Intervju

"Ob ekranizacijah Tolstoja se izgubi ravno vse tisto, zaradi česar je Vojna in mir velik roman."

Lijana Dejak, ki je opravila izjemno delo in Tolstojevo epopejo po 90 letih na novo prevedla v prelepo slovenščino, pojasnjuje, zakaj je Vojna in mir še vedno bralska poslastica, da ji ni para

Lijana Dejak
Lijana Dejak
foto: Goran Dekleva

Vojna in mir je resen kandidat za največji roman vseh časov. V slovenščini jo sicer lahko beremo že vse od leta 1932, toda v devetih desetletjih se je jezik, v katerem nam je bila Tolstojeva monumentalna umetnina doslej na voljo, precej postaral. Zaradi tega so se menda tudi usode Pierra Bezuhova, Nataše Rostove, Andreja Bolkonskega in drugih junakov, ujetih v dvojnem vrtincu burnih zgodovinskih dogodkov na eni in muhavosti človeškega srca na drugi strani, iz leta v leto zdele bolj oddaljene, manj žive, kakor da v njih ne moremo več zares ugledati samih sebe, svojih lastnih eksistencialnih dilem, preizkušenj in negotovosti.

No, pred nekaj tedni pa so Tolstojevi junaki ponovno oživeli v vsem sijaju – Mladinska knjiga je namreč na naše knjižne police poslala čisto nov prevod Vojne in miru, za katerega je mojstrsko poskrbela Lijana Dejak. Zakaj se dveh sicer lično oblikovanih, a precej debelih zvezkov Vojne in miru ni treba prav nič bati, temveč se velja čim prej potopiti v napeto, med srečo in tragedijo nenehno nihajočo, preobratov polno zgodbo o Rusiji v času napoleonskih vojn, v pogovoru z Lijano Dejak, pred leti tudi že prejemnico Sovretove nagrade za najboljšo prevajalko, preverjamo v tokratnem Intervjuju na Prvem.

Junaki so zelo živi in nikakor ne črno-beli. Lahko se vživimo vanje, sočustvujemo z njimi, včasih pa se tudi jezimo zaradi njihovih neumnosti.