti, ženski seksualnosti, soglasju, spolni vzgoji in številnih drugih aktualnih vprašanjih o seksu v sodobni digitalizirani družbi.
Paulita Pappel, producentka, režiserka in avtorica pornografskih filmov
Svetovno združenje za spolno zdravje že več kot desetletje v želji po dobri, ustrezni in temeljiti ozaveščenosti ter pozitivnem pogledu na spolnost 4. septembra zaznamuje svetovni dan spolnega zdravja. Letos je pozornost namenil spolnemu zdravju v digitaliziranem svetu, ki je spremenil intimna in seksualna življenja ljudi, pa tudi dostop do pornografije. Otroci se lahko z njo srečajo zelo zgodaj, zato jim je treba pojasniti, za kakšne filme gre in komu so namenjeni. Paulita Pappel je producentka in režiserka pornografskih filmov, vodja spletne platforme lustery.com, na kateri pari z vsega sveta delijo svoje posnetke seksa, soustanoviteljica studia Hardwerks in kuratorka festivala pornografije v Berlinu. Z njo smo se pogovarjali o pornografiji, o seks pozitivni skupnosti, ženski seksualnosti, soglasju, spolni vzgoji in številnih drugih aktualnih vprašanjih o seksu v sodobni digitalizirani družbi.
Seks je v družbi še vedno tabu tema, o seksu se ne govori. Kakšne so po vašem mnenju negativne posledice na seksualnosti, ki jih ima ta tišina?
Mislim, da je tišina v povezavi s seksualnostjo nekaj najhujšega. Soglasno spolnost, ki torej temelji na soglasju in spoštovanju samega sebe in partnerja, lahko dosežemo le s komunikacijo. Če torej ne govorimo o seksualnosti, se torej ne naučimo, kako govoriti o seksualnosti. To po mojem mnenju ustvarja tabuje, stigmatizira in krepi občutke sramu. Kadar je ljudi sram svoje seksualnosti, postanejo nesrečni.
Kako torej prekiniti to tišino, razbiti tabuje in se znebiti sramu? Kako ljudem približati pozitiven pogled na seksualnost?
Po mojem mnenju je izjemno pomembno, da se začnemo pogovarjati o seksualnosti, tako kot zdaj počneva midve, hvala za to. Mislim, da moramo ljudi za takšne pogovore najprej opremiti. Težava je v tem, ker ljudje že vse življenje ne govorijo o seksu. Pogovor o seksu pa se začne že z jezikom, kako na primer govorimo o genitalijah oziroma kako o njih ne govorimo. Z besedami, ki jih uporabljamo ali pa ne uporabljamo, stvari zakrivamo ali razkrivamo. Začne se torej že tu. V šolah bi morali spolno vzgojo poučevati na vključujoč način, to pomeni, da predstavimo različnosti in vse razlike, ki obstajajo na področju seksualnosti in seksualne preference. Po mojem mnenju se spolna vzgoja ne bi smela osredotočati tako kot zdaj le na bolezni in nosečnost, to se dandanes po večini uči v šolah. Govoriti bi morali o poželenju, hrepenenju in soglasju. Te pogovore pa moramo odpreti ne le za mlade, ki jih res zelo potrebujejo, ampak tudi za odrasle. Še vedno je veliko cenzure okrog golote, telesa in seveda seksualnosti, zato bi te težave morali obravnavati neposredno. Od politikov in drugih odločevalcev pa bi morali zahtevati, da ustvarijo prostor, jasen okvir za dialog o teh temah.
To je zagotovo ena od vročih tem v povezavi s seksom, seveda pa ni edina. Katere bi še omenili?
