17. stoletje sta na področju književnosti zaznamovala klasicizem in barok. Klasicizem je z Molierom zaznamoval Francijo, medtem pa pri nas ni pustil veliko sadov. Je pa zato barok na naših tleh prinesel razmah pridig.
"Klasicizem je bil čas, ko je razum dobil zeleno luč, da usmerja vse ambicije v znanosti, umetnosti in tudi v književnosti"
17. stoletje sta na področju književnosti zaznamovala klasicizem in barok. Klasicizem nam je razložila Darja Poglajen, profesorica slovenščine na Gimnaziji Celje - Center:
"Klasicizem je temeljil na racionalizmu, tj. svetovni nazor, ki je za najvišje življenjsko načelo postavljal razum. Začetnik racionalizma je bil Rene Descartes, filozof, ki ga poznamo po njegovem znamenitem reku Mislim, torej sem. Klasicizem se je zgledoval po antiki. Veljala so zelo stroga pravila o tem, kaj je v umetnosti dovoljeno. T. i. pridvorna književnost, ki se je razvila na francoskem dvoru, je kot najvišje merilo postavljala razum in skladnost z naravo. Ker je klasicizem zavračal izražanje čustev, se lirika skorajda ni razvila. Priljubljena pa je bila basen v verzih, npr. Lafontainove basni, v prozi pa je nastalo nekaj romanov, npr. roman Madamme de la Fayette Kneginja Klevska, med bolj cenjene književne vrste pa sta po antičnem zgledu spadali tragedija in komedija."
V Franciji je vladal Ludvik XIV, ki je umetnike, tudi pisatelje močno podpiral. Eden izmed ključnih je bil Moliere, ki se je podpisal pod 27 iger, dijaki pa v šoli ponavadi obravnavajo njegovo najbolj znano satirično komedijo Tartuffe, ki tudi danes ponuja precej gradiva za aktualizacijo.
"V zgodbi se soočita torej lahkovernost/zaslepljenost, ki ju pooseblja Orgon, in svetohlinstvo, licemerstvo, dvojno moralo, ki jih pooseblja Tartuffe. Sporočilo komedije Tartuffe je brezčasno, saj v vseh časih in prostorih živijo naivni in zaslepljeni ljudje, ki so lahek plen preračunljivim in nemoralnim tartuffom, ki ne izbirajo sredstev za dosego svojih pogosto zelo pritlehnih in umazanih ciljev."
Na prehodu v 18. stoletje je začel klasicizem v Franciji počasi zamirati. Širil se je tudi v druge evropske dežele, a se nikjer ni razvil v tako izraziti obliki kot v Franciji – drugje se je prepletal z drugimi vplivi, npr. z barokom.
"Za baročni slog so značilni pretirana okrašenost, razkošje barv in oblik, izumetničenost, preobloženost, v literaturi gostobesednost. Bolj kot v književnosti se je ta slog uveljavil v likovni umetnosti."
Na Slovenskem se je začel barok uveljavljati proti koncu 17. stoletja, na področju književnosti pa so se razvile baročne pridige, ki so vrh dosegle z Janezom Svetokriškim, priljubljenim pridigarjem, razloži Darja Poglajen.
"Dijaki poznajo pridigo NA NOVIGA LEJTA DAN, s katero je nagovoril vernike na novoletni dan l. 1697. Ljudem zelo različnih stanov je svetoval, kako naj živijo, da bodo preživeli leto srečno in zadovoljno. Glavno idejo je podkrepil s konkretnimi zgodbami. V odlomku, ki ga poznajo dijaki, so predstavljene štiri zgodbe: o cesarici Liviji in cesarju Avgustu, o Sokratu in Ksantipi, o kosih in drozgih in o malovrednem možu. Vse štiri zgodbe so služile Svetokriškemu kot zgled ali eksempel – z njim je ponazoril moralni nauk."
