Pred 527 leti je bil v škotskih arhivih prvič omenjen škotski viski. Izdeloval ga je menih John Cor. Dobra iztočnica, da povemo več o tej žgani pijači, pa tudi o tem, kakšen je slovenski viski!
Pred 527 leti je bil v škotskih arhivih prvič omenjen škotski viski, izdeloval ga je menih John Cor
O škotskem viskiju so 1. junija 1494 zapisali:
"Bratu Johnu Coru, po ukazu kralja, zapovedujemo izdelavo 'aqua vitae' (vode življenja) iz ječmenovega sladu."
"Že ime voda življenja nakazuje, da je ta voda morala imeti barvo vode, torej biti prozorna, kar žganje, ko priteče iz kotla, vedno je. Tako da so ga najverjetneje pili mladega, svežega. Če so ga pustili nekaj časa v hrastovem sodu, so pa po določenem času dobili to, kar je viski danes. Barvo namreč viskiju dasta les oziroma staranje v sodu," razloži Boštjan Marušič, ena tretjina Broken Bonesa, majhne slovenske destilarne, v kateri izdelujejo viski in gin.
O postopku predelave viskija slišite več v posnetku. Boštjan Marušič je med drugim pojasnil, zakaj je ravno hrast najbolj optimalna sestavina za sode z viskijem:
"Ker ima tako celično strukturo, da ne pušča vode in je zaradi tega najbolj hvaležen, čvrst, odporen. Kaže se tudi, da tanini, ki jih vsebuje les in v žganju pustijo rjavo barvo, dajejo zelo zanimivo, prijetno aromo. Sploh če je sod prej obžgan. Ameriški viski, ki je narejen iz lažjega koruznega žganja, se zelo lepo stara že v novih sodih. Ječmenovo žganje, ki je osnova za naš ali škotski viski, pa kliče po rabljenih sodih."
Viski, ki ga predelujejo v destilarni Broken Bones, je sicer staran v obeh vrstah sodov, v novejših iz domačega slovenskega hrasta in že uporabljenih iz ameriškega belega hrasta.