Zelo zelo veliko jih je. Od začetka gibanja #jaztudi se je v ospredje prebil problem zlorab. To ostaja vroča tema, saj, še enkrat, nismo opremljeni za pogovore o tem na pravi način. Ljudje se zelo bojijo. Ti pogovori so povezani s seksizmom, zato bomo potrebovali še kar nekaj časa, da se bomo o tem lahko pogovarjali na pomenljiv, odprt in iskren način. Po mojem mnenju je zato zelo pomembno, da začnemo na novo izpraševati svoje ustaljeno mnenje, ki ga imamo o seksualnosti. Svoje ustaljene ideje o tem, kaj pomeni soglasje in kako bi oblikovali družbo, v kateri bi imeli prost dostop do virov za spolno zdravje v precej širšem smislu, kot to poznamo zdaj. To bi bil po mojem mnenju pravi začetek, da se začnemo pogovarjati o teh vročih temah, povezanih s seksualnostjo.
Preden spregovoriva o tem, kako to storiti, torej, preden pogledava v prihodnost, poglejva, kje smo zdaj. Pandemija in z njo povezani ukrepi so imeli izjemen vpliv na naše vsakdanje življenje, na intimno partnerstvo in seksualno življenje, pa tudi na določene dele gospodarstva. Še posebej turizem, gostinstvo in široko področje industrije srečanj in dogodkov je pandemija, zdi se, spremenila za vedno. Mislite, da bo pandemija dolgoročno vplivala na naše seksualno življenje, na intimo, ali je to samo kratkoročni pretres? Se bomo vrnili v normalnost, ko se bo vrnila normalnost?
Iskreno, ne vem. Mislim, da nisem opremljena, da vam dam pravi odgovor na to vprašanje. Lahko povem, kaj si mislim. Mislim, da se bomo vrnili nazaj v normalnost, kako bo ta normalnost videti, pa res ne vem. Mislim pa, da bomo spet flirtali in se poljubljali z ljudmi na zabavah, spet bomo hodili na play partije – zabave, kjer se lahko zgodi kar koli. Mislim, da je bila seks pozitivna skupnost bolje opremljena za spopadanje s tem kot drugi deli populacije. V seks pozitivni skupnosti smo se od nekdaj pogovarjali o spolnem zdravju, na primer, si testiran, si cepljen. To so vprašanja, ki smo si jih pred pandemijo zastavljali pogosteje kot drugi deli populacije. Morda nam zato ni tako narodno. Prepričana sem, da bomo kmalu spet seksali brez ovir, tako kot smo včasih. Nobena pandemija nam tega ne bo odvzela.
Omenili ste seks pozitivno skupnost. Lahko prosim razložite, kaj to pravzaprav pomeni? Kaj mislite s tem, ko rečete seksualno pozitivna skupnost?
Ja, seveda, hvala, to je dobro vprašanje. Kaj mislim s tem, ko rečem seks pozitivna skupnost? Govorim o ljudeh, ki jih zanimajo teme, povezane s seksualnostjo in soglasjem. To ne pomeni ljudi, ki veliko seksajo. Gre za ljudi, ki si vzamejo čas za to, da se poučijo o tem, kako ustvariti družbo, v kateri se vsi počutijo bolje s svojo seksualnostjo. To lahko tudi pomeni, da ustvariš prostor za ljudi, ki sploh nočejo seksati, torej priznati aseksualnost, na primer. Pa tudi priznati, da imata seksizem in rasizem velik vpliv na našo seksualnost in na to, kako dojemamo druge ljudi, kako stopami z njimi v interakcijo, v zelo širokem smislu seksualnosti, vse od flirtanja do seksa. V Berlinu je ta skupnost velika, saj je tega prostora veliko, bogata je zgodovina seksualnih dogodkov in zabav, pa tudi akademski in umetniški pristop k seksualnosti je bolj odprt. Seks pozitivno skupnost tukaj je pandemija zato močno prizadela, saj se je pred njo veliko dogajalo.
Od zasebnega pa k javnemu – preusmeriva zdaj najin pogovor na pornografijo, ki je že pred pandemijo doživela izjemne pretrese in spremembe. Seveda tu mislim na digitalizacijo in brezplačen dostop do pornografije prek spleta kjer koli in kadar koli. Kaj vse se je v industriji, v kateri delujete in jo kot producentka, režiserka in igralka tudi dejavno soustvarjate, najbolj spremenilo?
