Prvi na maturi

Renesansa: preporod človeškega duha

Od Petrarkovih sonetov do Shakespearjevih dram potujemo s profesorjem slovenščine Dragom Megličem

painting-63186_1920
foto: WikiImages

Že ime obdobja nam pove veliko, razloži profesor slovenščine na II. gimnaziji Maribor Drago Meglič:

"Izvor je francoski. Predpona re- pomeni nekaj novega, ponovno, naissance pa rojstvo. Torej ponovno rojstvo, preporod, gre pa za preporod evropske miselnosti. Gre za obdobje, ki sega še globoko v srednji vek, tako da srednjega veka in renesanse še ne moremo ostro ločiti in zarezati meje. Hkrati moramo renesansi pridodati gibanje humanizma, ki odkriva antično književnost in jo na novo vrednoti."

Humanizem v središče postavlja človeka in svet okoli njega, tako ga osvobodi religijskih spon in občutka krivde:

"Renesančne avtorje in humaniste zanima posameznik, izpostavljajo individualizem, zanima jih harmoničen spoj lepote telesa in duha, lepota čutnega užitka (senzualizem), panteizem in številni drugi -izmi, Bog pa ni več središče."

Renesansa se je razvila v italijanskem prostoru v 14. stoletju, trajala pa je do smrti glavnih dveh predstavnikov pozne renesanse leta 1616. Delimo jo na tri obdobja:

  • zgodnja renesansa: Petrarka in Boccaccio,
  • visoka renesansa: Ariosto in Machiavelli,
  • pozna renesansa: Shakespeare in Cervantes.

RENESANČNA LIRIKA

Po zgledu rimske antične lirike se je s Petrarko razcvetela osebnoizpovedna ljubezenska poezija. Prevzel in nagradil je Dantejev sladki novi stil, ki v središče postavlja ljubljeno žensko, muzo svojega navdiha, ki zaradi svoje nedosegljivosti vzbuja tako bolečino kot hrepenenje. Izmojstril je italijanski sonet, ki je sestavljen iz 14 verzov (11-zložni verz, jambski enajsterec), dvema kvartinama sledita dve tercini. Močno je vplival tudi na poznejšo poezijo (petrarkizem), tudi na Franceta Prešerna in njegove sonete. Drago Meglič pa opozarja na to, da soneta Petrarka ni iznašel, obstajal je že prej, uveljavil ga je že Dante.

RENESANČNA PROZA

Boccaccio je v svojem osrednjem delu Dekameron, ki velja za prvo veliko delo italijanske pripovedne proze, uveljavil krajše literarno vrsto, novelo. Delo je nastalo okoli leta 1350, natisnjeno je bilo šele sto let po avtorjevi smrti, vključuje pa sto novel.

"Novela je literarna vrsta kratkega obsega, ki jo je najbolj uveljavil prav Giovanni Boccaccio. Dijaki morajo povedati, da je zapisana v nevezani obliki, torej v prozni obliki, da izhaja iz stvarnega življenja, da se osredinja na en sam dogodek, da nastopa manj književnih oseb, da se glavno dogajanje odvije okrog enega predmeta (tej posebnosti rečemo sokolja teorija). Novela ima dramatično zgradbo: se stopnjuje, doseže neki vrh, konec je po navadi presenetljiv."

Cervantesov Don Kihot je prvi evropski novoveški roman in hkrati parodija viteških romanov. V njem nastopata dva zelo različna literarna lika: idealist, namišljeni vitez Don Kihot, in njegov sluga Sančo Pansa, ki stoji z nogami trdno na tleh. Njuno potovanje spremljajo številne dogodivščine in prigode.

RENESANČNA DRAMATIKA

William Shakespeare je napisal 36 dram in 154 sonetov (o teorijah, da ni avtor teh del, lahko več slišite v oddaji). V poeziji je razširil drugačno obliko soneta (ne italijanskega), in sicer angleški sonet s tremi prestopno rimanimi kvartinami, ki jim sledi rimano dvostišje kot sklep. Tudi vsebinsko se je oddaljil od izključno ljubezenskih vsebin pesmi. Bolj kot izjemen sonetist je Shakespeare znan kot odličen dramatik. Čeprav renesančni avtorji sledijo antični dramatiki, njegova dramska dela presegajo stroga antična pravila. Junakove usode ne določajo več bogovi, temveč si jo tkejo sami. Prav tako ne upošteva ostre meje med dramskimi vrstami, kar je bilo značilno za antiko. Njegova tragedija Romeo in Julija, na primer, vsebuje tudi elemente komedije (dojilja).