Dopisnik, ki je od blizu spremljal in pronicljivo mislil skoraj vse najpomembnejše dogodke od druge svetovne vojne naprej
Jurij Gustinčič je bil eden največjih slovenskih in jugoslovanskih zunanjepolitičnih dopisnikov druge polovice 20. stoletja, ki se ga verjetno večina poslušalcev spominja predvsem po zunanjepolitičnih komentarjih na Televiziji Slovenija in kolumnah v tedniku Mladina, sicer pa je bil več kot trideset let zaposlen pri beograjskem časniku Politika, za katerega je v poznih 50-ih in zgodnjih 60-ih letih najprej slabo desetletje poročal iz Londona, nato prisostvoval različnim pomembnim dogodkom, od 6-dnevne arabsko-izraelske vojne do sovjetske invazije na Češkoslovaško, svojo dopisniško pot pa je končal s kar 13-letnim bivanjem v Združenih državah, kjer je med drugim od blizu spremljal padec takratnega predsednika Richarda Nixona. Toda če je za Jurijem Gustinčičem, ki je vse do konca svojega dolgega življenja ostal aktiven zunanjepolitični komentator in kolumnist, resnično neverjetna novinarska kariera, pa je prav tako fascinantna in z njegovim novinarstvom ter pogledom na svet neločljivo sprepletena tudi njegova življenjska pot. No, tako o Gustinčičevem bogatem življenju, kot o njegovem izjemnem novinarskem delu smo za tokratne Sledi časa govorili s tremi novinarji, ki so Jurija Gustinčiča poznali tudi osebno: z njegovim sinom Andrejem Gustinčičem, našo zunanjepolitično dopisnico iz Nemčije Polono Fijavž, ki je o Juriju Gustinčiču posnela dokumentarni film z naslovom 20. stoletje Jurija Gustinčiča, in z novinarjem Dnevnika Ervinom Hladnikom Milharčičem, ki je življenje Jurija Gustinčiča nedavno popisal v monografiji Osebnosti slovenskega novinarstva, ki jo je za založbo ZRC Sazu uredila Mateja Ratej. V oddajo je poleg tega vključenih tudi nekaj arhivskih posnetkov Jurija Gustinčiča. Prav vsi prihajajo iz pogovorne oddaje Radijski razgledi, ki jo je za Radio Maribor leta 2006 z Jurijem Gustinčičem posnel novinar Radija Slovenija Stane Kocutar.
Polona Fijavž: »Jurij Gustinčič ni začel dneva, ne da bi prebral vse časopise. In kot je Ervin Hladnik enkrat lepo rekel, njega vprašaš o Afriki in ti bo rekel: jaz o Afriki ne vem nič. In potem ti bo povedal vse. Tako je bilo pri vseh stvareh.«
