Med odraščanjem, ko iščemo svoj prostor pod soncem in si želimo pripadati, je izločenost iz družbe zaradi drugačnosti lahko še posebej boleča. O tem, pa tudi o lepih stvareh v življenju, piše italijanski avtor Paolo Giordano v romanu Samotnost praštevil. »O vsem tem pa ne piše na turoben, ampak spretno humoren in rahločuten način,« je Darji Pograjc povedala Montessori pedagoginja, mati dveh otrok in strastna bralka Sanja Lovrečič iz Kopra.
Dobrih 300 strani dolg roman o najstnikih Mattii in Alice, ki sta izločena iz družbe
"Nataknila si je smuči in zapela vezi. Snela si je očala in jih poslinila, ker so bila vsa zarošena. Lahko bi šla sama v dolino. Prav vseeno ji je bilo, če jo Erik išče na vrhu Freiteva. Res si je želela kar najhitreje zlesti iz tistih umazanih žab." – Paolo Giordano: Samotnost praštevil
Roman italijanskega avtorja je prebrala pedagoginja po metodi Montessori, mati dveh otrok in strastna bralka Sanja Lovrečič iz Kopra. Glavna lika romana sta 15-letna najstnika Mattia in Alice.
"Mattia je zaprt, sramežljiv, visoko inteligenten fant, ki ima rad samoto. Zaradi preteklih izkušenj ima tudi samouničevalna nagnjenja. Alice je pa še kar odprta, ampak sramežljiva v svojem telesu. Pač 15 let ima. Zaznamuje jo nesreča oz. poškodba, zato ima nizko samozavest. Pa tudi željo po tem, da bi jo drugi imeli radi."
Čeprav zgodba govori o osamljenosti, je prežeta s humorjem. Kakšen je slog pisanja?
"Mogoče je to pač ta italijanski slog, ki je meni zelo blizu, ker smo tukaj ob meji. Zgodba je napisana na subtilen in ne tragičen način. Ne trpiš ob branju, ampak samo sočustvuješ."
