Kulturni fokus

Ivo Andrić in Travniška kronika

Literarno slavo jugoslovanskega nobelovca sicer povezujemo predvsem z Mostom na Drini, a njegov drugi velikopotezni zgodovinski roman, Travniška kronika, ni nič manj vreden naše pozornosti

Andrić
Ivo Andrić, 1961
foto: Wikipedia (S. Kragujevic, CC BY-SA 3.0 RS)

Zdi se, da je v prvih letih po slovenski osamosvojitvi zanimanje za kanonizirano književnost, ki prihaja iz hrvaškega, bosanskega, srbskega in črnogorskega prostora, pri nas nekoliko upadlo. Če smo namreč še prevajali in brali mlajše pisatelje, ki so tako ali drugače tematizirali krvavi razpad Jugoslavije oziroma umazano tranzicijsko sodobnost, Dubravko Ugrešić torej pa Miljenka Jergovića, Andreja Nikolaidisa ali Davida Albaharija, če omenimo samo nekaj imen, smo Miroslava Krležo, Mešo Selimovića, Danila Kiša in Iva Andrića večidel odrinili, kakor da nam nimajo nič več povedati.

Pa to seveda še zdaleč ne drži; zato je še kako dobrodošlo, da na naše knjižne police v zadnjem času prihajajo novi prevodi starejših mojstrov južnoslovanskih literatur. Pred nedavnim smo tako lahko brali zanimiv Krležev potopis po porevolucijski Rusiji in Kiševe eseje o umetnosti, prav v zadnjih tednih pa smo dobili novi izdaji Njegoševega epa Gorski venec, ki je v svežem prevodu Miklavža Komelja izšel pri Beletrini, in Andrićevega klasičnega romana Travniška kronika, ki ga je založila Mladinska knjiga, na novo pa prevedla dr. Đurđa Strsoglavec, predavateljica hrvaške in srbske književnosti na Oddelku za slavistko ljubljanske Filozofske fakultete. Slednje delo sicer govori o dogajanju v precej zaspanem bosanskem mestecu, ki pa je v Napoleonovem času gostilo francosko ter avstrijsko diplomatsko misijo in se tako proti vsem pričakovanjem znašlo v vrtincu burne vseevropske zgodovine. Zakaj sta torej Andrić na sploh in Travniška kronika posebej vredna naše pozornosti, v pogovoru s prevajalko preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu.