»Eppur si muove – In vendar se vrti!« je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo Galilei. Njegove besede so še danes najprimernejši skupni imenovalec za analizo mednarodnega dogajanja, ki ga ponujamo v istoimenski oddaji. Splet analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki ter z neposrednimi udeleženci dogodkov daje izčrpen odgovor na eno izmed petih ključnih vprašanj novinarskega dela, namreč ,,zakaj''. Zakaj je neki dogodek pomemben, kateri so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka zamisel našla pot v zgodovino, neka druga pa ne? O tem ob ponedeljkih ob 14.30 na Prvem.

Podobe nekega umika

Od srede letošnjega aprila ni več dvoma: ameriški vojaki bodo do septembra dokončno zapustili Afganistan. Kar zadeva Združene države Amerike je vojna končana. Predsednik Joe Biden je prisluhnil prepričanjem o brezplodnem vztrajanju v konfliktu, ki niti ne nosi več pečata boja proti terorizmu, ampak je prej državljanska vojna v večno nemirni državi na obrobju večno nemirne regije. Zanjo gre odločno preveč sredstev, v njej umirajo tudi Američani, zmeraj težje pa je pojasniti, zakaj. Umik iz Afganistana je napovedal že Bidnov predhodnik Donald Trump. V Dohi je njegova administracija 29. februarja 2020 podpisala s talibani sporazum o umiku do 1. maja letos, nato prepolovil število vojakov z 8.000 na 4.000 in kasneje zmanjšal to število na 2.500. Biden se je odločil deloma spoštovati ta sporazum, z dvema pomembnima odklonoma: umik je šele začel s 1. majem in rok podaljšal do septembra letos, predvsem pa se je odpovedal pogojem, ki naj bi jih izpolnili talibani. Odločitev je že v samem Washingtonu sprožila mešane odzive. Umik ima močno javno in politično podporo, slišati pa je mogoče tudi zelo artikulirane pomisleke. Praviloma prihajajo iz krogov poznavalcev z dolgoletnimi izkušnjami na področju obrambne in zunanje politike ter Bližnjega vzhoda na splošno.

Andrej Stopar