Hana Bujanovič Kokot se z branjem srečuje že od mladih nog, knjige pa prepredajo njeno življenje. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov Akt. Kako je biti v vlogi urednice, kako se loteva pisanja proze in poezije, pa izveste v Kulturomatu.
Odlomek iz kratke zgodbe Pravljica našega časa
Vžigalica je počasi dogorevala, a dekle z vranje črnimi lasmi je bila ujeta v čarovniji. Vžigalice ni spustila niti, ko je dokončno dogorela in jo rahlo opekla po prstih, s katerimi jo je držala. Predramila se je šele trenutke kasneje, ko je dim izginil. Pogledala je navzdol, kjer je bila malo prej še vžigalica, zdaj pa samo še pepel. Pogledala je gnezdo pred njo.
Sklonila se je naprej, da ji je naramnica bele spalne srajce padla z ramena. Prižgala je vžigalico in jo prislonila ob gnezdo. Želela si je še ene zgodbe. Samo še ene.
Gledala je, kako je gnezdo gorelo in je dim plesal v zraku. Vstala je in plesala z njim.
Videla je lastovke, ki so plesale z njo, golobe, ki so poleteli labode, katerih glave so krasile krone. Skupaj z dimom se je povzpela po stopnicah stanovanjske hiše in ptice so ji sledile. Stopala je počasi, hlada, ko je stopila na streho, ni čutila. Zazrla se je v nebo, iskala ptice, ki so letele nad njo in preostalim svetom.
Zdaj bo letela tudi ona.
Letela bo nad glasovi in ljudmi in svetom. Letela bo skupaj z vranom. Delila si bosta nebo.
Naredila je še en korak naprej, ni več čutila strehe pod svojimi bosimi stopali.
Poletela je.
Najraje ustvarja prozna dela, preizkusila pa se je tudi v vlogi urednice
Hana Bujanovič Kokot se z branjem srečuje že od mladih nog, knjige pa prepredajo njeno življenje. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj pa je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov Akt.
"Zgodbe so me nekako vedno spremljale in mi stale ob strani. Če je bilo to skozi branje, pripovedovanje ali pisanje. Nekaj me je vedno vleklo nazaj k besedam. In kar se je začelo kot pesem za domačo nalogo se je razvilo v nekaj, kar mi hkrati nudi oporo in zavetje ter izziv, željo in ambicijo, pisanje je tisto, ki me varuje in hkrati potiska iz cone udobja, predvsem pa mi nudi prostor, znotraj katerega se iščem, odkrivam in delam na sebi ter se konec koncev izražam".
Odlomek iz kratke zgodbe Pravljica našega časa
Vžigalica je počasi dogorevala, a dekle z vranje črnimi lasmi je bila ujeta v čarovniji. Vžigalice ni spustila niti, ko je dokončno dogorela in jo rahlo opekla po prstih, s katerimi jo je držala. Predramila se je šele trenutke kasneje, ko je dim izginil. Pogledala je navzdol, kjer je bila malo prej še vžigalica, zdaj pa samo še pepel. Pogledala je gnezdo pred njo.
Sklonila se je naprej, da ji je naramnica bele spalne srajce padla z ramena. Prižgala je vžigalico in jo prislonila ob gnezdo. Želela si je še ene zgodbe. Samo še ene.
Gledala je, kako je gnezdo gorelo in je dim plesal v zraku. Vstala je in plesala z njim.
Videla je lastovke, ki so plesale z njo, golobe, ki so poleteli labode, katerih glave so krasile krone. Skupaj z dimom se je povzpela po stopnicah stanovanjske hiše in ptice so ji sledile. Stopala je počasi, hlada, ko je stopila na streho, ni čutila. Zazrla se je v nebo, iskala ptice, ki so letele nad njo in preostalim svetom.
Zdaj bo letela tudi ona.
Letela bo nad glasovi in ljudmi in svetom. Letela bo skupaj z vranom. Delila si bosta nebo.
Naredila je še en korak naprej, ni več čutila strehe pod svojimi bosimi stopali.
Poletela je.