Ja, zelo rada bi o tem govorila. Jasno, največja sprememba se je zgodila z internetom. Ki je bil, saj veste, vzrok za največje spremembe povsod, ne le na področju pornografije. Je pa zanimivo, kako je nanjo vplival. Za pornografski film ni bilo več velikih proračunov, oblikovala se je množična produkcija poceni filmov. To je bilo po mojem mnenju slabo. Po drugi strani pa so se spremenila razmerja moči – nastale so nove platforme, ki omogočajo, da nastopajoči lahko svoje vsebine prodajajo naravnost končnim uporabnikom. Govorim o minivids, onlyfans pa tudi lustery na neki način, kjer so nastopajoči tudi producenti. To za njih sicer pomeni več dela, saj skrbijo tudi za oglaševanje, kar ni enostavno, vendar imajo hkrati tudi precej več nadzora nad tem, kaj snemajo, kako to označijo. Vedno bodo ljudje, ki želijo videti različna telesa, različne seksualne preference in prakse. Na neki način lahko rečem, ne vem, ali je to prava beseda, ampak na neki način se je pornografija demokratizirala. Saj več ljudi lahko ustvarja in upravlja svoje vsebine. Zgodil se je vzpon tako imenovane amaterske pornografije – ko ljudje snemajo same sebe. Sama ne maram izraza amaterska pornografija, saj to pomeni, da nekdo to počne kot hobi in ne kot poklic. Ko govorim o lustery, rada uporabljam izraz dokumentarna pornografija. To pomeni, da ni scenarija in vlog in likov in koreografije, ampak le dva ali več ljudi, ki so to, kar so, in seksajo tako, kot bi, če ne bi bilo kamere. Mislim, da živimo v času dokumentarne pornografije.
Ko gre za pornografijo, je še en izraz, ki ga slišimo, ko govorimo o spremembah pornografije, in sicer feministična pornografija. Kakšno je vaše mnenje o tej besedni zvezi? Se imate za feministično pornografinjo?
Kratek odgovor je: ja. Zase menim, da sem feministična pornografinja, saj sem feministka. To sem bila od nekdaj. To je pomemben del moje identitete, zelo pa se je spremenilo, kaj zame pomeni feminizem. Pri 15 letih sem mislila, da je pornografija nekaj slabega, čeprav sem bila nad njo očarana. Nato sem ugotovila, da sem lahko feministka, seks pozitivna feministka in ustvarjam pornografijo. Zame je to torej nekaj, kar me je od nekdaj vodilo naprej. Feminizem je nekaj, kar od nekdaj uporabljam kot metodologijo za boljše razumevanje sveta, za vnovično izpraševanje sveta in same sebe. To je del moje identitete in pomemben del načina, kako delam in ustvarjam vse, kar ustvarjam. Mislim, da je izraz feministična pornografija problematičen, saj se ga uporablja na drugačen način kot na drugih področjih kulture. Imamo na primer književnost in feministično književnost. V tem primeru gre za knjige, ki so jih napisali ljudje, ki se imajo za feministe, zato lahko predvidevamo, da so razmišljali o spolnih vlogah, vlogi spola v družbi in da želijo pokazati nov in drugačen pogled na to. Hkrati pa zato ne mislimo, da je vsa preostala književnost nefeministična ali izkoriščevalska. Pri pornografiji pa je ta problem, da če imamo na eni strani feministično pornografijo, ljudje mislijo, da so v vseh drugih oblikah pornografije ženske vedno izkoriščane. In to ni res. Mislim, da je zelo pomembno, da opredelimo pornografijo kot ogromno industrijo, ki je taka kot vsaka druga industrija, na primer filmska, glasbena, modna industrija. Živimo v patriarhatu in seveda imajo v vseh teh industrijah glavno besedo moški, ki so v preteklosti izkoriščali ženske in povsod se moramo proti temu boriti. Ni pa pornografska industrija slabša od katere koli druge industrije. In ideja, da se ženske v pornografiji izkorišča bolj kot kje drugje, da je že samo dejstvo, da ženska nastopa v porniču, izkoriščevalsko, je problematična. Moramo se proti temu boriti. Če to vidimo tako, potem v bistvu govorimo, da so ženske, ko gre za seks, vedno žrtve. In ne odločajo same zase. Seveda je to narobe. In če rečemo, da je pornografija vedno slaba, trdimo, da so ženske pasivne žrtve. Ne. To se mora končati. V pornografiji so različni žanri, različni produkcijski standardi in boriti se moramo za dobre produkcijske standarde. Seveda je dobro, če pornografijo delajo feministke in feministi, saj se tako industrija premika naprej. Ne pomeni pa, da je vsa druga pornografija slaba.
Že na začetku pogovora sva se pogovarjali o soglasju. Soglasje je v pornografski industriji še posebej pomembno, drži?
Absolutno. Soglasje je osnova. Brez soglasja ni pornografske industrije. Če jo primerjate recimo s kakšno drugo kulturno industrijo, še posebej prevladujočo filmsko industrijo, ima pornografija veliko boljše prakse, ko gre za vzpostavljanje in pogajanje o soglasju. Če predstavim plastičen primer, kaj to pomeni zame. Pred snemanjem, med njim in po snemanju mora biti transparentna in nenehna komunikacija o res vsem. Pred snemanjem moram tako igralce kot tudi druge člane ekipe obvestiti, kaj delamo, o čem govori ta film, kako bo videti, kdaj ga bomo posneli, kaj se pričakuje od vsakega posebej, hkrati vprašam tudi, kaj so preference, kje so skrajne točke in meje. S pogovorom ustvarimo delovni prostor, ki je varen. Med snemanjem se pogajanje nadaljuje in če se kaj spremeni, mora biti ustvarjen prostor za pošteno pogajanje o tem, kar se dogaja. Po snemanju pa se je seveda treba držati odločitev in dogovorov, s tem mislim na distribucijo. Gre torej za pregledno in neprestano komunikacijo. To je jedro soglasja. In to ni recimo splošno sprejeta praksa v filmski industriji. Pri resničnostni televiziji na primer, producenti z manipulacijo ustvarjajo dramo in prodajajo, tam je zelo malo soglasja. Mainstream industrije bi se lahko torej veliko naučile iz pornografske in kako imamo odprte in iskrene pogovore. In tega ne znamo kar sami od sebe, takih pogovorov se je treba naučiti in vaditi soglasje.
Številne raziskave so pokazale, da ljudje pornografijo po večini uporabljajo za masturbacijo. To je najpogostejša raba pornografije. Ne le moški, tudi ženske masturbirajo. Kako se pri ustvarjanju pornografskih filmov ukvarjate z občinstvom – so pornografski žanri, ki so za specifičen spol, ali so druge lastnosti bolj odločujoče v smislu, kaj kdo gleda?
Ja, seveda, vedno je treba imeti v mislih, za koga ustvarjaš film, kdo je ciljno občinstvo, sploh ko gre za marketing, je to ključno, pa tudi za to, da reflektiraš, zakaj delaš to, kar delaš, in za koga. Sama sem si zadala cilj, da ustvarjam pornografijo, ki je zanimiva tako za moške kot za ženske, ne glede na spol. Imamo podatke, ki kažejo na to, da imajo različne demografske skupine več tega in manj česa drugega. Je pa zelo pomembno, da poudarimo, da spol ni edini, ki vpliva. Večji vpliv na to, kaj je komu všeč, imajo družbeni kontekst in osebne izkušnje. In vsi ti biološki vzroki, ki jih ljudje navajajo, na primer moškim so bolj všeč veliki penisi in vagine, ženske imajo rade zgodbo in romantiko. To sploh ne drži. Ni biološkega razloga, zakaj bi bila ženski bolj pomembna zgodba. Gre za družbene razloge, zakaj imajo ljudje različne vzorce obnašanja in potrošnje. In veliko teh vzorcev ima ogromno opraviti z občutkom sramu. In sva spet na začetku najinega pogovora. Žensk družba ne spodbuja, da bi masturbirale, da bi gledale porniče, da bi poiskale seksualnega delavca. Ovire, ki jih morajo ženske prestopiti, ko masturbirajo, ko gledajo porniče, so precej višje, saj morajo