»Gosta lepljiva tekočina, sestavljena iz smolnih kislin in terpentinovega olja, ki se ob poškodbah izloča kot nekakšna zaščita drevesnega tkiva,« tako smolo definira Franc Perko, upokojeni mag. gozdarskih znanosti, tudi avtor številnih knjig in strokovnih člankov na tem področju. Vse o smoli pa v Torkovem kvizu!

Smola se pojavlja pri iglavcih, listavci se ščitijo z zaraščanjem

Poletni Torkov kviz nas je tokrat peljal na plažo pod borovce in v smrekov gozd na sončni legi. Tam namreč najdemo "vonj poletja" – borovo smolo!

"Gosta lepljiva tekočina, sestavljena iz smolnih kislin in terpentinovega olja, ki se ob poškodbah izloča kot nekakšna zaščita drevesnega tkiva," tako smolo definira Franc Perko, upokojeni mag. gozdarskih znanosti, tudi avtor številnih knjig in strokovnih člankov na tem področju.

"Največ smole je pri borih, sledi smreka, manj jo je v jelki. V jelki ni v lesu, ampak je v lubju in v iglicah. Drugače se pa smola nahaja v vseh delih drevesa – v lesu, vejah, lubju, iglicah."

Zato ni čudno, da je bilo smolarjenje prisotno že v nekdanji Jugoslaviji. Ampak slovenska zgodovina te dejavnosti je kratka. "Dobrih deset let je trajalo," pove sogovornik in razloži, da je bilo veliko načinov pridobivanja smole. Več o tem lahko slišite v posnetku.

Koliko časa pa je trajalo, da so napolnili lonček?

"Eno drevo je na leto dalo, bori so bili to, od dobrega kilograma pa do kilograma in pol smole. To je v celi sezoni, ki se je začela aprila in se končala enkrat oktobra."

Ko so začeli iz nafte izdelovati sintetične smole, so pri nas smolarjenje opustili.

Darja Pograjc