O zadregah in težavah pa, jasno, tudi o radostih in veseljih, s katerimi se pri svojem delu srečujejo prevajalci iz japonščine
Že v prvi polovici 19. stoletja je Karl Marx postavil tezo, da bo razvoj kapitalistične industrije in trgovine svet sčasoma povezal do te mere, da nenadoma ne bomo imeli samo globalne ekonomije, ampak tudi globalno kulturo, saj da bodo umetnostni dosežki enega naroda, ene države poslej na voljo prebivalcem vsega planeta. V tem kontekstu je Marx govoril predvsem o nastanku oziroma oblikovanju svetovne književnosti. In ne glede na to, kaj si že mislimo o njegovi teoretski misli ali o vplivu te teorije na zgodovino 20. stoletja, je treba priznati, da je imel Marx vsaj kar se tiče svetovne književnosti kar prav. Če namreč okoli leta 1850 tudi najbolj izobraženi ljudje v Evropi in Ameriki niso poznali vrhunskih dosežkov arabske, perzijske, indijske, kitajske ali japonske književnosti, to danes preprosto ne velja več in avtorji, kot so Omar Hajam, Li Bai ali Macuo Bašo, veljajo za absolutno nesporne klasike.
Je pa k temu vendarle treba dodati, da je naše poznavanje neevropskih literarnih tradicij še vedno pomanjkljivo. To menda velja celo za največje narode in države na Zahodu, kaj šele za okolja, kakršno je slovensko, kjer zaradi relativne majhnosti dolgo nismo dobili kompetentnih prevajalk in prevajalcev, ki bi nam znali odpreti vrata v zakladnico književnosti Azije in Afrike. No, v zadnjih desetletjih pa se ta nezavidljiv položaj – še zlasti po zaslugi dejstva, da so na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ustanovili Oddelek za azijske študije – vendarle popravlja in tako smo Slovenci naposled dobili prve prevode neposredno iz vzhodnoazijskih jezikovnih okolij.
V tem smislu, se zdi, še zlasti ne moremo spregledati dosežkov vseh tistih, ki skrbijo za tkanje literarnih stikov in povezav med nami in deželo vzhajajočega sonca. Japonske pesmi, kratke zgodbe, eseji, predvsem pa romani, vsi po vrsti prevedeni neposredno iz izvirnika, zdaj prihajajo med slovenske bralke in bralce tako redno in tako pogosto, da se vse skupaj zdi skoraj že samoumevno. Pa seveda ni. Zato se v tokratnem Kulturnem fokusu sprašujemo, kakšni so pravzaprav izzivi, zadrege in težave pa, jasno, tudi radosti in veselja, s katerimi se pri svojem delu srečujejo prevajalci iz japonščine. Vrata v svoji prevajalski delavnici nam tako odpirata Iztok Ilc, ki je bil za svoj prevod romana Mamina zapuščina ugledne pisateljice Minae Mizumura lani nominiran za Sovretovo nagrado, in Domen Kavčič, čigar prevod Uboja komturja, najnovejšega romana superzvezdnika japonske literature, Harukija Murakamija, je čisto pred kratkim prišel na naše knjižne police.