veliko delati na tem, da se znebijo sramu in si rečejo: "Ok, to bom naredila, kaj ob tem občutim, kaj mi je všeč." Za žensko je to precej težje kot za moškega, ki od družbe že od zgodnje starosti dobiva sporočila, da moški to pač počnejo in to pač so. Fante učimo, da so moški seksualna bitja, v najslabših primerih jih učimo, da so predatorji, ki svojih spolnih potreb sploh ne morejo nadzorovati. Ženske pa že od majhnega učimo, da morajo biti previdne, da jim noben predator ne bo ukradel nedolžnosti. To so zelo starinske podobe spolov, ki pa so še vedno zelo prisotne, saj so to globoke, ponotranjene ideje o seksualnosti, ki jih imamo. Torej bolj odkrito ko bomo govorili o seksu, več ko bomo govorili o tem, da ženske masturbirajo in so seksualna bitja in niso žrtve, ampak samouresničena seksualna bitja, bolj pogosto bodo ženske gledale pornografijo in bolj raznovrstno pornografijo. Če zdaj to dolgo zgodbo skrajšam. Sama poskušam ustvarjati filme, ki slavijo seks, ki pozitivno prikazujejo seks. To pa ne pomeni, da mora biti tak seks srčkan ali vesel, lahko je to trda pornografija BDSM. Pri tem žanru gre lahko za to, da premikamo meje, lahko pa gre tudi za kaj drugega. Meni so najljubši trenutki, kadar snemam tak film, ko vidim pri podrejeni osebi majhen nasmešek, da vidim, da se ljudje zabavajo, da se imajo dobro. To želim slaviti.
Želite slaviti užitek?
Ja, užitek, velike besede, res je.
Če se spet vrnem k ženskam. Ženske v resnici zelo malo vemo o svojem telesu. V šoli se sicer učimo o reprodukciji, kontracepciji in zaščiti pred spolno prenosljivimi okužbami. Ne naučimo pa se, da lahko masturbiramo, da raziskujemo svoje telo in uživamo v dotiku same sebe. Ne izvemo niti, kakšen je klitoris oziroma ščegetavček – ta organ za užitek.
Mislim, da je to, kar govorite, zelo pomembno. Sama še do pred sedmimi leti ali nekaj takega nisem vedela, kako je videti klitoris. Vedno sem mislila, da je klitoris majhen gumbek na vrhu vulve, ko pa sem izvedela, da ima dolge noge, sem bila osupla. In da se tega nismo učili v šoli, se mi zdi nezaslišano. Mislim, da smo 3D-model klitorisa dobili šele pred dobrim desetletjem, res nedolgo tega. Popolnoma prav imate, manjka nam osnovno razumevanje anatomije naših teles, kar je noro! Zato se stoodstotno strinjam z vami, da moramo imeti dostop do temeljnih informacij o delovanju naših teles. Ampak stvari se ne bodo spremenile, če bomo še naprej sramotili ljudi. Zato je s feminističnega zornega kota po mojem mnenju zelo pomembno, da poskusimo te teme osvetliti z osredotočenostjo na užitek, pristop moramo usmeriti k poželenju in želji. Zato mi je besedna zveza seks pozitiven pristop tako všeč. Stran moramo od cenzure, sramu in negativnih občutkov, ob katerih smo odraščali in nam onemogočajo raziskovanje svojih teles in uživanje v njih in odnosih. Zato moramo ljudem dati pravo orodje, da to raziskujejo brez cenzure in sramotenja.
V enem od intervjujev, ki sem ga prebrala ob pripravi na pogovor z vami, ste dejali, da vas je nastopanje v pornografskih filmih opolnomočilo. V kakšnem smislu, lahko razložite?
Seveda. Najprej naj poudarim, da je to zelo osebna in subjektivna izkušnja. Ne želim reči, da bi se vse ženske ali vsi ljudje morali počutiti opolnomočeni, ko snemajo porniče. Pomembno je poudariti, da je pornografija v večini primerov samo služba. In kot vsaka druga služba, tudi tukaj ni veliko ljudi, ki bi se počutili opolnomočene, kadar gredo v službo. Pač hodijo v službo, da dobijo denar, in to je življenje. Rada bi poudarila, da ne mislim, da bi pornografija morala opolnomočiti ljudi. Moja osebna izkušnja je popolnoma privilegirana, saj sem se pornografije lotila iz radovednosti. Res sem si to želela doživeti in imela sem veliko srečo, da sem našla skupino kvirovskih feminističnih žensk, ki so pornografijo uporabljale kot del svoje feministične umetniške prakse. Ko sem odraščala, sem se sramovala svojih želja, očaranosti nad pornografijo in radovednosti za seks. Potem pa sem bila v prostoru, kjer se je to slavilo, kjer sem lahko sama odločala o tem, da bom svoje telo umestila v ta prostor. V seks, ki nima nobene povezave z ljubeznijo ali odnosi, seks, ki je osvobojen od omejitev, ki ga običajno uokvirjajo. Še posebej za ženske je seks povezan ali z ljubeznijo ali z nosečnostjo ali s preprečevanjem nosečnosti ali z odnosi. Pornografija pa je osvobojena vsega tega. Gre le za seks, to je to. Seks kot nastop, kot nekaj, kar delam zase in za druge. In ja, ta izkušnja je bila tako opolnomočena, saj sem videla samo sebe. Imela sem tudi težave s svojim telesom; kot veliko ljudi se nisem počutila, da sem dovolj suha, dovolj lepa, dovolj visoka, dovolj kar koli. In potem sem videla sebe in svoje golo telo in videla sem se golo, taka, kot sem. In počutila sem se boljše, imela sem občutek, da imam večji nadzor nad svojimi izbirami in svojim telesom in svojo seksualnostjo.
Zdi se, da je dovoljeno vse. Ampak tako se samo zdi, ni res? Bi rekli, da nam družba in kultura ne dovolita svobodnega užitka v seksu?
Rekla bi, da ne. Rekla bi, da so v zgodovini seksualnost izrabljali za nadzor nad ljudmi. Seveda vse monoteistične religije nadzorujejo seksualnost, vendar ne le religije, ampak vse institucije. Način, na katerega družba nadzoruje, v kakšna razmerja se ljudje spuščajo, kakšne seksualne odnose imajo drug z drugim, komu je in komu ni dovoljeno imeti kakšne spolne odnose, vse to veliko pove o tem, kakšna je ta družba. Mislim, da je to eden od razlogov, zakaj se številne ženske začnejo ukvarjati s pornografijo ali seksualnim delom. Seveda je teh razlogov več, ampak zagotovo gre tudi za to, da nimajo občutka, da lahko v družbi svobodno izražajo svojo seksualnost. Od žensk se pričakuje, da seksajo samo iz ljubezni. In to je zelo omejujoče. Eden od načinov, kako se tega osvoboditi, je obiskovanje svingerskih zabav, seks zabav ali seksualnega dela. Po mojem mnenju je to znak, kako malo prostora v družbi ima veliko ljudi za uživanje v seksu brez teh ovir.
Pa še nekaj družba počne, ko gre za pornografijo. Obravnava jo kot nekaj problematičnega – še posebej, ko se pogovarjamo o tem, da jo mladi na internetu odkrijejo že zelo zgodaj. Rekli ste, da bi se morali že kmalu pogovarjati o seksu. Tudi o pornografiji? Kaj bi morali otrokom povedati o pornografiji? Kdaj in kako jih pripraviti na to, da bodo razumeli, kaj gledajo, ko bodo videli pri sošolcu na pametnem telefonu na stranišču med odmorom prvi pornič?
