Kulturni fokus

Slovenska poosamosvojitvena književnost

30 let po osamosvojitvi se sprašujemo, kaj se je zgodilo z našo literaturo, ko je bilo očitno izpolnjeno njeno tradicionalno narodotvorno poslanstvo? Kako se je spremenila sama in kako smo se spremenili njeni bralci?

IMG_9063
foto: Goran Dekleva

Splošno sprejeta modrost pravi, da si nastanka slovenske države ne moremo predstavljati brez slovenske književnosti in književnikov. To se morda sliši nekoliko domišljavo, saj bi Slovenija samostojnosti ne dosegla, če ne bi ključnih vlog odigrali tudi drugi – politiki in vojaki, gospodarstveniki in duhovniki, znanstveniki in športniki. A po drugi strani drži, da je prav literaturi v kontekstu naše zgodovine pripadla simbolno izjemno pomembna družbena vloga.

Natanko med platnicami domačih leposlovnih del smo namreč približno stoletje in pol, vse od pomladi narodov dalje, spoznavali, kaj se pravi biti Slovenec oziroma Slovenka. V literaturi smo spoznavali, katere so naše vrline in kakšne so naše slabosti, in se spraševali, kakšna so pričakovanja, ki jih o družbeno-politični prihodnosti naše skupnosti smemo smelo gojiti, ter katerim političnim potezam ali odločitvam bi se na vsak način kazalo izogniti. Prav tako ne moremo spregledati, da so si nekatere partizanske enote med drugo svetovno vojno nadele imena po naših književnikih ali da so slovensko pomlad v osemdesetih letih na nespregledljiv, izpostavljen način pomagali poganjati prav pesniki in pisatelji, od Toneta Pavčka do, recimo, Rudija Šeliga. In ko govorimo o tem, da se je s slovensko osamosvojitvijo izpolnil tisočletni sen zatiranega naroda, se – pa če se tega zavedamo ali ne – pravzaprav sklicujemo na Sonetni venec. In tako naprej in naprej.

Toda ob trideseti obletnici razglasitve samostojnosti, se menda lahko vprašamo, kaj se je zgodilo z našo književnostjo, ko je bilo po vsem sodeč izpolnjeno njeno narodotvorno oziroma državotvorno poslanstvo? So bile v zadnjih treh desetletjih poezija, proza in dramatika vprežene v kak drug pomemben, daljnosežen družbeno-politični projekt? So se, nasprotno, znašle na robu zanimanja in pozornosti Slovenk in Slovencev? Ali pa ne drži ne eno ne drugo in nas literarna dela še naprej zaposlujejo, presenečajo, zabavajo in razgibavajo ter kvalitativno poglabljajo naša življenja – le da zdaj ne na ravni narodnega kolektiva pač pa na nivoju slehernega individualnega življenja?

Odgovor iščemo v prazničnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo akad. dr. Toma Virka, predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je vprašanju družbene vloge slovenske poosamosvojitvene književnosti posvetil intrigantno razpravo Pod Prešernovo glavo, ki je pred nedavnim izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.