Mislim, da je to zelo pomembno vprašanje. Resnično verjamem, da je zelo pomembno, da se začnemo z otroki zelo zgodaj pogovarjati o pornografiji. Kot pravite, otrokom danes res težko preprečimo, da bi videli pornografijo. Dobro, pri malčkih še lahko nadzorujemo, kaj gledajo, mladi ljudje, stari 11, 12 let, pa že imajo dostop do vsebin ali imajo telefon ali kar koli, pa tudi če ga nimajo, te vsebine lahko vidijo v šoli na telefonu koga drugega. Zato je zelo pomembno, da otroke opremimo z orodjem, ki jim bo pomagalo razumeti, kaj vidijo. Mislim, da je zelo pomembno, koliko so mladi ljudje stari. Leta pomembno vplivajo na to, kako jim kaj razložimo. Seveda. Najpomembnejša stvar, ko se z otroki pogovarjamo o pornografiji, je ustvarjanje odprtega prostora, v katerem bodo imeli občutek, da se lahko pogovarjajo odkrito in brez sramu. Če bo otrok na primer imel občutek, da bo po razkritju tega, kaj je gledal, za to kaznovan, ker je nekaj naredil narobe, potem z vami zagotovo ne bo odkrit. Nič vam ne bo več povedal, hkrati pa se bo seksualnosti začel sramovati. Zato bodite odkriti z njimi. Razložite jim, da je to žanr, ki obstaja, da ni namenjen otrokom, tako kot grozljivke ali drugi filmi niso za mlade ljudi, ker lahko vplivajo na oblikovanje napačnih predstav. In otroci to vedo, saj ves čas, ko odraščajo, vedo, da določenih vsebin ne smejo gledati. To za njih ni nekaj novega. Če torej pornografijo obravnavamo kot kateri koli drug kulturni izdelek, ki ni za otroke, in jim razložimo, da gre pri pornografiji za telesa in za način, kako se odrasli družijo – odvisno od tega, koliko je star otrok. Lahko recimo govorimo o igrah za odrasle, lahko celo govorite o seksu ali seksualnosti odraslih. Treba je biti odkrit z njimi in jim razložiti, da obstajajo različni žanri pornografije in zelo jasno poudariti, da tako kot v akcijskih filmih ali grozljivkah tudi v pornografiji ni vse tako kot v resničnem življenju. Ne smejo misliti, da je tisto, kar vidijo v porničih, prikaz resnične seksualnosti. Tudi Spiderman na primer poleti skozi okno in se povzpne po hiši in mladi ljudje seveda razumejo, da to ni resnično. Tako jim je treba razložiti, da je tudi pri porničih priprava, posebna skrb pred snemanjem in po njem, česar v pornografskem filmu ne vidimo. In jim povedati, da zato ne bodo izkusili tega, kar vidiš v porničih, v svojem resničnem seksualnem življenju, ko se bo začelo. Z mladimi moramo torej odpreti iskren pogovor, brez sramotenja in kaznovanja, ne smemo jim vzbuditi krivde, če so morda kakšen tak film že gledali. Mladi potrebujejo sogovornika, da bodo razumeli, kaj se v pornografiji dogaja in zelo bodo hvaležni, če bodo imeli odgovore na svoja vprašanje. Na njihova vprašanja moramo odgovoriti na starosti primeren način, ne smemo pa jim lagati, jih kaznovati ali cenzurirati.
Pornografija ni problem, problem je tišina, molk, nepripravljenost družbe, da dovoli odprt in iskren pogovor o seksu. Se s tem strinjate?
Ja, to bi rekla sama. Popolnoma se strinjam, da je problem to, da nimamo odprtih in iskrenih pogovorov o seksualnosti. Nimamo vključujočih seks pozitivnih virov ne za mlade ne za starejše, odrasle. In to je po mojem mnenju problem. Škoda, ki jo otroci in mladi ljudje lahko utrpijo, če vidijo na primer prizore nasilnega seksa, ni niti približno tako velika, kot če tega mladega posameznika ljudje, ki so zanj odgovorni, učitelji, starši, kaznujejo ali strašijo in jim vzbujajo občutke sramu, ko jim razkrijejo, kaj so videli. To je veliko bolj nevarno in usodno za zdrav razvoj mladega kot pa sam ogled filma, če seveda imajo orodje, ki jim pomaga razumeti, kaj gledajo in lahko sprejmejo informirano odločitev o tem, ali to želijo gledati ali ne.
